All language subtitles for Ko.Zorijo.Jagode.1978.SLOVENiAN.1080p.WEB-DL.x264-MiNE

[umirjena glasba,
avtor Jože Privšek]

Vsega mi je zadosti, razumeš?
Same traparije ti gredo po glavi,

človek pa gara in dela.
-Saj si zadnjič rekla…

Tiho bodi! Ne jezikaj!

Sem ti že rekla,
da si očeta izbij iz glave.

Kakšen oče neki. Dosti
hudega mi je naredil.

Takšen si bil, a vidiš, takšen,
ko je odšel s tisto...

Obeh se je odkrižal.
A je to očetu podobno?

Tako, da veš.
Da mi o očetu ne zineš več.

[zvonjenje zvonca]

Kdo je?

Jagoda. Koprivova. A je Nejc
doma? Je še bolan? -Zdravo.

Kako, si že pokonci?
-Za silo.

Matematične so tudi za silo.
So bile pa zaguljene, veš.

Posebno tista geometrijska.

Pa kaj je zdaj to? Zapri vrata,
a ne vidiš, da piha.

Ja, ja, mama.
Si slišala? Vse?

Sem pa nisem. Oh, Nejc,
tudi pri nas doma je včasih

tak cirkus, da bi človek popenil.
"Jagoda, utišaj gramofon,

poberi svoje lase iz banje,
pomij posodo,

ne pričkaj se z Marinko,
saj je še otrok, pusti jo."

Za popenit.
Če ne bi imela gramofona...

Ampak ti imaš vsaj očeta.
-Očeta? Daj no mir. Misliš,

da imam kaj od njega? Cele dneve
ga ni doma, ko pa je,

se zagleda v svoje znamke.
-Jagoda, ti si prima punca.

[vaje orkestra]

[hrup]

Marinka.

Te ne uboga, a?
Mularija, kaj češ.

[ploskanje]

Je danes ♪ Vem za mladenko,
ta je bogata, je bogata ♪?

Je Prodana, ja.
-Pa je tudi prodana?

Saj vam pravim, da je razprodana.
Dijaški abonma.

[opera Prodana nevesta,
avtor B. Smetana]

♪ Vem za mladenko,
ta je bogata, je bogata.

Vem za mladenko,
ta je bogata, je bogata.

Dom dobode, dom dobode,
skrinjo polno zlata.

Dom dobode, dom dobode,
skrinjo polno zlata.

Vem za mladenko,
ta je bogata, je bogata.

Vem za mladenko,
ta je bogata, je bogata.

Dom dobode, dom dobode,
skrinjo polno zlata.

Dom dobode, dom dobode,
skrinjo polno zlata.

Vole, voličke, krave, teličke,
pitane pujske, židane goske,

kos polja, omaro novo javorovo
in še kaj morda.

Kos polja, omaro novo javorovo
in še kaj morda.

Vole, voličke, krave, teličke,
pitane pujske, židane goske,

kos polja, omaro novo javorovo
in še kaj morda... ♪

Kakšna limonada.
-Bevanda. -Tišina.

[ploskanje]

Dekleti, sta vidve tako močno
ploskali? -Še zdaj imam

čisto rdeče dlani. Že tretjič
sem vas poslušala.

Potem bo treba
pa trikrat podpisati.

Ker sta tako močno ploskali,

vama bom še enkrat zapel.
♪ Vem za mladenko,

ta je bogata, je bogata. ♪
-A ni perfekten.

Zelo v redu.
Pa ga ti zares ne poznaš?

Koga? Korošca?
-A, daj. Tistega frajerja bevando.

A, tistega.
Ohcet bo, zanosila sem.

Če ti nisi zmešana.

[romantična glasba]

Dober večer.

Se zdaj pride domov?

Kje si bila, punca?
-Ja, v operi, ne.

