Original subtitles

Pozdravljena. Dobrodošla doma.

Ne morem verjeti, da si živa.

Dobrodošla, draga moja.

Dobrodošla. Izvoli. Se vidimo jutri.

In lahko noč. –Hvala, teta.

Poglej, mami. Čisto take ima očka.

Fabio, pusti to, niso tvoji.

Raje mi pomagaj postlati.

TIŠINE

Pred nekaj minutami smo prejeli prve posnetke,

nastale za pogajalsko mizo.

Vlada in FARC sta se začela pogovarjati, iz oči v oči,

tu v Havani na Kubi.

Vladni pogajalci in njihova tehnična ekipa

so se zbrali v zadnjih minutah pred pogajanjem,

da bi pretehtali,

kaj je bilo v pogovorih z gverilo do zdaj doseženega.

Dober dan. –Dober dan.

Prelistal sem vaše dokumente.

Ja. –Pa poglejmo …

Tu so izpiski iz registra,

podatki o cepljenju, ocene.

Tule so ocene. Poglejmo …

Zelo lepe so, čestitam. –Hvala.

Še nekaj … Prosili ste za subvencijo za kosila? –Ja.

Žal vam je ne moremo ponuditi.

Vlada jo prispeva za 600 kosil, otrok je pa 2500.

Poleg tega se je k nam zateklo veliko ubežnikov.

Zato bi vam zelo težko obljubil plačana kosila.

Zdaj imajo pouk tretji razredi.

Če želite, lahko sin kar začne s poukom.

Prav. Si za to? –Ja.

Dobro. Ana Maria? –Ja, gospod?

Naredite mi uslugo. –Ja, gospod.

Peljite dečka h koordinatorki,

da mu bo našla prostor v enem od tretjih razredov.

Prav, gospod. Darilce mu bom dala,

da se bo njegov pouk dobro začel.

Poslovi se od mame. –Adijo, mami.

Pazi nase. –Bom.

Še nekaj nujnega morate postoriti. Otroci potrebujejo uniforme.

Največ en teden lahko čakamo. Ja?

Pri tem ne moremo popustiti.

Čez en teden priskrbite uniformo.

In kje jih prodajajo?

Primerne dobite tu blizu. Napisal vam bom naslov.

V tej trgovini jih najdete.

Mimo glavnega trga, ulica devet.

Dobro.

OSNOVNA ŠOLA, VICENTE DE PAUL

Dober dan.

Koliko stanejo uniforme? –55.000.

Ena stane toliko? –Ja, gospa.

Pa mogoče nimate …

Jih s popustom ni mogoče dobiti?

Ne, gospa, ne dajemo popustov.

Grbe prodajate tudi posebej?

Ja, gospa. Vsak stane 4.000 pesov.

Prav, toliko imam.

DUHOVNO VODSTVO ZA MIGRANTE

Gospa Amparo Gómez? –Ja.

Ste izpolnili obrazec? –Ja.

Imate dokumente, ki dokazujejo, za kakšne konflikte gre?

Tu imam mapo …

In kup papirjev.

Pa tudi posnetek.

Poglejte.

Je to vaš mož? –Ne.

To je bil Angel, sin farmacevta Carmela.

Paravojska ga je ubila,

ker je zdravila prodajal gverilcem.

Moj mož je izginil.

So vaša življenja ogrožena?

V San Martinu

so delili takšne pamflete

in z njimi ljudem grozili s smrtjo.

Tamle je moj mož, Adam.

To je on, moj mož.

Bi šli radi v Brazilijo?

Gre temu gospodu zaupati?

A, ja, ja. Spomnim se te nesreče.

V rafineriji, ne? –Ja.

Panflet je "svaril" pred nesrečo, v kateri so umrli aktivisti …

Politični vodja, ki je izginil med nesrečo, še vedno pogrešan …

Ta tukaj je vaš mož?

Adam Baqueira? –Ja.

Brazilec je? –Ja. To sta njegovi izkaznici.

Kaj je to? Grožnje paravojske?

Ja, grozili so nam s smrtjo.

So našli truplo?

Ne. –Ne?

Ne. Ne njegovega ne trupla hčerke, ki je bila z njim.

Takole je, Amparo … Če ni trupla, ni odškodnine.

Lahko pa se pomeniva o vizumih.

Tajnica ti bo dala seznam dokumentov, ki jih potrebujemo.

Če bo kaj novega, ti bom javil.

Pozanimal se bom in se odločil, ali prevzamemo primer.

