All language subtitles for Venezzia (2009) - Σλοβενικά

Po napadu na Pearl Harbor l. 1941, se Združene države Amerike

pridružijo državam antante, usmerjenim proti centralnim silam

v drugi svetovni vojni.

Okoli 60% nafte, ki jo uporabljajo sile antante,

prihaja iz venezuelskih naftnih nahajališč.

Kot del zavezniškega načrta vojska Združenih držav

pošlje specializirane tehnike na venezuelsko obalo,

da bi zaščitila naftne ladje pred grožnjo nacističnih podmornic.

FILM JE NASTAL NA PODLAGI ZGODOVINSKIH DEJSTEV

Venezzia

Včasih je zgodovina lahko škatla polna presenečenj.

Ko mislimo, da vemo vse o svojih državah, bojih, junakih,

odkrijemo, da zgodovina ni sestavljena iz datumov in izumrle pisave.

Zgodovino ustvarjajo ljudje iz mesa in krvi. Kakršni ste vi ali jaz.

Pripravljena sem. Greva?

Ja, ja, seveda, ko boš želela.

Hvala, da si me prišel iskat.

Nikoli si nisem mislila, da bo to potovanje v času.

Nisem vedela, da se bom naučila,

da je zgodovina zapisana daleč stran od knjig.

In da sem bila v veliki zmoti glede tistega,

kar se je zgodilo točno tukaj. Na tej obali, v tej vasi.

In da je sredi druge svetovne vojne,

resnico spremljala najlepša ljubezenska zgodba.

Zgodba moškega, ki je v svojem kovčku prinesel tragedijo in tudi upanje.

Pa saj to ne more biti res.

Stevardesa! Še en viski.

Hvala.

Umiri se, kmalu bomo prispeli.

Tega se bojim.

Miami?

San Antonio.

Izgledate kot Kubanec. Ste prvič v Venezueli?

Jaz poslujem v Maracaibu. –Hvala.

Kakav. Čokolada. Najboljša na svetu.

Posel ni tako dober kot včasih,

vendar mi še vedno omogoča dostojno življenje.

To so palafitos.

In kaj vas je prineslo sem?

Moje pomanjkanje sreče.

Hej!

To je moja vizitka. Če potrebujete kaj, pokličite.

Če želite iti ven, poznam nekaj venezuelskih lepotičk.

Bolj sladkih od čokolade. –Hvala.

Uživajte v vremenu.

Mrtev je. Sranje! Ubili so Moora.

Jaz sem Frank Moore.

Vaš potni list.

Vaš potni list!

Ja, Frank Moore je. –Kdo pa je potem ta?

Bil je z menoj na letalu. Rekel je, da dela nekaj v zvezi s kakavom.

Pokličite rešilca in ameriško ambasado prav tako.

Morda to ni najbolj primeren trenutek, da vam povem to,

vendar dobrodošli v Venezueli.

Manny, Moore je prišel.

Moore, Manny Díaz.

Me veseli, da ste celi in zdravi. Kako se počutite?

Vsaj živ sem še vedno. –Ja, saj vem ...

Lokalne oblasti že raziskujejo.

Kavo? –Ne, hvala.

Kot kaže primanjkuje surove nafte na vzhodni in sprednji obali,

za oskrbovanje kraljevega vojnega letalstva v Angliji.

Zato so prosili, da pošljemo več tankov iz Maracaiba

na rafinerije na Arubi.

Ste dobro? –Ja.

Delamo na novem urniku in poteh za pošiljke.

Vaše delo, Frank, je, da presežete kakršenkoli skriven prenos,

ki pride ali odide iz območja.

Oprostite. Je vedno tako?

Kaj mislite s tem? –Da je tako vroče!

Ne, danes je izjema. Postane še bolj vroče.

Tam zunaj je vojna, mi pa tukaj sredi ničesar

sončimo svoje riti. Tukaj se nič ne dogaja.

Ukazi admirala so ostati tukaj in pomagati venezuelski vojski

zavarovati njihove obale. Če nam je všeč ali ne.

In veliko se dogaja. Preko ene od naših dvanajstih posredovalnih postaj

smo prestregli zelo močan prenos 150 kilometrov vzhodno od Maracaiba.

Izgleda, da prihaja iz pristanišča Miranda, kjer boste nastanjeni.

Kdaj je bilo nazadnje? –Včeraj ob sedmih zvečer.

Kakšne vrste prenosi so bili?

Ene in iste črke v Morsejevi abecedi brez vrstnega reda.

V bližini vašega delovnega mesta je zagotovo nemški vohun,

ki posreduje nacistične informacije med Latinsko Ameriko in Nemčijo.

Imate sporočilo?

Ste ga že uspeli odkodirati?

Ne še. To je vaše delo.

Gre za besedo iz šestih črk.

Tako je. Ne pozabite, da ne smemo posredovati direktno.