V kakšni operi? Ne laži.
Saj tam sva te iskala z Marinko,

pa te ni bilo. -Daj no, oče,
saj Marinka ve, kje sem bila.

Marinka, zakaj nisi povedala,
da sem bila z Ireno?

Morala bi jo počakati.
Marinka je še otrok.

Kako ti more biti predrzna Irena,
ki se nikoli ni znala obnašati,

več kot lastna sestra. To je...
-Z Ireno sva šli k Ladku Korošču

po avtogram. Pa še zapel nama je.
-Njej je Ladko Korošec

več kot lastna sestra.
-Pa si res smrklja.

Na kvadrat.
-Ti pa še večja. Smrklja!

Kakšen cirkus pa je zdaj to?
Alo, spat. Jagoda, Marinka, spat.

A si slišala? Spat.
-Ta mala, daj mir.

Jaz grem prva v kopalnico.
-Ne, ne greš.

Lahko bi bil malo bolj
popustljiv pri puncah.

Pa kaj bi ti rada?
-Lahko malo potrpiš, res.

Jagoda je tako občutljiva,
saj veš.

To je puberteta, saj jo vidiš.
Sploh ne ve,

kje se jo glava drži.
Noč pa ima svojo moč.

Tudi pri naju jo je imela.
Si pozabil?

Jagoda je še otrok.
-To ti misliš.

Ženske, ženske. Same ženske.
-Moški, moški. Pametni moški.

[romantična glasba]

[smeh]

In kdo je konstruktor
te imenitne rakete?

No, fantje, a bo kaj?
Ali je mogoče iz vesolja priletela?

Reva, reva! -A ti mi boš to rekel,
reva na kvadrat.

Še oče ti je pobegnil.
-Reci to še enkrat, če si upaš.

Reva usrana.

[ropotanje stolov]

Mir, fantje.
No, kaj je zdaj?

Osmi razred, gromska strela,
sramota. Celi šoli bi morali

biti za zgled, pa ste slabši
kot prvošolčki. Sedite.

Saj vas je slišati po celi šoli.
Mislim, da ne bo nič z vašim

izletom ob koncu šolskega leta.
Kje bodo pa prenašali

take razgrajače, gromska strela.
-Kaj pa, če bi med odmori

uredili šolsko dvorišče
in rastlinjak?

No, ja.

[ploskanje]

Nejc. -Pusti me.

[hrup, klepetanje]

[umirjena glasba]

Jagoda, bi šla, prosim,
po kavo? A se učiš?

Kar Marinka naj gre,
saj jo smrklja tudi pije.

Kaj mogoče ni res?
-Marinka je sredi dela.

Sama veš, kako težko jo je
spraviti k nalogam.

Jaz pa ne pišem nalog,
ne učim se, za nobeno rabo nisem,

pa cel dan se samo
v ogledalo gledam.

Jagoda, zdaj pa nehaj.

Saj grem po tisto kavo,
samo da bo mir.

Da se ne boš za glavo držala,
ko dobim suš iz ofenziv.

[hrup avtomobilskih motorjev]

Punca, saj nisem iz zraka.
-Oprosti.

Od nekje se poznava. Od kod že?
-Bevanda. -Hej, ti!

[zvonjenje zvonca]

Zvoniš pa kot zmešana.
-Joj, sem se zaletela.

Kam pa? V kamion?
-Ne, v fanta.Trk!

Punca, saj nisem iz zraka,
je rekel.

Zdaj si pa zatreskana, a ne?
-Kaj je s kavo, Jagoda?

Kavo, a kavo?

Alo, punci, zdaj pa učit.

Mami, Jagoda se je pa
v ljubčka zaletela.

Tiho bodi, smrklja.
-Kaj se spet kregata?

Jagoda, stokrat sem ti že rekla,
da ne draži Marinke. Učit! Obe!

Saj si sama rekla,
da si se zaletela.

Uh, si trapasta. -Ampak
če si zatreskan,

se tudi zaletiš, a ne?