Odnesi dokumente, prosim.

Vse naj odnesem? –Vse, Amparo, prosim.

Najlepša hvala. –Je že v redu, Amparo.

Dovolite. –Izvolite.

Je babica tukaj? –Babica počiva.

Imate morda kakšne večje šolske uniforme,

da bi vzela kroj?

Nimam, ne,

moji otroci imajo manjše. Z njimi si ne moreš pomagati.

Veste morda, ali mi lahko kdo posodi šivalni stroj?

Dober dan, ljubica, Kako je šlo?

Nekako moram priti do uniform …

Maria, ne veste, kdo bi imel dovolj veliko uniformo,

da bi si jo izposodila?

Ne, gospa Sofia. Nič ne vem o uniformah.

Pojdiva k Donu Jaimeju. On nama bo pomagal.

Pridita, gremo.

Fabio, nehaj.

Ne igračkaj se s telefonom, izpraznil boš baterijo. Dovolj je.

Raje mi pomagaj.

Prav bi bilo, da bi se naučil šivati.

Ne sanja se ti, kako prav bi ti prišlo. Pridi, pomagaj.

Ne. Mami, denar rabiš.

Seveda.

Ampak denar ni vse, mladenič.

Kolikokrat sem nahranila družino, ker znam šivati.

Povedala sem ti.

Prababica je naskrivaj šivala hlače za ženske.

In koga je učila šivati?

Babico, babica pa je naučila tebe.

Ja. Kaj še?

Babica je šivala hlače za vojake, ti pa za gverilce.

Vidiš?

Tako smo vedno vedele,

kaj se dogaja in kaj počnejo.

Sem ti povedala, da sem tako spoznala vajinega očeta?

Prav, še malo se zabavaj, potem mi boš pa pomagal.

Hočem, da se naučiš šivati. Resno.

Dobro … Medtem ko delim teste z ocenami,

prisluhnimo novim učencem,

da jih bomo spoznali.

Naj se predstavijo, naj povedo, od kod prihajajo.

Bomo začeli. –Dober dan.

Sem Luisa in prihajam iz Cauce.

Dober dan, Luisa.

Dober dan, sem Juan José in prihajam iz Santa Rosa.

Dober dan, Juan José.

No, no, je že v redu.

Kar sedite na svoja mesta,

se bomo že spoznali. Dobrodošli.

Dobro, otroci. Vsi ste na svojih mestih,

pridno sedite, krasno.

Katera ura je zdaj na vrsti?

Jezik. Ta vam je najbolj všeč, kajne?

No, za začetek vam bom povedala zgodbico …

Dober dan, gospod predsednik.

Rada bi vam predstavila nečakinjo.

Je ženska, ki nima moža.

Izginil je, ko se je zgodila nesreča.

Zato sem jo pripeljala sem, da vam jo predstavim.

Babica, beguncev ne sprejemamo,

ker bi si nakopali težave.

Ampak predsednik,

tu je, ker sem njena sorodnica. Hči moje sestre je.

Zato sem vas prišla rotit, da ji dajte delo.

Zelo je marljiva, zelo rada sodeluje.

Zadovoljna je z majhnim plačilom.

Babica, komaj smo se rešili težav.

Veste, kako je.

Če bomo sprejemali begunce, nas bodo še prej nagnali.

Predsednik, ampak …

Že 30 let živim na tem otoku,

nikomur ne povzročam težav.

Gospod predsednik, nič nimam na vesti.

Vse težave sem pustila za sabo.

Kako si jo našel? Kako?

Dobro sem jo skrila.

Kje si jo našel? Skrila sem jo, Fabio.

Kolikokrat naj še ponovim,

da pusti stvari, ki niso tvoje?

Nisi videl, kaj vse smo prestajali?

Bi rad, da imamo še tukaj težave?

Če te še kdaj vidim z očetovimi stvarmi,

ti bo žal, da si se rodil. Slišiš, usrane?

Si me razumel ali ne?

Ne slišim te. –Ja.

Kaj ja? –Ja, gospa.

No, končno. Naredi mi uslugo in se pojdi okopat.

Ne, voda je mrzla.

Me ne zanima. Še bolje, te bo vsaj izučilo.

Fabio!

Previdno, zunaj je vse polno kač.

Voda je ledena!

Amparo, stopite z mano. Pokazala vam bom,

kakšne ribe imamo.

Arapajme, some … Da ne boste padli.

Prosim, previdno.