Naša naloga je pomagati venezuelski vojski.

Je to naprava? –Ja. Gre za kopijo tiste, ki so jo zasegli

na krovu nemške ladje pred nekaj meseci.

obvestil s šestim rotorjem. –Upajmo, da deluje.

Kaj vam je, gospod? Izgledate zatečeni.

Vam je vroče? Bi poslušali glasbo?

Naj vas ne ustavi tisto z mrtvecem na letališču.

To se redkokdaj zgodi tukaj. Naša država je zelo vesela.

Če vi tako pravite.

Je vedno tako? Je vedno toliko tankov?

Ne, od januarja jih prihaja vedno več.

To je vojaška enota pristanišča Miranda.

Tam zgoraj je hiša mojega kapitana Salvatierre.

In zraven je hiša z anteno, kjer bosta nastanjeni vi.

Zraven? –Zraven, ja.

Ni tako slaba hiša, ne? Streha je streha.

Želite, da ostanem z vami dokler ne pride kapitan?

Ne, ne, ni potrebno.

To so ključi od omare. Major mi je rekel, naj vam jih izročim.

Kapitan Salvatierra bo vsak čas prišel.

Srečno, g. Moore. –Hvala.

Enrique?

Ne, gospa. Oprostite mi.

Želel sem le povedati kapitanu Salvatierra, da sem prišel.

Bi mu lahko rekli ... –Takoj pridem.

Tukaj imamo v navadi potrkati.

Venezzia Salvatierra.

Oprostite, gospa. –Enrique bo vsak čas prišel.

Ime mi je Frank Moore.

Delam za ameriško vojsko in sem danes prispel na posebno nalogo.

Ste lačni?

Poskusite. Naša hallaca.

Hvala. –Naj vam tekne.

Je vaše ime italijanskega izvora?

Venezzia, kot mesto.

Kot država.

Moje ime izhaja iz Venezuele, ki pomeni majhna Venezzia.

Tako so jo poimenovali osvajalci, ko so prišli sem in videli palafitos.

Tiste hiše na vodi. Jih niste videli iz letala?

Sem jih videl, samo nisem poznal te zgodbe.

Je vaša prtljaga tukaj? –Ne, sem jo že pustil v drugi hiši.

Tista hiša bo vsak čas razpadla. Koliko časa mislite ostati tam?

Ne vem, gospa.

Enrique. Prihaja.

Kako pa to veste? –Zaradi hrupa avtomobila.

Poglejte, gospa. Res mi je žal za tisto prej, nisem hotel ...

Ne skrbite. Ničesar ne bom povedala Enriqueju.

Velja? –Najlepša hvala.

Dober tek.

Kapitan Salvatierra. –Tako je.

Moore, dobrodošel. –Hvala.

Sedite, prosim.

Želite kaj močnejšega? Imam Wild Turkey prinešen iz Arube.

Kapitan, sem na dolžnosti. –Saj vam nihče ne bo nič rekel.

Kakšna se vam zdi oprema? –Recimo, da potrebuje nekaj pozornosti,

vendar ni nič, kar se ne bi dalo rešiti.

Venezzia. Venezzia.

Pogovarjava se, bi lahko ugasnila radio.

Seveda. Pozabila sem, da rešujeta svet, ljubček.

Sem nekoliko utrujena. Če me potrebuješ, me obvesti, ljubček.

Prinesi nama nekaj ledu, prosim.

Na zdravje! Na naše poslanstvo. –Na konec vojne.

Oprostite. –Ste v redu, gospa? Oprostite.

Bila je moja krivda, oprostite.

Stresla si led po tleh.

Ne, ne v resnici sem jaz ... –Morala bi bolj paziti, Venezzia.

Ne skrbite, ona ga ni videla. Venezzia je slepa.

Nisem slepa, Enrique. Nisem slepa.

Opravičujem se vam zaradi tistega z ženo.

Vojna jo je prizadela bolj, kot si lahko predstavljate.

Koliko je slepa vaša žena, kapitan?

Ima vrsto slepoto, ki se imenuje keratokonus.

Njena roženica je stožčaste oblike.

Ne more videti na daleč, lahko vidi le zelo od blizu.

Ne more uporabljati očal?

Morala bi jih imeti čisto zraven roženice.

Gre za zelo čudno degenerativno bolezen.

Venezzia je ena izmed tisočih.

Takšen je bil Pacifik zadnjo noč pred napadom na Pearl Harbor.

Preveč prijateljev.

Želel sem služiti v Angliji, veste? –Poslušajte, Moore.

Vaša vlada dejansko verjame, da prihajajo nacisti napast naftne tanke

vse do Venezuele? Zdi se mi absurdno.

Ne mislite, da ne cenim vašega dela.

Ne pozabite, da je moja odgovornost ščititi tiste tanke ...