Če ne, pa sploh nisi zatreskan.

[umirjena glasba]

Četrta ofenziva: 20. 1.-30. 4.1943.
Peta ofenziva: 15.5.-13.7.1943.

Četrta ofenziva...

Jagoda, ne najdem
zapisnika z zadnje seje.

Si ga kaj videla?
A se ti učiš ali zvezde preštevaš?

Zvezde? Ofenzive, ne pa zvezde.
Vse ofenzive moram znati

do jutri na pamet. Razumeš?
-Saj je prav,

ti bo vsaj kaj ostalo.
-Daj no, oče, ne me še ti sekirat.

Lahko je bilo vam, ko ste se samo
Prešerna učili na pamet.

Nas pa zdaj vaše
ofenzive preganjajo.

Veš, punca, nas so preganjale
malo drugače kot zdaj vas.

Eno sem sam doživel in preživel.
Toliko sem bil star kot zdaj ti.

Vem, oče, vem.
Vse si mi že povedal.

To, kar vas učijo v šoli,
ni pol tega,

kar smo mi na svoji
koži preživeli.

Ne, ne, ta pekel je res treba
doživeti na svoji koži.

Ne vem, kako bi vi danes...
-Brez skrbi, da bi.

Nisi me prav razumela. Danes
imate že tako vsega zadosti,

da ste postali razvajeni.
Jaz, na primer, sploh nisem vedel,

kaj je to pomaranča. Takrat.
Zdaj je pa že normalno,

da vam starši damo vse,
kar hočete. -Daj nehaj, oče.

Učiti se moram, razumeš?
-Življenje je edina in največja šola.

Pa kaj ti misliš?
Da sem debil ali kaj?

Da sem v vato zavita?
Pa da sem slepa, gluha,

da nimam svojih problemov.
Kaj bi ti rad?

Vprašanje je, kaj bi ti še rada.

Kakšno rožo
bi lahko imela v sobi.

Pa luč ti bom kupil,
da si ne boš kvarila oči.

Takšno inženirsko, na kolena.
-Po moje bi ti rabil luč,

tako za izgubljen spomin,
da bi se spomnil,

kje puščaš svoje izgubljene
zapisnike. -O, madona,

sejo bom zamudil.
Kaj me mešaš, punca...

Počakaj no, saj se ne bo svet podrl,
če boš zamudil eno sejo.

Ofenzive, punca, ofenzive.
Jutri pa greva po luč,

doma me počakaj.
Da se ne boš kje potikala.

[umirjena glasba]

Bevanda.

Jagoda!

Tale z zmrzovalnikom,
ta bi bil, kaj praviš?

Tegale bomo,
s tremi zvezdicami.

[skrivnostna glasba]

Tovarišica, a imate samo te luči?
-Oče! -Kakšno luč pa želite?

Študirala bo. Inženirsko luč
bi potreboval. Veste, mora biti

taka luč, da jo bo imela naša
punca še na fakulteti.

Oče, daj no mir s tem.
-No, a ni res?

Že vem, konstruktorsko,
bom pogledala, če je še kakšna.

Bi bila tale v redu?
-Jo že vidim, je že moja.

Kaj praviš, Jagoda?
Jagoda! Po mojem bo.

Vam še kaj postrežem?
-Hvala. Daj, to plačaj.

Grem pogledat,
če imajo tobak tri nune.

Zdravo. Spet se vidiva.

Krompir, a ne? -Jaz sem Dragi.
Pa ti? -Jagoda.

Jagoda? Gozdna ali vrtna?
Meni so bolj všeč gozdne.

Jaz sem pa navadna.
-Izvolite. -Hvala lepa.

A imaš luč? Greva.
-Pa ti? Imaš svoje tri nune?

Poglej, imam. -Poslušaj, oči.
Kako pa spraviš vse tri nune

naenkrat v pipo? -Težko.