Počasi. –Tla niso ravna.

Poglejte, koliko je rib.

To je paku. Stopite sem.

Veliko ribic imamo. Pazite, padli boste.

Prosim, pazite.

Poglejte, tu je som mota.

O tem sem vam govorila,

med največjimi ribami je.

Zelo lahko ga je dobiti.

Ob bregu Amazonke. S pujto ga ujameš.

S pujto? –Ja, pujto.

S kavljem. –Ja.

Ali s harpuno, s sulico.

Dobro moraš ciljati.

Ja. –Tu so še druge ribe,

ampak gotovo ste že slišali za moto.

Ne, ne. –Ne? Zelo je okusna.

Kar z roko jo lahko primeš.

Ob bregu reke.

Kar spreten moraš biti, da jo zgrabiš.

Tudi to je lahko dobiti.

Ampak gospa Maribel, jaz … Zelo se bojim vode.

Spoštujem jo. Tega ne bi zmogla.

Ne, bojim se je.

Ampak za ribe bi vam dobro plačali.

Ja, že …

Mi ne bi mogli dati kakšnega drugega dela?

Lahko čistim ribe, jim odstranim drobovje,

vse drugo bi počela, samo ne silite me loviti.

No, v tem trenutku ni drugega dela.

Tak čas je.

Kaj pa ti Žaklji?

Zunaj sem videla fante, ki so jih zlagali v tovornjak.

Jim ne morem pomagati?

Tako delo je za moške, ne ženske.

Če je to edina težava …

Veliko težje stvari sem že nosila,

pa ne bom nesla teh Žakljev. Pazite.

Vidite? –Previdno, da se ne poškodujete.

Ne, ne. –Pazite.

Pozor, spotaknili se boste. –Ne bom. Ga nesem do tovornjaka?

Dajte, prosim.

Ta ženska, ljubi bog.

Nuria … Kje je mama?

Kje imaš mamo?

Ko se bo vrnila, ji, prosim, povej,

da imamo nocoj na otoku sestanek.

Pomembno je, da se nam pridruži.

Najlepša hvala. Nasvidenje.

Vem, kje je ta kraj. Greš z mano?

Pridi.

Podaj nogo.

Podaj mi jo …

Fábito … –Daj mi nogo.

Daj mi jo. –Podaj jo.

Podaj nogo.

Ne igrajte se z njo, prasci.

Pusti jo! Vrnite mi že nogo.

Fabio, primi jo. Podaj jo.

Podaj. –Izvoli …

Pridite sem. Da se ne bi vrnili, gnide.

Dober večer vsem. –Dober večer.

Predlog vam moram posredovati …

Včeraj je prišel gospod, ki ima veliko denarja,

spremljal ga je župan.

Povedala sta mi, da gospoda zanima nakup hiš na otoku.

Tu bi radi postavili igralnico

in bungalove,

hotel in podobno.

Otok menda ne pripada ne Kolumbiji,

ne Braziliji, ne Peruju.

Gradili bi radi tukaj.

In koliko bi plačali za hiše? Kakšna je cena?

Za kakšno bi se pogajali?

Menda bi nam dali sedem milijonov.

Ne, sedem milijonov …

Dober večer.

Gospod predsednik, jaz ne bom prodajala hiše,

sploh pa ne za tako ceno.

Sedem milijonov je premalo,

ker si z njimi ne moremo kupiti hiše v vasi.

Tudi jaz se ne strinjam s prodajo.

Jaz se ne strinjam s ceno,

ker si lahko na otoku pridelamo tudi vso zelenjavo.

Za sedem milijonov že ne prodam svoje hiše.

Jaz pa sem za prodajo.

In bi se rad dogovarjal zanjo.

Za prodajo hiše in zemljišča.

Ampak za dobro ceno, da ju bo sploh vredno prodajati.

Zato se ne strinjam z vami, ker nam tudi tukaj ni lahko.

Jaz se ne strinjam s prodajo otoka in hiš,

ker si lahko tu ustvarjamo kruh.

Sadimo banane, juko, koruzo, zelenjavo

Z vsem tem nahranimo še vso vas.

Mogoče pa priložnost ni tako napačna,

ker bi prišleki ustvarili nova delovna mesta.

Če bo na otoku igralnica,

bo delo za otroke, mlade, za gospe …

Ne strinjamo se. Ne, ne.

Otok Fantazija ni na prodaj.

Tu živim že dvajset let.

Bila sem že v Peruju, v Braziliji, vsepovsod.

