Original subtitles

Birsa. Policijska uprava Ljubljana. -Kaj imava? -Truplo.

Pa kdo bi taki ženski, mislim, taki mladi punci šel odrezat

glavo? -To ni moj primer. -Ampak saj veš, da te bo

Drvarič prisilil? -Ti in tvoja ekipa boste prevzeli. Rajc,

Osterc in ... tvoja nova okrepitev. -Za tak primer rabim ljudi

s kilometrino. Ne pa psihologinjo v minici in v petkah.

Tina Lanc, vaša nova sodelavka.

Informativni pogovori, lastniki vikendov v Ukancu, gostje hotelov

ob jezeru. Kdo je bil tam, kdo manjka, vse. -Oči misli,

da sem se zaročila, zato ker nosim prstan. -Ali ti misliš,

da boš ta mali ti fanta izbral? Moj foter je imel tebe

tudi rajši, ko te je bolje spoznal. -Ne vem, če je čisto tako.

Srečno! -Mogoče boš pa le silvestroval z ljubljanskimi

zdravniki. -Enkrat sem te mislim nekaj vprašati, v zvezi z vašim

"fohom". -Kakšne možnosti vi potem sploh imate, da bi dobili

tega tipa, ki je moril? -Precejšnje. Večino jih.

Kaj mislite, za kakšen tip morilca gre? -Najprej moramo ugotoviti,

kdo je bila ta ženska. V vasi koga pogrešate?

Mislite, da je bila domačinka? No, edino teh pa ne poznam.

Ena ljubljanska mularija. -Kaj boš ti meni ukazoval?

Taras, čao, nekaj sva našla.

Ali je to Mihelič, ta farmacevtski baron, ali se jaz motim?

Cvilak je klical. Naša gospodična je bila noseča.

Zavrti nazaj. -Ali bi to lahko bila naša plavalka?

On ni več gledal na njo,

ko mu je počasi drsela iz rok,

prepustil se je lakoti, čeprav je slišal jok.

Zemlja je nežno dočakala izmaličene sanje,

veter je pregnal pošasti in se zaletaval vanje,

ležala je ob reki, mila, kot da spi,

ko se je v reko iztekala kri.

Ona sanja, misli nanj,

tam počiva, kot da je živa.

Ona sanja, misli nanj,

tam počiva, kot da je živa.

Jebenti Birsa, če ti ne moreš spati, misliš, da drugi tudi ne moremo

ali kaj? -Daj, daj. Ali ni boljše, da te jaz zbudim kot da te

prostata daje? Je še kar v redu ... Za moja leta.

A to da bi še meni kavo prinesel, na to se nisi pomislil?

Oprosti, pozabil sem.

No, povej, kaj bi rad? -Tale naša punca ...

Je navsezadnje le postala tvoj primer. Še zmeraj ne veš, kdo je?

Takrat si rekel, da naj bi bila stara nekje med dvajset in trideset nekje?

Ni variante, da bi jih imela manj, recimo? -Ne. Težko, težko.

Nisem 100 odstoten. Mogoče 90 odstoten ... Mogoče.

Cvilak, daj mi kaj. Poklic, hobije ... Deformacije, ki bi kazale,

da je veliko štrikala, recimo, samo daj mi nekaj.

Počasi, počasi, počasi. Hemoglobin normalen, nobene droge,

nobenega alkohola. Zunanjih znakov kakršnihkoli narkomanskih aktivnosti

ni za videti, govorim o žilah ... Edino kar je specifično, je to,

da je bila noseča. Še zelo sveže, revež se je komaj prijel.

Notranji organi vsi v redu, rentgenski posnetki skeleta ne kažejo

na nobeno deformacijo, nič. Če je bilo kaj športa, je bilo rekreativno.

Kaj si pa ti mislil s tistim štrikanjem?

Kakšen prijatelj si ti Cvilak, nočeš mi pomagati.

Tebi ni pomoči, Birsa. -Ajde, čao.

Daj, nehaj! Nehaj, no!

Nehaj, prosim te. -Zdravo. -Čao.

Ok. Spisek nemških turistov iz hotela? -Nihče na manjka,

vsi so živi in zdravi. -DNK smo poslali v bazo podatkov.

Kar se tiče Miheliča, je pa tale punca ... -To je to kar imamo,

ali kaj? -Ja. To so varnostne kamere. Slaba resolucija, nimaš kaj.