[umirjena glasba]

Jagoda!

Jagoda!

Jagoda, kaj pa je danes s tabo?
Naj pokličem gasilce,

da te bodo spravili iz postelje?
Kakšen nered pa imaš?

Vsaj za sabo bi lahko pospravila.
-Mama, se tebi kdaj zazdi,

da te je kdo poklical?
Mislim, da zaslišiš en glas...

Kakšen glas? -Recimo, prijeten
moški glas. Pa ne očetov, jasno,

ampak en drug, kaj jaz vem.
-Kaj pa je s tabo? Si zaljubljena?

Ah, daj no, mama.
Ti pa takoj vse obrneš.

Jagoda, upam,
da sama veš, kaj delaš. -Eh, no.

Zajtrk je na mizi, pa da ne bo
spet cela poplava v kopalnici.

To pa kar Marinki povej.

Jaz ne bom čaja.

Dobro jutro se reče.
-Dobro jutro. Ne bom čaja.

Samo kruh pa marmelado.

Kaj pa iščeš, oče?

Pipe ne najdem.
To vaše babje pospravljanje...

Očka, a si ti tudi zaljubljen?
-Zaljubljen? Zakaj pa ne?

V koga le?
-V mamo že ni.

Eh, vedve, kaj pa vesta,
kaj je to življenje.

Ko bosta pojedli,
pa čimprej učit. Drži?

Drži. -Alo, punca, učit.

Prosim, povej še enkrat,
kako je bilo, ko si se zaletela.

Kje je že to! Ko bi ti vedela,
kaj sem danes sanjala.

Že vem,
s svojim ljubčkom si se poljubljala.

Avša! -Pa za roke sta se držala?
Punca, uči se, da ne boš zmrznila.

Obriši si marmelado z lica.

Jaz grem prva v kopalnico.
-Ja, saj veš, kako.

[romantična glasba]

Mater,
kakšna malarija. Jagoda,

a je tisto sonce ali regrat?
-To je tvoja glava,

ko stopiš pred matematikarico.
-Da ni tisto Nejc,

ko se zagleda vate?

A nisem rekel? Stavim 3 : 1,
svoj portret gre občudovat.

Mater, je zatreskan v Koprivo.

Pa se bo tudi opekel.
Poznam Jagodo ko svoj žep

z lanskega šolskega izleta.
Še poljubljati se ne zna.

Frigidna, ti rečem.
-Rajši povej po pravici,

da si ti pri njej v koprive padel.
-Fant, ko jaz začnem osvajati,

kar same pečene v naročje letijo.
To je tehnika.

Samo s to razliko, da si ti pri
Koprivovki odletel.

Jagoda, samo tebi lahko povem.
-Si odkril očeta?

Ne še, ampak nekaj že vem.
Tako sem... Ves sem iz sebe.

Fant, perfektno. -Poštne odrezke
sem našel. Denarne.

Oče je pošiljal denar mami zame.
Na vrhu odrezka je bilo napisano

"Pozdravi Nejca. Zakaj mi nič ne
odgovarjaš? Kako je z Nejčevim

zdravjem?" Jagoda, prima punca si,
samo tebi lahko vse to povem.

Samo tebi, Jagoda. -Saj ga boš našel.
Držala bom pesti, da ga boš.

Kar s tira si me vrgel
s tem svojim očetom.

Lepa si. Tako lepe lase imaš.

[romantična glasba]

V tretje gre rado, a ne?

Če imaš krompir. -Misliš,
krompir z bevando?

Pa gozdne jagode s smetano?
-Če niso kisle.

Poznam eno sladko.
-Pa bi jo rad utrgal?

Bi, samo ne vem, če je že zrela.
-Si ti frajer, Dragi.

Kam praviš, da greš?
-K Slavici. Pri slovenščini

ji malo pomagam, zatika se ji.
Iz Pule je doma.