Strinjam se z vami. Samo, da v vojni, kot veste, šteje vsaka igra.

Na zdravje!

Seveda, odidi!

Gospa!

Ne potrebujete mi kazati znakov, kot da bi bila daleč.

Sem vam že povedala, da nisem niti slepa niti gluha.

Oprostite. –Potrebujete kaj?

Gre za to, da v drugi hiši ni vode in sem vas želel vprašati ...

Ne maram se prepirati z Enriquejem pred ostalimi ljudmi.

Želim, da veste, da nisem taka oseba.

Lahko uporabite kopalnico. Vzemite vse, kar potrebujete.

Hvala.

Tukaj ima voda lepo barvo.

Hočem reči, da je prozorna, tam pa ima barvo kave.

Kakšna je bila kopel?

Zelo v redu. Potreboval sem jo.

Vročina je lahko najhujši sovražnik v tem kraju.

So dnevi, ko ne moreš oditi iz vode.

Dobro. Najlepša hvala.

Če boste potrebovali kaj, bom v drugi hiši.

Prosim, lahko položite ta sladki čili v košaro.

Ja.

To je eden od vonjev Venezuele.

Ponoči je hujše. –Kaj? –Keratokonus.

Ponoči v temi skoraj ne morem videti. Če je veliko luči, vidim bolje.

In tudi majhne stvari vidim zelo dobro. –Res?

In koliko dejansko lahko vidite?

Recimo, da vidim manj, kot večina ljudi,

vendar včasih uspem videti stvari, ki jih skoraj nihče ne more.

Lahko preberete, kaj piše na tem bankovcu?

Ne razumem, kaj piše.

E Pluribus Unum.

Ne znam latinsko, zato ne razumem, kaj piše.

Ena izmed mnogih.

To pomeni po latinsko.

Ena izmed mnogih. Zanimivo, se vam ne zdi?

Pojdite z menoj. Verjetno ste sestradani.

Še nekaj. –Ja, povejte.

Na zunanjem delu grba na bankovcu je dvanajst horizontalnih črt,

v notranjem pa je šest trakov, vsak s tremi črtami.

Imate radi umešana jajca?

Centralna cona kliče pristanišče Miranda. Sprejem.

Centralna cona kliče pristanišče Miranda. Sprejem.

Moore ne sme oditi s svojega mesta.

Mogoče vas ne sliši. Oprema in sprejemnik sta v zelo slabem stanju.

Ne smemo zanemariti te cone. Imamo eno anteno tu, v Macoyi

in drugo tu, v La Boci. Ti dve anteni bi nam lahko služili kot most s Frankom

v pristanišču Miranda. Povejte, prosim, Franku, da se lahko združi s signali

iz Macoye in La Boce. –Razumem.

Kavo? –Ja, prosim.

Hvala.

Italijani ji pravijo coretto. Popravljena kava.

Oni ji dodajo žganje, Enrique rum. Mislim pa, da tudi viski deluje.

Oprostite, nisem navajen zajtrkovati na tak način.

Zakaj? Vam žena ne pripravlja jajc?

Ne, nisem poročen. –Vaše dekle? –Tudi ne.

Mogoče imate srečo in boste tukaj nekoga našli.

V mali Venezziji. –Ja, seveda. S srečo.

Tukaj imate, gospod.

Puščajo nas same.

Hočejo, da prestavimo še šest podmornic iz Paname v Severni Atlantik.

Kje imajo pamet!

Dejanski problem je v Evropi. Vedno bolj se bližajo.

Izgleda, kot da vsa ta cona polna nafte, ki jo tako potrebujejo,

ne bi bila življenjskega pomena za njih.

Vsa ta nafta prihaja iz jezera Maracaibo.

Mi moramo poslati več vojaške opreme in zaščititi izhod tankov.

Tam je nevarnost. –Ja, kapitan, vendar jezero ni globoko

in podmornice ne morejo napasti tam.

Poleg tega varujemo vhod jezera

s 50-milimetrskim topom iz gradu San Carlos.

Vseeno od tukaj ne moremo zaščititi vseh ladij.

Ko bodo enkrat na odprtem morju,

bo resnično nevarnost predstavljala notranja sabotaža.

Pripravljeno. Umešana jajca in črn fižol.

To dvoje je kot paradižnik in čebula.

Kot čokolada in pomaranča. Popolne kombinacije.

Kot česen in olivno olje. –Dober par sta. Kot kava in viski.

Koliko časa sta že poročeni s kapitanom?

Kakšno vprašanje je pa to, vojak?

Tega vprašanje ne postavlja vojak, pač pa Frank Moore.

Mislim, da že vse življenje.

Morali ste se poročiti že zelo mlada.

Tako stara, kot mislite, pa tudi nisem. –Ne mislim tega.

Lahko vprašam, kako sta se spoznala.

Enrique in jaz?