Ali je bila lepa ženska? Kaj pravi Cvilak?

Brez glave je težko oceniti. -Zakaj pa je to važno?

Če je bila lepa? -Če je bila lepa, jo bo mogoče kdo prej pogrešal.

Tako je. Nisem si jaz tega izmislil.

Če je bila ta Miheličeva, je morala biti dobra ...

Kaj si hotel reči?

Taras! Zakaj to delaš, zaboga? -Kaj? -Zakaj delaš probleme,

daj povej mi. Kot da jih nimam že brez tega dovolj.

Veš, kdo nas bo tožil? -Ne. Kdo? -Petan.

Čakaj, Osterc to je ta, ki ima rad bizar partije?

Ta Petan, ja! Ki nas je enkrat že tožil! Pridi do mene v pisarno.

Ja, ja, takoj.

Nič, pojdita vidva v Staro Fužino, izprašajta vse lokalce, če pogrešajo

kakšno punco. Ko končam z Drvaričem, greva do Salubrisa. Ok?

Super. Midva na kmete, on pa ... -Ej, Brajc, a to je ta Petan?

Ja. To je ta Petan. Tajkunski advokat. Osterc ti lahko

kaj zanimivega pove o njem. -Jaz ne bom nič rekel.

Zakaj pa ne? A, sori.

Čudno je to z Salubrisom.

Ja. -Celo noč sem guglala ...

In kaj se ti zdi čudno? -To da je bil v hotelu tudi dekan

Biotehnične fakultete, Hleb, in študentje. Nikjer na netu ne piše

nič o kakšnem simpoziju, seminarju, karkoli. -Pa kaj?

Če te ni na netu, te ni, ne obstajaš. Kaj so potem počeli tam?

Na kaj ciljaš? -Farmacevtska mafija?

Kaj hoče ta Petan? Zakaj bi te rad tožil?

Ne vem. Verjetno ga je najel foter od tistega mulca iz Bohinja.

A, tistega, ki si ga v sneg naribal.

Dober dan. Birsa. Kolegica Lanc. -Izvolite, kako vam lahko pomagam?

Rada bi govorila z gospodom Miheličem. -Ali ste naročeni?

Ne. -Gospoda Miheliča trenutno ni. Je na poslovni poti.

Čim prej bi rada govorila z njim, kje pa je na poti? -V Moskvi.

V Moskvi? -Ja, v Rusiji. Vas bo poklical, ko bo lahko.

Če lahko pokliče takoj, ko pristane, prosim.

Poklical bo, ko bo lahko. Veste, gospod Mihelič je trenutno

zelo zaseden?

Rad bi ga vprašal, kdo je bila ženska, ki je bila prijavljena z njim

v hotelu v Bohinju kot njegova žena. In ki je 23.12. praznovala 21 let.

Zato bi, razumete, najprej rad govoril z gospodom Miheličem,

preden pokličem njegovo ženo, ki, domnevam, ni stara 21 let.

Se opravičujem. Gospod Mihelič vas bo poklical takoj po pristanku.

To bo jutri okoli devete ure zjutraj. -Hvala, zelo ste prijazni.

Na svidenje. -Na svidenje.

Praznovala 21. rojstni dan? Saj ne vemo, koliko je bila stara?

Saj vseeno. Se pa dobro sliši. Pridi, greva.

Izprašala sva pol vasi. Mislim, da bo dovolj.

Seveda bo. Naposlušal sem se tega: "Mi n'č ne vemo. Ni naša,

sicer bi gvišno kej vedli". In to sranje bo treba še pretipkati.

Osterc, moj dragi, čas je za drugačne vrste preiskavo.

Si lačen? -Ti nisi? In žejen.

Malo pa sem. -V gostilni vedno dobiš najboljše informacije.

Taras si je omislil preiskavo nekje na toplem, z mlado kolegico,

naju pa pošlje sem, v ekstremne razmere. Pa je on

ekstremni športnik, on je alpinist, ne pa jaz. Tudi jaz bi bil

na toplem z mlado kolegico. -Menda je bil proti temu, da pride.

Taras je robot, tako ko ti. Čeprav meni je ta mala všeč, vsaj luštna

je za razliko od tebe.

Dobro, ti si pa bolj duhovit. Ne biti zdaj užaljen.

Kaj je? Nič, samo naprej glej.