Kje pa je ta Slavica?
-Tamle zraven, čez trg.

Naravnost, potem levo, desno,
pa takoj dol za ovinkom prva levo.

Ne, ni tako komplicirano.
-Veš, kaj? Počakal te bom.

To se boš naveličal.
-Jaz? Me pa še ne poznaš.

Veš, kaj? Čakal te bom do jutri,
če pa ne prideš do pojutrišnjem,

bom šel na nebotičnik na tresao
in se bom vrgel dol.

Potem pa rajši k nam pridi.
V 9. nadstropju stanujemo.

Fant, to bi pa rabil gasilsko
lojtro, da pridem do tebe.

Kilometrsko. -Mi je ne bi sama
spletla? Kot začarana kraljična

v turnu. -Kakor komu.
Me boš res počakal?

Do pojutrišnjem, potem pa...
-Aha, terasa.

[brnenje avtomobilskih motorjev]

Bo v redu?
-Počakaj, da vidim.

Tukaj imaš napisano ubožek,
pravilno je ubožec ali ubožček.

Tu je v redu, tu imaš
pa pesmik namesto pesnik.

Joj, moja slovenščina. Tako težko
mi gre. Saj se trudim.

Slavica, perfektna si. Če bi jaz
prišla v Pulo, bi imela dve leti

same kole. -Jagoda, ti si moja
najboljša prijateljica.

Slavica, čisto nič te ne bom
naučila. Čisto sem zmešana.

Trapa trapasta.

Preveč se sekiraš.
Prfoksi ne razumejo,

da ne moreš. V hrvaščini
pa gotovo dobro pišeš.

To je nekaj drugega. Pišem dnevnik,
samo zase. Tebi ga dam,

moja prijateljica si.

"Živo te vidim pred sabo.

Vidim tvoje temno rjave oči,
polne in lepe ustnice.

Hočeš govoriti, me hočeš poljubiti?
Kot tedaj, ko si se od mene in mame

zadnjič poslovil. Dvignil si me
v naročje in poljubil.

Tako sem bila ponosna nate, oče.
Moj oče je pilot.

Na pragu si se obrnil in nama
zadnjikrat rekel nasvidenje.

Odšel si in nikdar več se nisi
vrnil. Nisem te videla ne živega

ne mrtvega. Zvečer so prišli trije
prijatelji, piloti. Mama je vprašala,

kje je Stane. Čutila sem tišino,
tišino groze. Nato so prišli

sosedje, strici in tete.
Hiša je bila polna ljudi.

Tolažili so me in mi govorili
revica. Oče, ko sem sama,

zaprem oči in te vidim pred sabo.
Tvoje oči se smejijo,

kot so se vedno smejale.
Pomežikneš in mi rečeš:

Slavica, bova poletela?
Bova, oče, bova."

[brnenje avtomobilskih motorjev]

[frfotanje ptic]

Irena, pridi sem.
Nekaj ti moram povedati.

Ampak da ne boš nikomur povedala.
Daj mi roko. V oči me poglej.

No, pa kaj? -Nič ne opaziš?
-Taka si kot prej.

Zaljubljena sem. -Ne! Res?
-Ja, res. Mislim, da sem.

Kako mu je pa ime? -Dragi.
-Že, ampak ime, kako mu je ime?

Dragi.
-A ne hodiš več z Nejcem?

Ah, Irena, zdaj pa še ti. Nehaj
me zafrkavati z Nejcem, no.

Se pravi, da ti kar na dva konca.
-Trapa. Z Nejcem imava čisto

druge stvari. -Pa mi ne boš rekla,
da Nejc ni zatreskan vate?

Sicer ga pa poznaš. -Koga?
-Dragija. Tisti, ki je v operi

pred nama sedel in me ves čas
gledal. Se spomniš?

Pa ne, da hodiš s tistim frajerjem.
-Perfekten je.