In zdaj sem tu, na tem otoku.

Prišla je že oblast, prišla je vlada

in nas hotela nagnati.

Pa sem jim rekla, da mene ne bodo pregnali.

Za nič na svetu.

Nisem smet, da bi me metali, kamor jih je volja.

Gospod predsednik, vprašanje …

Kaj se bo zgodilo, če zemlje ne prodamo?

Prišla bo vojska. Policija, paravojska.

Nagnali nas bodo z otoka.

Tudi jaz nisem za prodajo.

Tu se bomo borili do smrti. Ne prodamo.

Fabio! –Kaj?

Pomagaj mi postreči. –Ja, takoj pridem.

Otrok, pohiti in se okopaj. Voda je še vroča.

Primi.

Fabio, daj, primi.

Daj, voda se bo shladila.

Že nekaj časa ne dežuje. Po vodo bo treba.

Sta brata dvojčka povsem enaka?

Včasih sta,

spet drugič nista.

Govorita z istim glasom, nosita enake obleke

in hodita z enakim korakom?

Ne, ne vedno.

In če se eden rodi s pohabljeno roko, se drugi tudi?

Fabio, jej, juha se bo ohladila.

Včeraj sem jo jedel.

Drugega ni. Jej.

Ne, Fabio, ne. To bomo prodali.

Ne, sem rekla.

Vse dni jem samo ribe in spet ribe.

Toliko ljudi je lačnih, ti pa se zmrduješ. Pa vzemi.

Taka si kot očka.

Vso juho pojej, pa dobiš kos sira. Jej.

Halo? –Halo?

Amparo, kako gre? Tu Jorge Velazquez, odvetnik.

Ja, kako ste.

Dobro. Amparo, odlične novice imam.

Ja? –Povpraševal sem.

Rafinerija res plačuje odškodnino.

Res? –Ja, Amparo. Ampak …

Prevzeli bomo vaš primer,

a bi morali delovati iz San Martina.

Veliko bo stroškov. –Česa? Halo?

Halo? –Halo?

Signal je slab …

Amparo, me slišite? –Ja, tistega prej nisem slišala.

Kako ste rekli? –Poslušajte …

Razlagal sem,

da bi morali delovati iz San Martina.

Kar ne bo poceni. Stalo bi kakšnih 20 milijonov.

Če hočemo iskati truplo,

bomo potrebovali pomoč.

Plačati vam moram 20 milijonov?

Nimate tega denarja?

Ne.

No, potem pa … –Kje naj bi ga dobila.

Poslušajte, nekaj vam bom predlagal.

Primer bom odkupil od vas. Dal vam bom 15 milijonov,

jaz pa bom kril vse stroške, vse tveganje prevzamem.

Denar vam lahko dam takoj.

Uredila bova papirje, šla k notarju, da od vas odkupim primer.

Kaj menite?

Kako bi odkupili primer? Ne razumem.

Poslušajte me, naj pojasnim.

Takoj vam bom dal 15 milijonov. Za žrtev.

Pri notarju podpiševa papirje in zadevo prepustite meni.

In ko bo plačana odškodnina, če bo kdaj plačana,

jo bo dobila naša odvetniška pisarna.

Vi pa dobite denar takoj zdaj.

Ne, ker …

Rosario pravi, da plačujejo po 300 milijonov.

Za odškodnino.

Seveda, Amparo, ampak za trupla, ki so jih že našli.

Odvetniška pisarna bo tvegala,

ker nihče ne ve, ali truplo sploh lahko najdemo.

Ne vemo niti, ali so vsi tisti ljudje res mrtvi.

Veste, kaj. Razmislite,

v miru razmišljate, potem pa me obvestite.

Daj sem. –Ne. –Daj mi –Ne.

Ne dam ti je. –Daj sem.

Povej mi, kar veš.

Daj mi jo. –Ne, ne dam ti je.

Daj sem!

Daj mi. –Ne.

Ne dam vam je in pika.

Ti je babica povedala za duhove, ki so na otoku?

Veliko jih je in paziti moraš,

ker lahko vstopijo v tvoje telo

in te silijo početi slabe stvari.

Se pri vas doma ni zgodilo še nič čudnega?

Pri nas se kar naenkrat pojavi kakšen kozarec, odgriznjeno jabolko,

lasje prikazni.

Prevelik sem, da bi hodila pome.

Fabio!

Fabio, počakaj.

Ti kupim ocvrto pecivo? –Ne, nikdar nimaš denarja.