Enega pa še bom!

Kaj? Če ješ mastno, moraš piti, da razredčiš. To ve vsak.

Da se ti žile ne zamašijo.

Takole, izvolite. -Hvala. -Ali se slišali, da so spodaj ob reki

našli neko žensko? -Sem slišala, ja.

Veste kaj o tem? -Ni naša. -A bejžte.

Če bi bila naša, bi že vedeli. Za druge se pa niti ne brigamo.

Dober dan. -O, dober dan, točna sta. Kar sedita, bom jaz dekanu povedala,

da sta tukaj. -Kavica? -Ne, hvala.

Zakaj tega ne opravimo preko telefona?

Raje jih gledam v oči, ko mi lažejo.

No, tako, kar izvolita. -Hvala.

Bili ste na seminarju, s študenti, v hotelu v Bohinju,

med 20. in 23. decembrom. Tam je bil tudi direktor Salubrisa

s svojo spremljevalko. Kolegica je preverila na netu

in nikjer ni bilo govora o kakšnem seminarju ali čemu podobnem.

Tako da ...

Me to sprašujete zaradi ženske, ki so jo našli ob reki? -Ja.

Sem bral o tem.

No, moji študentje so vsi živi in zdravi. Verjetno boste

hoteli njihov kontakt? -Ja, prosim. Kakšen je bil pa namen

tega seminarja? -Kako to mislite?

Zakaj ste bili tam tri dni?

V bistvu, ni šlo toliko za seminar kot za delovno srečanje,

pa tudi druženje. -Aha. Neformalno?

V bistvu, ja.

Je običajno, da se vaših seminarjev udeležuje tudi direktor Salubrisa?

Mi izobražujemo bodoče raziskovalce, veste. Kadre, ki bi gospodu

Miheliču lahko prišli prav.

Se pravi, je šlo za delovno in neformalno druženje treh

študentov, dekana Fakultete in direktorja farmacevtskega podjetja

s spremljevalko? -Štirih študentov, ki sodelujejo s Salubrisom.

Kaj pa je bila konkretna tema tega delovnega srečanja?

Se opravičujem. V tem primeru gre za "non disclosure agreement",

ki smo ga vsi podpisali. -"Non disclosure" za neformalno druženje?

Vsi ste ga podpisali? Zanimivo. Tudi spremljevalka gospoda Miheliča?

Kaj veste o njej?

Ne kaj dosti. Rada poje. -Ime?

Barbara, se mi zdi. -Priimek?

Nisem se ravno družil z njo.

Je to vse, gospod inšpektor? -Zaenkrat ja. Hvala.

Moram iti, imam konzultacije. -Seveda. -Kontakte dobiva

pri tajnici? -Ja, Bredi bo uredila vse.

Ej!

Jaz? -Ja, ti, ja.

Midva sva iz policije, veš? Zakaj nama slediš?

Sprašujete po vasi o tisti punci. -Ja. Ali ti kaj veš?

Ona ni prva. -Kako ni prva?

Bila je tudi Balohova, Diana. Hči Milana Baloha. On je že pokojen.

Je bil svoje čase gospodar gor pri Bučarjevih. To je bilo pred

dvajsetimi leti. Bila je noseča in en dan je odšla. Ko se je vrnila,

pa ni bila več.

In šest dni po tistem, ko je izginil njen trebuh,

je izginila tudi ona. -Kako izginila?

Našli so jo v jezeru. Rekli so, da je bila nesreča.

Kdo pa je bil oče?

To se pa ne ve, vsi skrivajo to ...

Evo ga, lupus in fabula! -Sori, zamujam.

Ne ne ne, je vse v redu. Šele zdajle sva prišla.

Dober večer, me veseli. -Živjo. -Vas moti moj avto zunaj?

To je tvoj avto? Sem mislil, da si študent.

Taras, mi boš pomagal v kuhinji, prosim. Pridi.

Kaj? -A nehaš biti tako ciničen, malo se potrudi.

Se ti čisto dovolj trudiš za oba. -Dajmo se imet fino.

Za Mojco, prav? -Ok.

Pa sleči se.

Ne, Mojca, tri leta je bila stara. -Joj, daj ne, prosim.

Joj, kako je bila luštkana. -Ej mami, bomo počasi nehali s temi

albumi, dosti je bilo. -Taras. Taras, ko je šel ...

kaj je že to?