Jaz sem zelo mlada prišla živet v to vas s svojo teto.

Ko me je Enrique prvič videl na trgu, se je odločil, da bom njegova žena.

On se je odločil?

Ne, tudi moja teta, ker me ni mogla več vzdrževati.

Če skrajšam zgodbo, po nekaj obiskih sva postala mož in žena.

Potem sem imela mnogo časa, da ga spoznam in se ga naučim ljubiti.

V vseh teh letih sem se morala veliko naučiti.

Pripravljati dobre zajtrke. Tega pikantnega, na primer.

Naredila sem ga jaz.

In vi, kdo ste?

Sem strokovnjak za radiokomunikacije.

Pridružil sem se vojski, ker so potrebovali

profesionalce na področju dekodiranja.

Zapleteno. –Nekoliko. Torej niste le preprost vojak?

Ja, sem le še en vojak več v tej vojni.

Predpostavljam, da želiš biti dober vojak.

Pridobiti priznanja, biti junak.

Ja, če se bom lotil dela.

Generalštab kliče pristanišče Miranda. Sprejem.

Generalštab kliče pristanišče Miranda. Moore, oglasite se. Sprejem.

Tukaj Moore. Sprejem.

Zjutraj smo vas iskali. Dajte svoj radio na 300 Mhz.

Vaš signal bomo prenesli iz Macoye. Ste imeli kaj sreče s preiskavo? Sprejem.

Zaenkrat nimam še nič. Sprejem.

Poskušajte še naprej. Še nekaj.

Meteorološka postaja poroča o nizkem pritisku nad oceanom.

Prinesel bo nevihto na sever. Sprejem.

Kdaj se jo pričakuje? Sprejem.

Verjetno še to noč. Sprejem.

Kako velika? Sprejem.

Velika, zelo velika. Pravijo, da gre za tropsko nevihto. Sprejem in konec.

Super. Kako prikladen čas za slabo vreme.

Venezzia!

Venezzia!

Frank!

Gospa, me niste slišali, da sem vas klical?

Seveda sem, vendar sem želela, da bi vas skrbelo zame.

Ampak samo malo.

So vas že obvestili o nevihti? –Ja, Carlos mi je povedal.

Zakaj pa ste se potem kopali v studencu?

Lahko bolje vidite pod vodo?

Kako ste vedeli? –Malo se spoznam na fotografijo.

Kaj ima fotografija s tem? –Preprosto.

Voda pred roženico deluje kot kontaktna leča.

Torej bi jaz morala biti riba. Ali želva.

Ali sirena.

Z daljnogledom bi lahko bolje videli na daleč.

Veste, kaj bi mi bilo všeč? Videti se v ogledalu.

Približno 50 let že ne vem, kako sem videti.

Če želite, vam lahko služim kot ogledalo.

Vaši proporci so skoraj popolni.

Ko se smejete, vaša koža zariše črte, ki razkrivajo vašo zgodbo.

Vaš glas je na idealni frekvenci za človeško uho.

Z nekaj besedami, vi ste edinstveni.

Ena izmed mnogih.

Poleg vsega, ste mi rekli še, da sem stara.

Ne, ne, ne.

Vaše črte vam dodajo poseben čar. Ne let.

Mi prosim pomagate, da se vrnem v hišo. –Seveda.

Pomagajte mi! Ne vidim.

Ne morate predvideti grmenja? –Ne vidim bliskanja.

Pomirite se. Samo poslušajte moj glas.

Blisk. Ena, dve, tri, štiri, pet. Pet.

Pet kilometrov, to je pravilo.

Vam pomaga, če vas opozorim?

Niste rekli, da me boste opozorili?

Zagrmelo je skoraj nad nama.

Zadelo je anteno.

Kam greste?

Kaj je? –Nič.

Kaj ste videli? –Nič nisem videl.

Za anteno me skrbi.

Zdaj sva pa res na istem. Nobeden od naju ne vidi nič.

Grem po sveče.

Kadite? –Če vas moj mož vpraša, ne.

Ko tako dežuje, reka prestopi bregove.

In ta hiša ostane brez povezave s svetom.

Torej si radijski operater, spoznaš se na fotografijo,

zelo dobro govoriš špansko. Tudi ti si eden izmed mnogih.

Ne, poslali so me v Venezuelo, ker dobro govorim špansko, nič drugega.

Dobro? Perfektno. Kako si se naučil?

Ne reci mi, da je to tajna informacija.

Nekaj takega.

Potem pa pozabi. –Moja mama je bila Mehičanka.

Bila? –Ja. Umrla je, ko sem imel 20 let.

Moj oče je Američan, in ko se je ponovno poročil,

njegova žena ni dovolila, da doma govorimo po špansko.

Prepovedala nam je jesti tortilje.

Recimo, da ni bila ljubiteljica drugačnosti. –Razumem.