Mislim, pa tako krasne oči ima.
-Ti pa meglene, punca.

Ne bom juhe. -Tiho!

Jagoda tudi ne mara juhe,
pa ji nikoli nič ne rečeta.

Vsak dan ta juha.

Pa še peteršilj plava v njej.
-Marinka, zdaj pa nehaj.

Lift ne dela ali pa so zgornji
spet pustili vrata odprta.

In zato moramo vsi skupaj
čakati s kosilom.

So stvari, ki so močnejše od nas.
-Jaz pa vem, s kom si bila.

Z novim ljubčkom. -Oče,
a se veliko pilotov pobije?

Precej. Ampak kakšno zvezo ima
to zdaj s tvojo zamudo?

So stvari,
ki so močnejše od nas.

Kaj je zdaj? Boste jedli
ali se boste pogovarjali?

Jagoda, pojej juho.
-Oče, kaj bi naredil,

če ne bi imel očeta
oziroma ne bi vedel,

kje je, zato ker je tvojo mamo
zapustil, ker je odšel z drugo.

Pa bi izvedel, kje je,
da te ima rad, pa čeprav se z mamo

ne razumeta. Kaj bi naredil?
-Jagoda. Prav nič te ne razumem

in če mi imaš kaj povedati,
ne filozofiraj med kosilom.

Do pol treh sem bil v službi.
Lahko zdaj tole v miru pojem?

Lahko oče, lahko.
-Ne boš več juhe?

Jagoda. No, zdaj vidiš,
ko ji daješ potuho.

Daj, kakšno potuho.
Prav lepo je vprašala.

Saj ni ona kriva, če si utrujen.
Sam veš, da je občutljiva.

[otroški jok]

Mama, mama. -Ni mama.

Kdo je?
-Jagoda iz vaše hiše.

Ste sami? -Ja.
-Mame ni doma?

Ne, šla je k očetu
v Nemčijo. Teta je pa v službi.

Zakaj jokaš? Povej, no.
Zakaj jokaš, a? Kaj je?

Daj, povej.
-Zato, ker mame ni.

Mama malke služi.
-Kakšne malke. Marke.

Marke, marke, za popenit.

[škrabljanje vode]

Si pa živa divja mačka.

Imaš srečo, sem te že hotela...
-Jaz bi te moral, jaz.

Zadnjič sem se te pošteno načakal.
Imaš danes spet kakšno Slavico?

Z Nejcem sva se zmenila. Ne vem.
-Z Nejcem? -Ni tisto, kar misliš.

Nejc ima doma težek problem, res.
Ampak sem mu dala častno...

Da ne boš nikomur povedala.
Strogo zaupne skrivnosti, kaj?

A jih ti nimaš? -Samo eno
imam. Všeč so mi jagode.

In to gozdne. -Pravzaprav
mi je všeč samo ena. Jagoda.

Frajer.

[romantična glasba]

[živahna glasba]

[smeh občinstva]

Dober ečer.
Uf, sem se narežala.

V kinu sem bila.
Je še kaj večerje?

Večerja je ob sedmih,
ne pa zdaj.

Marinka, posodo pobrisat.
-Nimam časa, naj jo Jagoda.

Me je Nejc kaj iskal?
-Nobeden te ni iskal.

Tebe nisem nič vprašala.
-S kom si bila v kinu?

Kako s kom? S kom naj bi pa bila?
Ja, z Ireno, ne.

Saj greva zmeraj z Ireno v kino.
Ne vem, zakaj je naenkrat

tako važno, s kom sem bila v kinu.
-Še enkrat te vprašam,

s kom si bila v kinu. -Ne vem,
kaj bi še rad. Saj sem že povedala.

Zdaj pa nehaj lagati. Mama te je
videla pred kinoteko. Sploh je nisi

opazila, kot da je ni. -Pa kaj?
Sem kar vedela, da bo cirkus,

če povem po pravici.
-Oče, saj ni bilo nič hudega.