Daulagiri. -Ja, ja, to to. -To je pa iz vaših divjih let?

Ja, ja, takrat je bil še heavymetalc. -A res?

Motorhead niso heavy. -No, potem pa ... to sem pa jaz,

in to je faks, tretji letnik. -To pa je iz tvojih divjih let?

Ali uganeš kdo sta tale dva? -To je doktor Prelc.

No, asistent je še bil še takrat. -Pa doktor Balažič. -Ja, ja.

To ste pa vi, saj ste malo Mojci podobni. Se vidi.

Ali ti oba predavata? -Ne, Balažič ne več, profesor Prelc

nas pa ima zdaj v petem letniku, ravno sem imel izpit pri njemu,

zelo je strog, ampak sem dobil devetko ... Tako, da ni tako slab!

Super.

Midva bova šla počasi. -Morava še kino ujeti.

Kaj pa če bi mi naredili en selfi preden gresta?

Ja. Dajmo narediti enga selfija.

Simon, bolj v desno. Oči ti tudi. Mami ti pa na levo. Ok?

No, zdaj pa en velik nasmeh – tri, štiri, cheese!

Lahko noč. -Pazi nase. Okej?

Bom. Papa. -Lepo se imejta!

Hvala še enkrat za vse.

Super si bil! -Hvala.

O, zdravo.

Lepo je, če se te nekdo navsezgodaj razveseli.

Svoje čase sem imel psa, ki me je bil tako vesel, pa ga je žena vzela.

Daj že pozabi na to ženo, pa kupi si novega psa.

Ali imaš dvajset centov, nimam ... -Kot ponavadi. Kaj boš?

Dvojni espresso?

Težka noč? Nič, kar kavica ne bi porihtala.

Mogoče sva v Stari Fužini nekaj našla, Osterc že piše poročilo.

Pazi, Petan.

Zdravo, Osterc. -Čao.

Hej. -Hej. -Je že klical? -Kdo?

Mihelič. Ali ni njegova tajnica rekla, da pristane okoli devetih.

To je bilo 10 minut nazaj. -Saj res. Daj mi cifro.

Izvoli. Ti, samo, po moje bi bilo veliko lažje, če si shraniš

na telefon. Samo predlagam.

Taras, če mene vprašaš, si ga najebal.

Petan. Pritisnil bo na ta malo, pa bo začivkala.

Dober dan. Salubris. Kako vam lahko pomagam? -Dober dan. Taras Birsa,

višji kriminalistični inšpektor, Policijska uprava Ljubljana.

Včeraj smo bili pri vas glede gospoda Miheliča in ste rekli,

da nas bo danes do devete poklical. -Ja, res sem rekla. -Devet je mimo.

Žal gospoda Miheliča še ni v pisarni. Je zadržan. -No, in?

Še vedno je na poti. -Vseeno bi lahko poklical. -Zaradi slabega

vremena je bil let iz Moskve odpovedan. -Aha. -Vrne se jutri.

To je pa čisto druga zgodba. -Naročil vas je na sestanek.

Jutri ob devetih zjutraj. -Jutri ob devetih zjutraj?

Ja, ob devetih. -Velja. Na Salubrisu? -Ja, pri nas. -Je gospod Mihelič

kaj omenjal gospodično ali moram poklicati ženo? -Naročil mi je,

da vam dan njen kontakt. -Super. Povejte. -Samo trenutek,

da najdem ime. -Kako ste rekli?

Gospodični je ime Barbara Ivančič. -Dajte mi številko, bomo še mi

poskusili. -Imate kaj za pisati? -Imam, ja. kar povejte. -040 373 572.

Hvala. -Žene torej ni treba ... -Ne bom klical žene, nič bati

gospodična. -Hvala, lep dan. -Tudi vam, zelo ste prijazni.

Nasvidenje. -Nasvidenje.

Kaj bo dobrega? -Boris Petan.

Vem, kdo ste. Osterc vas pozdravlja. -Osterc?

Kolega kriminalist, ki vas je dve leti nazaj aretiral na Primorskem.

Bunga bunga.

No, tukaj sem kot odvetnik gospoda Rezmana, za katerega ste mogoče

že slišali. -To je ta, ki se je izvlekel s priznanjem in zdaj

prestaja hišni zapor. Za kaj je že šlo? Kokain, če se ne motim.