Zdaj ga imam. –Ne verjamem.

Fabio!

Počakaj me, ne bodi tak.

Fabio!

Fabio, počakaj.

Počakaj, s tabo govorim. –Po ribah smrdiš.

Fabio!

Fabio!

Fabio,

še dvanajst Žakljev moram natovoriti.

Pojdi domov in me počakaj tam, prav?

Tudi jaz bi rad delal.

Kaj boš delal, otrok?

S čolnom bi prevažal ljudi, nič ni lažjega.

Ne, otrok. Uči se, jaz bom pa delala.

Si slišal? –Ja –Kaj ja? –Ja.

Kaj? –Ja, gospa.

No, dobro.

Si končal naloge?

Si jih končal? –Danes jih nimam.

Pregledala bom zvezke, pripravi se.

Tako. Pomagaj.

Kaj praviš na odvetnikovo ponudbo?

Trideset milijonov …

Odškodnina bo gotovo veliko večja.

Vem, da ni veliko, ampak …

To je vse, kar je na voljo.

Tam bi ostala.

Kako boš izsilila kaj boljšega od tukaj?

Kaj pa govoriš?

Kaj naj bi naredila po tvojem?

Naj bi ostala tam in opazovala, kako pobijajo ljudi?

Ne bi smela priti sem, ja.

Vedno se moram reševati iz godlje,

v katero me spraviš.

Zaradi tebe smo vedno v nevarnosti.

Poglej, kako je bilo v San Martinu … Vse je bilo v redu,

pa je prišla rafinerija.

Ko je postalo grdo,

mi nisi dovolil v Cali.

Da bi pustila vse, kar sva ustvarila?

Tako ali tako sva vse izgubila. Ne vidiš, da tja ne moreva več?

Vse je uničeno, nič ni ostalo.

Kaj naj bi počela tam?

Pojdimo v Brazilijo.

Kaj bi tam?

Bi vse življenje bežala? –Ti si kriv za to.

Rekla sem ti, da se ne vmešavaj. Da ne podaj ovadbe.

Kaj naj bi naredil? Naj bi molčal?

Naj bi dovolil, da uničijo, kar smo ustvarili?

Šolo? Kmetijsko zadrugo?

In dvesto hiš? –Ja, saj.

Jaz moram zdaj vse urejati sama.

Gospod je rekel, da ni več denarja.

Zakaj naj bi torej prosila več?

Rekel mi je, naj denar vzamem ali ne.

Preštej, ali je vse tu.

Vzemi, mali.

Preveri. –Bom. –Kar se tiče mene, je vse v redu.

Ne bi rad, da pride do nesporazuma …

Ne bo. –Fabio!

Kaj počneš tukaj?

Pojdiva domov.

Greva! Učiti bi se moral.

Mami, še preveč sem se učil.

Greva. Pomagaj mi nesti vrečke.

Fabio, tebi govorim. Pomagaj mi! Hodi.

Pridi že.

Štiri krat dve? –Kaj?

Štiri krat dve? –Štiri krat dve? To je zelo težko.

No, koliko je štiri krat dve? –Osem.

Pa mi odgovori, ne! Kaj te stane?

Pet krat tri? –Kaj?

Pet krat tri? –Petnajst.

Devet krat dva? –A?

Devet krat dva? –Osemnajst.

Zberi se. Devet krat tri? –Kaj?

Nič kaj! Devet krat tri?

Sedemindvajset.

Kaj bi rekel očka, če bi te videl tam?

Kaj?

Zakaj me tako gledaš?

Nesramnež.

Ni smešno.

Po kom si pobral to?

Dober večer vsem.

Nocoj bo sklenjen dogovor

o prekinitvi sporov

in o izgraditvi miru, stabilnega in trajnega,

ki ga bosta podpisala kolumbijska vlada in FARC.

Ženske naj ne bodo vštete kot žrtve,

temveč kot nositeljice enakih pravic

in borke za mir, ki si ga za Kolumbijo želimo vsi.

Zato je nujno,

da v debatah in dialogih upoštevamo širši vidik,

pa tudi v uresničevanju dogovora o miru.

Izkažimo politično voljo

za sodelovanje kolumbijskih žensk

v mirovnem procesu

Živjo!

Kako si? Boš malo?

Nocoj bo srečanje duhov.

Bi šla z mano?

Mrtvi se bodo pogovarjali o tem, kaj si mislijo o mirovnem sporazumu.