Kasneje sem še naprej vadil španščino, da ne bi pozabil mame in iz uporništva.

Bral sem njena pisma, poslušal njeno glasbo. Vedno znova.

In počasi sem vzljubil ta svet. Svoj svet.

Šlo je za dediščino, ki sem jo vedno moral braniti.

To je bilo edino, kar mi je ostalo od nje.

Pridi.

Zavrtiva drugo?

Venezzia?

Oprosti. Spala si.

Moore. –Dober večer. –Dober večer. –Eduardo.

Kakšna nevihta. –Ja, ena hujših, kar sem jih videl.

Ste uspeli govoriti z Mannyjem? Ja, mi je že dal novo frekvenco,

vendar izgleda, da je strela poškodovala anteno.

Hudiča. Je resno? –Ne vem.

Dobro, da ste lahko ostali tukaj. –En požirek?

Ne, hvala. Je že nekoliko pozno. Grem spat.

Lahko noč. Gospa.

Kapitan.

Brez tega oddajnika radio ne deluje?

Ni uporaben za nič. Izgleda, da ga je voda poškodovala.

Nujno moramo dobiti nadomestek, kapitan. –Ga lahko kako popravite? –Ne.

Še danes grem v Maracaibo. Ne smemo se ustaviti.

Vse kaže, da je tudi antena poškodovana, ampak to pa lahko popravim.

Kakšna se vam zdi?

Kaj pravite? –Kakšna se vam zdi antena?

V redu je. Ni poškodovana. Moral bom samo pregledati priključke.

Dobro jutro, ljubica.

Kaj počneš?

Nič, igram se s tem.

Pripravit vama grem kavo na ognju.

Frank, iti moram v vas. Greš z menoj? –Ja, seveda.

Rad bi spoznal vas. –Dobro, vendar boste morali ostati sami.

Jaz moram odnesti delček v štab. Ne skrbite. –Dobro. –Hvala.

Nasvidenje. –Nasvidenje.

Kaj želite popiti? –Pivo.

Imamo domače pivo Barila? –Domače?

Viski? –Ni domač. –Škoda. Dvojni škotski viski, torej.

Dvojni škotski viski.

Zdravo.

Ime mi je Celeste. Tebi?

Frank.

Pozdravljen, Frank.

Ti povabilo piti. Jaz in ti?

Ne, mislim, da je bolje, da ne.

Saj govoriš špansko. –In ti zelo dobro angleško.

Govoriva po špansko?

In si zelo zaposlen? Bi se rad malo pozabaval?

V resnici sem res nekoliko zaposlen. –Dobro, naj ti bo, Frank.

Ampak ne pozabi mojega imena. Jaz sem Celeste.

Te lahko nekaj vprašam?

Prinesi bolivarje čez pol ure, sprejemam pa tudi dolarje.

Ne, želim te povprašati po lastnikih bara.

Po komu? Klinovih? Ne, jaz delam sama.

Dobro, čestitam ti za to.

So vsi del družine?

Ja, seveda. Estéfani je sestra Gunterja.

Onadva sta otroka Elene, gospe, ki je tam.

Škotski viski.

Oprostite, stranišče? –Tam.

Nemški ukaz? Pa kaj še!

Kaj delate tukaj? Gunter!

Spustite me!

Pomagajte!

Gunter, Gunter!

Spustite me! –Morilec.

Izgini!

Ne vračaj se več sem! Izgini!

Kaj delaš tu? Greva.

Kaj si delal v tisti krčmi? Zakaj so te tako nagnali?

A to si pa lahko videla? –Seveda.

Kaj počneš tukaj? Kapitan ve, da si tukaj?

Ne in naj tudi ne izve.

Poglej, kakšen si. –Nič ni. –Pojdiva.

Boš? –Ja, hvala.

Ne, ni za to, da se poliješ. Za piti je.

Bolje tako, ne? –Hvala.

Zakaj si se prepiral s Klinovimi?

Vstopil sem v bar, videl odprta vrata pisarne in malo pogledal. To je vse.

To ni prav. Zakaj si vstopil v njihovo pisarno?

Ker ne razumem, kaj oni počnejo tukaj.

Ne razumem, kaj Nemci delajo v tej vasi.

Tukaj so se rodili. So toliko Venezuelci kot jaz.

Ne, Nemci so. –So spodobna in ljubljena družina v tej vasi.

Vseeno mi je.

Jaz sem profesionalec in tukaj sem, da izpolnim svojo dolžnost.

Kako aroganten vojak. –Ja, sem vojak.

Tukaj sem, da opravim svoje delo in pika.

Torej mi zdaj ne govori Frank Moore. –Ja, govori ti Frank Moore.

Dobro, Frank Moore. Če misliš, da so vsi Nemci nacisti,

si tudi ti podedoval nekaj od svoje mačehe. –Kako lahko to primerjaš?