Fant je bil prav simpatičen.
Visok, črn.

Ne gre za to,
ali je bil simpatičen.

Saj se je z njim že prej zaletela.

[žalostna glasba]

[hrup avtomobilskih motorjev]

Halo? So tam Koprivovi?
-Zdravo.

Imaš pa zelo smešen glas
po telefonu.

Ti šele! Najrej sem mislil,
da je tvoja mama.

Kaj pa, če bi bil oče?
-Vprašal bi, če je tam mestna

vrtnarija, če imajo jagode.
-Bi ti vprašal, ja.

[odmevanje korakov]

Danes res ne morem.
-Daj no, saj danes nimate šole.

To ne, ampak zmenjena sem.
-Spet s tistim tvojim Nejcem?

Dragi, če ti nisi trčen.
Saj sem ti že povedala...

Daj mi raje tole.

Saj ne misliš,
da bom zastonj nosil.

Saj ni nič. V šoli pripravljamo
razstavo, pa sem prinesla

nekaj slik. -Čakaj, da si jaz
strokovno ogledam.

Saj niso slabe.
Si pa talent.

Srako si prima zadela.
Vsak perešček se ji vidi.

Prvič, to ni sraka, ampak kos,
saj vidiš, da ima rumen kljun.

Zdravo, Irena, takoj pridem.
Drugič pa...

Jagoda, to imam zate.

Boš kasneje odprla. -Hvala.
-Bom kaj dobil za to?

Drugič. Pokliči me.

[hrup, klepetanje]

Si me včeraj dolgo čakala?
-Lahko bi mi vsaj telefoniral.

V kino sem šla, kaj sem hotela.
-Sama? -Kako? Zakaj?

Kaj pa tisti fant?
-Si ti občutljiv. Prijatelja sva.

Oprosti, nisem vedel.
-Daj no.

Nejc, kaj pa oče?

Kako je, golobčka? -Irena,
zlata Irenca. Pusti naju sama.

Lahko? -Jagoda, Jagoda.

Očetu sem pisal, veš.
-Si ga našel?

Babico sem našel.
Njegovo mamo.

Sploh me ni poznala. Rekla je,
naj mu pišem na Jesenice.

Na carinarnico.

Ampak bolje,
da mama ne izve.

Očetu sem dal tvoj naslov.
Saj nisi jezna?

Perfektno si se to spomnil.
-A res nisi jezna?

Seveda ne. Saj veš,
da te imam rada.

Takoj ko pride pismo,
ga dobiš.

Jagoda Kopriva?
-Ja, to sem jaz.

Ekspres priporočeno.
-Od kod pa je? -Jesenice.

Fino. A tu podpišem?
-Ja.

Izvolite. Hvala. Nasvidenje.

A je tvoj dragi na Jesenicah
doma? -Kakšen dragi?

Dragi. A mu ne rečeš tako?
-Ja, tako mu rečem. Si zdaj sita?

A ga ne boš odprla?
-Ne, ne bom. -Preberi ga, no.

Samo zase ga preberi.
Jaz te bom pa samo gledala.

To niso stvari za otroke. Alo, učit.
-Saj vem, kaj ti piše.

"Ljuba Jagoda, na začetku
vrstic te najlepše pozdravljam.

Grozno sem zatreskan vate.
In sploh se mi kar meša."

Tebi se meša, da veš.
Pismo je za Nejca, ne zame.

Kaj? A je Nejc tudi že Koprivov?

Jagoda!

"Vesel sem, da si se oglasil.
Prišel bom v Ljubljano v torek.

Dobiva se na drugem peronu.
Ne bova se zgrešila.

Oblečen bom kot carinik.
Upam, da me boš lahko počakal.

Tvoj oče." Nejc, si srečen?
-Bojim se. Ne vem...