Šlo je za povsem legalno trgovanje s prehranskimi dodatki.

Aha, saj res, sem pozabil, s steroidi. Kokain je bil pa samo

za zraven. -Gospod Petan je prišel, ker bi se rad pritožil nad tvojo

obravnavo klientovega sina.

In kje naj bi imel jaz spoznal klientovega sina?

V Ukancu ob Bohinjskem jezeru.

Malo mi pomagajte. Tam sem govoril s precej ljudmi.

V Ukancu, pri aretaciji zaradi njegovega neprimernega vedenja

do policista, česar ne zanikamo, ste ga odpeljali z avtomobilom

in ste ga, citiram: v gozdu sto metrov od stanovanjskega

počitniškega objekta njegovega očeta ste ga potegnili iz avtomobila

in mu trikrat za toliko časa porinili glavo v sneg, da se je vsakič skoraj

onesvestil, pri tretjem dušenju pa je bruhal, nekontrolirano

izpustil vodo ... -Se opravičujem. Kaj je spustil? Spuščal je rakete

v TNP-ju. -Uriniral je. -A!

Pri tem je utrpel tako telesne kot duševne bolečine in poškodbe,

ki smo jih evidentirali. Tule ...

Piše, da je bruhal in da ima zaradi tega natrgano grlo s požiralnikom.

Tole je najbrž od kokaina, ki smo ga v objektu, ki ga omenjate,

našli več kot je bilo snega lansko leto gor na Voglu.

Ne se sprenevedati. -Kaj ste bili lansko leto na Voglu?

Nič nimate. Zdaj pa, če dovolite bi se jaz poslovil.

Mogoče vaša kolegica več ve. -Tina?

Od kod naprej pa? -Povej, kaj se je zgodilo.

To, kar je povedal gospod Petan, je res.

Ampak samo kar se tiče dogajanja pred stanovanjskim vikendom, potem

pa ne več. Res je, da je moj sodelavec pridržal omenjenega zaradi

napada nase pri opravljanju svojega dela, ampak ga je potem, ko se je

ta umiril, in to je bilo res kakšnih sto metrov od omenjenega vikenda,

izpustil. Nikakršnega, kako ste rekli?

No, nobenih grobosti ni bilo pri tem. Razšli smo se povsem mirno,

če ne omenjam kričanja in preklinjanja vašega varovanca.

Takrat še ni uriniral v hlače. Me je pa imenoval policijska kuzla

in omenjal jebanje. To se pa spomnim. Tina, kajne? -Aha.

Tina, ali se zavedate, da vas lahko napačna presoja v takih rečeh lahko

zelo veliko stane. -Napačna presoja? Kaj naj bi pa to pomenilo?

Gospod Petan, slišali ste jo. Očitno gre za besedo vašega klienta

proti uradni osebi in priči. -Mislim, da vsi tukaj zelo dobro

vemo, kaj se je v Bohinju v resnici zgodilo.

Če je bilo to vse, s kolegico imava za delati. Hvala. Lanc?

Lanc. Hvala ti.

Dolžan si mi pivo.

Petan me zna razjeziti in spet mu je uspelo. -Kaj je pa hotel?

Pustimo to. Dajmo se mi raje posvetiti zadevam, zaradi katerih

nas plačujejo. -Ti, ali je res, da se je ta mali poscal?

Ne morem verjeti. Včasih si lahko koga pritegnil, pa ni bilo

nič dosti kaj ... -Brajc? Stara Fužina, kaj ste izvedla?

Hja, nič. Pred dvajsetimi leti so že našli eno mrtvo v jezeru,

kajne Osterc? -Ja. Dijana Baloh. Takratno poročilo pravi,

da je bila nesreča. Ampak en lokalc ...

Anton Štefe. Pravi, da je bila ta mala takrat noseča,

potem pa kar naenkrat ne več. -Samo meni tale Tona

ni izgledal povsem diht.

Some lovi v jezeru. -In? -V Bohinjskem jezeru ni somov.

Ne bi vedel. Dajta poklicati center za socialno delo. Kdo ima čez Bohinj?

Pojma nimam. -Verjetno Jesenice. -No. Pojdita gor. Mogoče pa kdo

ve za njo. Tole je telefonska Miheličeve Barbare.

Poskusijo dobiti. -Aja. -Pa preveri še tisto registrsko. -Ok.