Isto je, ko ameriški vojak noče vstopiti

v bar spodobne družine na podlagi predsodkov.

V vojni smo. Nisi opazila? –Ti si v vojni, vi, Evropa. Mi ne.

Sploh ne vem, kaj delam v tej državi.

Zakaj si torej prišel? –Nisem hotel priti.

Kaznovali so me in me pripeljali v ta pekel poln nafte in komarjev.

Posumiš v lastnika bara in ob belem dnevu vstopiš in vse razmečeš.

Naj vam povem, vojak, da ste kot profesionalec nesposobni.

Tako se ne dela. Franku Mooru bi pa rada rekla,

da če misli priti v mojo državo s takim obnašanjem,

ne da bi jo poznal, je aroganten, neveden in bolj slep kot jaz.

Vi vojaki nosite vojno vedno s seboj.

Ne išči je tukaj.

Vedno sem se trudil, da bi bil eden najboljših.

Na koncu pa sem postal edini, ki je lahko prišel v to državo.

Kakšna sreča!

Vojna ni otroška igra. Ti nisi iz svinca.

Zakaj si prišla v vas? Si mi sledila?

Moj mož bo to noč prenočil v Maracaibu. Nisem hotela biti spet sama v hiši.

Zato sem se odločila priti v vas in nekoliko uživati na karnevalu.

Žal mi je. –Ne, nič ni za obžalovati.

Želela sem se le zabavati. Preprosto tako.

Nazadnje, ko sem se zabavala, je bilo na silvestrovo.

Šla si v vas na praznovanje novega leta? –Ne, iskat sem šla svojega moža.

Iskat? –Ja, Enrique mi je rekel, da ima pomemben sestanek,

a nihče ne organizira sestanka na novo leto.

Sama ga pa nisem želela pričakati, zato sem ga odšla iskat.

Slišala sem praznovanje ljudi, izgubila sem se na pomolu, padla.

Nikoli prej si nisem zadala toliko udarcev.

Ko sem bila na tleh, mi niti mornarji niso pomagali.

Oprosti, mornarji? –Ja, mornarji, ki so pobirali stvari na pomolu.

Ampak kakšni mornarji? Se spomniš kaj več?

Nisem videla dobro. Mislim, da so nosili pločevino, škatle, kaj pa vem.

Na silvestrovo? –Ja, bila sem zelo prestrašena.

Ognjemet me je zmedel.

Bi se lahko spomnila, na točno katerem delu pomola je bilo to?

Pomoli so na tvoji levi strani, kleti pa na desni.

Samo trenutek.

Tam, na tisti strani.

Si prepričana? –Ja, zvok je kot kraj. Ni dveh enakih.

Si prepričana, da je to tukaj? –Ja, tam.

Želiš iti z menoj? –Počakala te bom.

Kaj si našel? –Nič.

In kaj si mislil, da boš našel? Zaboje z nemškimi klobasami in gorčico?

Nemci niso neumni. –Našel sem škatlico cigaret,

a imam slabo novico. Prazna je.

Kapitan, ta delček ni bil sežgan, temveč sabotiran.

Kaj? To je nemogoče. Imamo nadomestek?

Ne, gospod. Z dovoljenjem.

Zunaj je vojna, tukaj pa ljudje pojejo in plešejo, kot da ne bi bilo nič.

Prav si rekel. Zunaj, tukaj ne.

Vojna lahko pride do sem.

Čeprav bi bilo idealno, da bi to prišlo namesto vojne.

Greva plesat?

Tukaj? Ti in jaz?

Kdo drug? –Ne, ne zdi se mi primerno.

Preprosto, bom pa sama plesala.

Pazi.

Si v redu? –Ja.

Hvala za vse. Zelo sem se zabavala.

Jaz tudi.

Nikoli si nisem predstavljal, da bom plesal tambores.

Jaz pa ne, da se bom počutila tako dobro.

Poiskati morava kakšen avto, da naju odpelje.

Frank.

Hej!

Kaj se je zgodilo?

Kdo je bil? –Ne vem.

Pojdiva.

Venezzia. –Ne morem.

Dober dan.

Želel sem videti, kako si. V vas grem, če ...

Vem, kdo nama je včeraj sledil.

Gospodje večnega počitka, naj mu sveti večna luč.

Naj počiva v miru. Amen.

Daj mu večni mir in pokoj. In večna luč naj mu sveti.

Iščete mojo mamo, gospod?

Tu živi tvoja mama? Kako ji je ime? –Ángela.

Kako je pa tebi ime? –Pablo.

Pablo, je tvoj oče doma? –Moj oče ne živi tukaj.

Zakaj tako čudno govorite? –Ker nisem od tu.

Imaš rad sladoled? S tem si ga lahko kupiš veliko.

Teci.

Živijo, Ángela.