Ne bi šla z mano?

Dobro, da si je tvoj brat tako hitro našel delo.

Na to stran. Previdno.

Prodaja malo prej je bila zelo dobra. Si videl?

Ampak dvoje si zapomni, dve pomembni stvari,

ki ju moraš imeti v mislih, ko prodajaš.

Kupcu vedno glej v oči.

Če gleda proč, ga roba ne zanima,

če jo opazuje, ga zanima.

Rekel ti bo, da je noče,

češ da nima denarja …

Vojna se vleče že leta in leta.

Zgodilo se je nešteto napadov, nešteti ljudje so umrli

in zdaj naj bi, s tem dogovorom,

žrtve našle večni mir.

Da bo mogoče z dogovorom končno ustvariti mir.

Da bo nastopil mir,

da ne bo več vojne, da ne bo več umiranja.

To se ne bo zgodilo. Zakaj?

Dokler bodo med ljudmi tolikšne razlike,

miru ne bo.

Vojno sem doživel od blizu,

ker sem žrtev oboroženega spopada.

Minilo je 14 let, pa tega nisem prebolel.

Mislim, da ne bom nikoli.

Praznina, ki ostane v družini, v domu,

za ljubo osebo …

Naj se zgodi karkoli,

se ta praznina ne bo zapolnila.

In to poglavje se ne bo zaprlo.

Nikdar ne moreš trditi, da si odpustil.

Odpustiti ni lahko.

Moje mnenje, ki ga lahko delim z vami, je,

da je vojna, v kakršni sem živel petdeset let,

krivična in da je to vojna, ki jo bijemo med sabo.

Gverilci so sinovi revežev,

kmetov, delavcev.

In poglejte na drugi strani vojake,

ki so prav tako sinovi revnih.

Na bojišču ni sinov predsednikov,

ni sinov bogatih podjetnikov. Ne.

Vsi so sinovi revnih.

Poglejte paravojsko … Sami sinovi revežev.

Paravojaki niso bogataši, niso oligarhi.

Ne, so otroci revežev.

Ujeti smo v vojno, ki jo bijemo med sabo.

Oprostiti je treba. To si zapomnite …

Kdor ne zmore odpustiti, mu ne bo odpuščeno.

V spopadu so mi ubili očeta, ubili so mi sina.

Gverilci so mi odpeljali drugega.

Tudi jaz trpim.

Prosim vas, da poskušajmo prispevati kaj k miru.

Če bomo polni sovraštva, nam ne bo nihče odpustil.

Dober večer, prijatelji. –Dober večer.

Sem žrtev izpred 14 let.

V trenutku, ko je oče umrl v njihovih rokah,

sem umrla tudi sama.

Od takrat sem več kot mrtva.

Vsi si želimo najti svoje ljubljene,

vsi smo na istem … Mrtvi smo.

Nismo s svojimi ljubljenimi.

Se vam zdi prav, da smo morali vojno doživeti na lastni koži?

Medtem ko smo bili v šoli,

smo poslušali spopade med gverilo in vojsko,

pustili smo zvezke,

se vrgli na tla,

in tri, štiri ure čakali, kdaj bo razneslo bombo.

Res mislite, da je vredno odpuščati?

Res mislite, da bo odpuščanje omililo bolečino?

Nas žive zanima, kaj bi vam, mrtvim, prineslo mir.

Mene zanima, kako je z mojim sinom.

Moji sestri Soraidi povejte,

da je njen sin živ.

Da pride domov takoj, ko se vojna konča.

Predsednik, prosim, pojdite po moje truplo.

ki je v Cauci.

Jaz imam sporočilo za moža in sina,

ki živita na ulici.

Naj jima vrnejo zemljo, da bosta živela bolje.

Mami povejte, da je z nama vse v redu in da ni kriva za nič.

Mama, kdo je? –Ne vem.

Kdo je, mama?

Babica, prestrašili ste me. –A, ja.

Babica.

Dober večer, otrok moj.

Si le prišla.

Odvetnik ti pošilja pismo.

Kaj je, mama? Kaj je, mama?

Kaj je?

Gospa Amparo, to so ostanki Adama in Nurie.

Pravijo, da sta umrla objeta.

Upam, da bo vaša družina tako našla mir.

Posvečeno vsem, ki so se borili pred nami

in ki se bodo borili, ko nas ne bo.

MEDIATRANSLATIONS

HC SUBRip KRATOS(BLiNK) Tehnična obdelava KRATOS