Kaj je z receptorjem od hotela? -Še nič. -Dajta si na spisek. -Evo.

Hvala. -Ni za kaj.

Jaz sem živel na devetki tukaj, 25 let nazaj.

A res? Hudo. Ajde.

Živjo. -Hej. -Film sem si sposodila.

Kateri film? -Turški, ki sem ti rekla, da ga bova gledala.

Zimsko spanje. -Turški.

Tri ure traja.

Turška policija. To gre počasi.

Te lahko nekaj vprašam?

Bo kaj pomagalo, če rečem ne? -Ne bo. -Itak. Vprašaj.

Kaj te muči? -Kako to misliš?

Še bolj si tiho kot po navadi, pa še bolj ti gredo vsi na živce

kot po navadi. -Hm. Kdo recimo?

Moji kolegi, recimo, Rajc, Balažič.

Vedno so mi šli na jetra. Ne samo Prelc pa Balažič.

Ja, to vem. Ampak zdaj ti gredo še bolj.

Saj so šli včasih tudi tebi na jetra. Ne vem, kaj se je zgodilo vmes.

Nikoli tako zelo kot tebi.

Kaj je narobe? Nič ni narobe. Kaj če biti narobe?

Ali imaš drugo? -Imam ja, eno brez glave.

Čisto resno sprašujem. -Od kod zdaj to? Ali sem kaj takega

v spanju rekel, ali kaj? -Pomislila sem.

Ali bova gledala film ali ne?

Ne razumem, kaj ti je. Vse je v redu, vse imava, končno si lahko vse

privoščiva. Mojca je ok, dober, razen tega, da ne prenašaš njenega

tipa, ampak. Upam, da ne bo tako na smučanju,

ker nočem, da gre vse v maloro.

Ok. Vse je super, ampak ne zaradi mene.

Ne vem, zakaj sem, sori, sva 20 let scala kri, če je pa potem

tvoj foter tri dni pred smrtjo in samo zaradi ta male takole

vse zrihtal? Zakaj sem jaz nehal plezati? Recimo.

To te žre?

Pa daj, preboli že.

Zdravo, Taras, kako si?

Klicala me je tvoja nova sodelavka, kako že, Tina?

Slišati je bila luštna. Alenka si jo ti že videla?

Ne, Rajc, nisem.

Spraševala je, če je bil kdo na vikendu v času umora. Ampak ni bilo

nikogar, jaz sem bil v Švici skoraj do novega leta. -Vem, ja,

sem videl poročilo. -Kako kaj tvoj umor?

To ni moj umor. -No, kako že vi rečete? Primer.

Mimogrede. Ali se mogoče že ve, kdo je žrtev?

Saj veš, da ne morem govoriti o tem.

Ja. Razumem. Se vidimo. -Zvečer pridem z taksijem, ok? Velja. Čao.

Čao.

Ja. Povej. -Jaz grem poiskat Miheličevo Barbaro. Dobila sem neke

informacije. -Prav. Grem jaz na Salubris. Mihelič je rekel,

da se danes vrne. -Ok. Se javim. -Velja. Čao.

Ko te je strah, ko v srcu te zbada,

pomisli na zvezdni prah in na ramena ti pada.

Naj se zlije vate ...

Ali veste, zakaj sem tukaj? -Ne. -Vam gospod Mihelič

ni nič povedal? -Ne.

Ali se lahko tikava? -Ja, prosim.

Koliko časa pa se že poznata? -Zdaj bo osem mesecev.

V kakšnem odnosu pa sta? -On je moj menedžer.

Kaj pa zasebno, ste tudi povezana? -Ja. Pač on je moj prijatelj,

ki mi pomaga pri karieri. -Pevski? -Ja.

Kakšen točno je vajin dogovor? -Da pojem.

V bistvu me zanima, če si mu v zameno ponudila

tudi spolne usluge?

Predlagam, da poveš po resnici. Miheliču bomo zastavili

isto vprašanje.

Malo ljubezni še nobenemu ni škodilo. Oba imava nekaj od tega.

Takoj bo. Vam lahko s čim postrežem? Boste sok, kavo mogoče? -Hvala.

Joži, kje moram podpisati?

Aha. Hvala.

Dober dan. Dober dan, gospod inšpektor. -Dober dan.

Srečno novo leto. Upam, da ste lepo praznovali.

Ne najbolj. -Se lahko pogovarjava med hojo?