Umirite se, umirite se. Samo govoriti želim z vami.

Spustite me, odidite od tukaj.

Odkar sem prišel v vas, me nadzorujete.

Kdo ste? Kaj hočete?

Ángela.

Ne želim vam ničesar slabega.

Rad bi se le pogovoril z vami. To je vse.

Dajte mi roko.

Dajte mi roko.

Prosim, pojdite.

Ne bom odšel, dokler mi ne pojasnite, zakaj ste mi sledili.

Ne morem vam povedati. Prosim, odidite.

Šel bom, ko mi poveste, kdo vam je naročil, da mi sledite.

Nevarno je, da ste tukaj.

Ángela, jaz ne bom odšel.

Nihče me ni prosil, da vam sledim.

Ne verjamem vam.

Ne vem, kako ti uspe priti do sem.

Zelo tvegano je.

Od nečesa je treba umreti, ne? –Pa že.

Včeraj, ko sva bila na trgu ... –Ne, ne skrbi. Bila je napaka.

Res? –Ja, bila je napaka.

Da te nisem poljubljal dlje časa. –Frank.

Ga še vedno ljubiš?

Tvojega moža mislim. –Moj mož je.

To mi ne odgovori na vprašanje.

Ga ljubiš?

Ne vem.

Torej, zakaj si še vedno z njim?

Venezzia, samo razumel bi rad.

Torej boš razumel, da postajam z vsakim dnem

bolj slepa, in da ne morem storiti ničesar.

Tako življenje mi je bilo dano živeti. –Venezzia, ti nisi slepa!

Si čudovita ženska in polna življenja!

V tem primeru je slepota moja najmanjša pomanjkljivost.

Si spoznal Pablita? –Ja.

Moški ljubi žensko v tolikšni meri, kolikor mu ona rodi otrok,

in jaz nisem takšna. –Moški ljubi žensko in pika.

Brezpogojno. –Vedno obstaja pogoj!

Samo en! Ljubiti!

In če bi mi ženska, ki jo ljubim, dala priložnost, bi to praznoval

vse dni svojega življenja. Ni važno, koliko otrok bi mi dala.

In ta ženska si ti!

Kaj počneš, Frank? Nevarno je! –Od nečesa je treba umreti, kajne?

Pozabila sem zvok besed 'ljubim te'.

Poskrbel bom, da ga nikoli več ne pozabiš.

Ne vem kako, a odpeljal te bom s seboj.

Povej mi, če želiš in premaknil bom svet, da to storim.

Frank, tako dolgo je že odkar sem nehala sanjati. –Venezzia.

Verjameš v druge priložnosti?

Kakšno norost bova storila.

Norost bi bila, če tega ne bi storila.

Sem že mislila, da se bom končno znebila zvoka tega stroja.

Enrique piše svoja poročila na enaki napravi.

Že dve leti nacistična vojska konzumira cigarete uvožene iz Grčije.

Ne razumem.

Cigarete, ki jih kadi Enrique, niso naprodaj v Venezueli.

Kapitan Salvatierra. –Tako je. –Vem, kdo nama je sledil sinoči.

Kakšne vrste mornarji? Se lahko spomniš kaj več?

Prinesli so jih nemški vojaki.

Nevarno je, da ste tu.

Enrique piše svoja poročila na enaki napravi.

Greva! –Kaj se dogaja?

Kaj se dogaja? –Dober dan.

Enrique, prosim.

Ne, ne!

Daj mi.

S kakšnim veseljem bi ti razstrelil glavo na pol,

a ne morem.

Greva!

Zveži bedaka. –Ne!

Ne, ne, ne! Spusti me!

Pridi že! Poberi vse, naj ne ostane nič vrednega!

Kaj ji boš storil? –To ni tvoj problem!

Enrique, Enrique, prosim te! –Dvigni se, dvigni se!

To hočete, gringoti? Venezuelski bencin?

Tankerji ...

Vi ste odgovorni za to!

Nisem hotela, da se tako konča. –Ne prosim te za razlago.

Ne veste, kaj vse sem morala pretrpeti.

A vem, kaj boš morala preživeti.

Krivda je kot pekel.

Odidite.

To je najboljše, kar se mi lahko zgodi.

Odpustite mi, gospa Venezzia. Odpustite mi.

Govori Manny Díaz. Sprejem.

Situacija je izven kontrole, takoj moramo evakuirati območje.

Bližamo se napadu. Sprejem.

Kapitan Salvatierra, nimamo informacij o Franku Mooru.

Je z vami? Sprejem.

Ne, njegovo mesto je prazno. Njegovo zadnje sporočilo,

ki smo ga prejeli ima koordinate od tukaj.

Komunikacijska oprema je bila sabotirana s strani Moora. Sprejem.

Kapitan Salvatierra, pomembno je,

da se mi Frank Moore javi čim prej. Sprejem.