Seveda, če vas ne moti.

Sem slišal, da ste športnik. -Ja? Od koga?

Vse vem o vaših plezalskih podvigih. Pripravil sem se na ta, ne vem,

kako vi to imenujete. -Informativni pogovor.

Informativni pogovor, ja. Rad bi vas prosil, da zadevo

peljete kar se da diskretno, pa ne zato, ker sem bil v Bohinju

s prijateljico, ne, ne, to ni bog ve kako velika novica.

Doma so že navajeni. Nekaj drugega je. Antibiotiki!

Zdravstveni problem človeštva oziroma naša rezistenca na njih.

Veste, zakaj ni novih antibiotikov? Zato, ker je njihov razvoj drag,

zverinsko drag. Govoriva o desetinah milijard dolarjev.

Za nekaj, čemur patent zapade v desetih letih.

Deset let po tem, ko ste zanj porabili na tone denarja,

uletijo generiki, kot smo mi. Ali Novartis, recimo.

Ta, ki je kupil Lek in je vaš tekmec? -Ne samo naš.

Generike je lahko narediti. Ampak original, to je pa že druga zgodba.

Tako smo se v Salubrisu, pred približno letom dni,

odločili oživiti naše stare seve, shranjene in liofolizirane

pri -80 stopinjah in pustimo, da se študentje mikrobiologije

in biotehnologije, ukvarjajo z njimi. Ampak Hlebovi študentje ne bi bili

študentje, če ne bi zafrknili že takoj na začetku,

že prvi eksperiment. In so skušali to prikriti.

Tukaj se kriminologija in mikrobiologija srečata. -Ja? Kako?

Njihov slučajni "zločin" je pripeljal do odkritja antibiotika,

ki pobije tudi najbolj rezistentne seve.

Potrebovali smo pol leta, da smo rekonstruirali celotno dogajanje.

In o tem ste se pogovarjali v Bohinju? -Ne, pogovarjali

smo se o pogojih non-disclosure agreementa. -O denarju?

To še najmanj. Tega bo dovolj, če le ne bo zavisti.

Pogovarjali smo se o tem, komu pripisati zasluge

in kako predstaviti zgodbo. Ta bo seveda drugačna,

kot vam jo zdaj predstavljam. Saj veste: po dolgem

in plodnem sodelovanju in bla, bla, bla. -Pa vseeno,

o kakšnem znesku govoriva? -Govoriva o milijardah dolarjev,

za začetek. -O milijardah? -Ja. In zanemarljivih stroških.

Vem, o čem razmišljate, inšpektor. -A ja? -Ja. Razmišljate o tem,

da eno človeško življenje, če se spotakne ob tak denar,

nima prav veliko možnosti, kajne?

V mojem poklicu ne razmišljamo tako.

Resnica je to, da ne vem, čigavo truplo imate na ledu, vem pa,

da nima nič z nami. Mi verjamete? -Tega luksuza, da bi kar verjel,

si v svojem poslu ne morem privoščiti. -Žal, tukaj sva si pa

čisto podobna. Tudi jaz si tega ne morem privoščiti.

Lahko upam, da boste nehali drezati v ta slepi rokav, verjeti pa ne

morem, kajne? -Tako nekako.

Tukaj bom zdaj jaz moral iti. Saj boste sami našli izhod, kajne?

Hvala.

Taras! -Ja, Alenka, povej. -Prelca je zadela kap,

odpeljali so ga na urgenco. -Kdaj? -Pred pol ure, z rešilcem.

Ali je hudo? -Ne vem, sem klicala Balažiča in je rekel, da nič ne ve,

razen tega, da ne zgleda dobro. Grem zdaj po Karin

in jo peljem k njemu v bolnico. Ali imaš čas? Super bi bilo,

da prideš sem. Lahko? -Velja, pridem. Ajde.

Jaz sem samo duh, ki je zaposedel to telo.

Pod mano zemlja, gor nebo, usta, ki me ljubijo.

Ki dajo meso.

Shranjujem se v drug sistem,

ko hitim v njen objem.

Gledam, da se ne ozrem, še je lepo, še sem njen.

In ko pridem domov,

vse ti bom dal. Diamante v sanje.

Kar je lažje, je prav, tu bom ostal.

En umre za igranje ...

In ko pridem domov, vse ti bom dal.

Diamante v sanje ...