Jasno. Sprejem in konec.

Nekega dne bo resnica prišla na dan.

In komu bodo verjeli, enemu vojaku ali meni?

Padli ste mi z neba. Zapisali se boste v zgodovino. Kako se vam zdi?

Frank Moore, nacistični vohun.

Sabrano, pridi sem. –Ja, kapitan.

Hočem, da poslušaš tole. Posodi mi svojo pištolo.

Pristanišče Miranda ukazuje. Sprejem. –Povejte ukaz. Sprejem.

Hočem, da takoj pošljete konvoj k meni domov.

Izkazalo se je, da je Američan nacistični vohun.

Napadel je mojo ženo, zažgal mojo hišo in ubil Sabrana.

Govori Ogledalo–Zemlja.

Kakšna je situacija pri vas?

Imamo vojaka. Napravo prav tako. Kaj sledi?

Zakaj izdajate svojo lastno državo, svoje ljudi?

Izdajam lastno državo?

Zakaj bi morala biti Venezuela zvesta silam antante?

To je vojna, Moore. V vojni vsak izbere svoje zaveznike

in jaz sem izbral Nemce. Imate kakšen problem?

Ste pomislili na to, koliko nedolžnih ljudi umira v vojni,

ki so jo začeli tvoji Nemci?

In koliko jih je umrlo v Opijski vojni, na primer?

Vojna začeta s strani vaše države.

Ne pridigajte mi. –Ubijate na milijone ljudi!

Dobivamo vojno Moore, vi pa jo očitno izgubljate.

Jaz bi vprašal Venezzio, preden bi to zatrjeval.

Nič od tega ni osebno, dokler si ne boste drznili približati moji ženi.

Kaj si storil Franku? –Kar si je zaslužil.

Želel sem te vzeti s seboj.

Želel sem si skupnega življenja s teboj, a ti si vse uničila.

Vse je bilo uničeno že dolgo časa nazaj, samo ti tega nisi opazil.

Venezzia, imel sem načrte za naju oba.

Nikoli nisem bila v tvojih načrtih.

Nisem vedela, da je moja slepota tako resna.

O čem govoriš?

Predala sem celo svoje življenje

nekomu, ki je bolj kot izdajalec, strahopetec.

Ne, ne, ne!

Vidiš? Zdaj vidiš dobro ali se moraš bolj približati?

Frank.

Frank?

Ljubi, si tam?

Ja, tukaj sem.

Ne, ne. Ne!

Dragi, zdrži še malo.

Venezzia, pusti me tukaj.

Če naju ujamejo, bodo mislili, da si pomagala nacističnemu vohunu.

Frank Moore, čakala sem te celo življenje in zdaj,

ko sem te našla, te ne bom izgubila.

Ljubezen moja, uspelo nama je.

Kaj praviš? Hodi, pridi, malo še manjka, pridi.

Ne. Sem že doma.

Verjameš v druge priložnosti?

Ja, odkar te poznam, verjamem.

Včasih lahko odločitve, ki so sprejete z bolečino, izgledajo obupane.

Včasih obstajata le dve možnosti. Vztrajati ali pustiti umreti.

Obstajajo pa tudi ljudje, ki namesto smrti

izberejo dati drugo priložnost življenju.

To ti pripada, Simón Moore.

Mogoče ti to pomaga pri pripovedovanju zgodovine.

Tistega, kar se je v resnici zgodilo. Ljubezenska zgodba.

Pripovedovanje moram začeti s tem,

da zgodovini morda ni uspelo razumeti človeških odločitev.

Predvsem v času vojne,

kjer se vsak dan živi, kot da je zadnji.

In ljubi, kot da ne obstaja še en dan za ljubezen.

Mislila sem, da urejam razstavo o sodelovanju

Venezuele v drugi svetovni vojni,

a sem odkrila, da so pravi heroji vojne

velikokrat neznani posamezniki, anonimni,

ki predajo svoje življenje, svoje sanje,

da bi branili zaklad svojega naroda.

Moški in ženske, ki so sposobni v tišini prenesti bolečino vojne,

da bi v očeh svojih otrok, svoje družine, videli luč upanja.

Saj se prava zgodba vasi nahaja tam.

V velikih bojih malih ljudi.

Pa naj prihajajo iz kjerkoli.

Venezzia, ljubezen moja. Si tam?

Ja, tukaj sem.

Venezzia de Salvatierra ni nikoli zapustila svojega doma v pristanišču Miranda.

Nekaj mesecev pozneje je rodila sina, ki se je z leti spremenil v njene oči.

Skupaj sta se posvetila razreševanju zgodb več kot 150 anonimnih ljudi,

ki so umrli v tej nesrečni in ignorirani epizodi v zgodovini Venezuele.

Ta film je posvečen vsem njim ...

Prevod in tehnična obdelava: AHUniversalSLO