[frfotanje ptic]

[hrup avtobusa]

[brnenje avtomobilskih motorjev]

Oprosti. Pol ure sem avtobus
čakal. -Imaš srečo.

Ravno sem hotela domov.
Tu je tako zoprno, veš.

Vsak misli, da se lahko obregne
vate. -Samo da te ni noben ukradel.

Dragi. -Saj sem vedel,
da nisi taka kopriva.

[romantična glasba]

Perfektna je tista tvoja baterija,
res. Tako majčkene sploh

še nisem videla. Zvečer berem
z njo v postelji, veš.

Najrajši imam Whitmanove
Travne bilke. "Ni drugih besed

od besed ljubezni, ni drugih misli
kot ljubezen. Vse se razvija

naprej in navzven, nič se ne zruši."
A poznaš?

Zadnjič si mi ostala
nekaj dolžna za baterijo.

Saj ne misliš,
da bo zastonj...

To je bilo pa premalo.
-Saj je baterija tudi čisto majhna.

Ti je lepo, Dragi?
-Lepo mi je.

S tabo mi je lepo.

Doma pa ne zdržim več.

Potem pa sfrči na Luno.
-Bi ti sfrčala z mano?

Saj, saj. Nekateri pustijo svoje
otroke pa sfrčijo v Nemčijo.

Drugi pobegnejo na Jesenice.
Ti greš pa na Luno.

Ne zdržim več. Veš, kaj se to
pravi v isti sobi z babico.

Študiram z babico, spim z babico.
To je za znoret.

Najraje bi jo pobrisal v Anglijo,
tam imam teto.

In boš tam spal s teto?
-Ne bom spal s teto,

ampak pri teti. Bi šla z mano?
-Mi še na misel ne pride.

Zdaj si pa jezna. Jagoda je jezna,
užaljena, pa za noben denar

ne bi pustila svojega Nejca.
-Lepo te prosim, Dragi,

ne mešaj tega ubogega Nejca
zraven. -Mi poveš, zakaj ne?

Zato, ker... Ne morem povedati.
Ti imaš svojo Anglijo

pa svojo teto, jaz imam pa...
Dopovej si, no. -Si jezna name?

Jaz pa jezna nate? Frajer.

Tisto, tisto... Ne, tole...

A to si hotela?
Kaj boš pa ti narisal?

Jaz bom pa avto narisal.
-Avto. S katero barvico?

S tole? A lahko dam njemu
barvico? Saj dovoliš?

Glej, tukaj nariši...
-Ne, bo umazan.

Saj ti tudi rišeš, ne?
-Sem malo umazana.

S tistim ne more,
ker dela ona nalogo.

Ti lahko pomagam. Glej,
takole boš prijel, tako...

Vidiš? -Tole bom.

Kaj je zdaj s tabo? A boš
ponavljala ali po Luni hodila?

Veš, kakšne trapaste sanje
sem imela. -Se mi kar zdi.

Se tebi kdaj sanja, da letiš?
Smešen občutek.

Meni se je zadnjič sanjalo,
da je okno na stežaj odprto

in naenkrat se je moja postelja
z mano vred dvignila in me odnesla

skozi okno. Zaplavala sem nad
mestom. Šoferji so ustavljali avte

in klicali gospodična, kam pa frčite?
Potem sem začutila, da padam.

Nič več ni bilo pod mano. Naenkrat
sem se znašla v Dragijevi sobi.

Gola. Iskala sem Dragijevo babico.
Ni je bilo tam. Pa mi Dragi reče:

Babice ni več. Ubil sem jo.
Mislim, da sem zakričala.

Potem sem se zbudila.
Najprej sploh nisem vedela,

kje sem. Trapasta stvar, ne?
-Punca, tole pa diši po predaji.

Nejc, ne prižigaj.
Čisto nič ti ne paše.

Kako to misliš?
-Tako, tudi zaradi očeta.

[ropot vlaka,
cviljenje zavor]

Nejc. Carinik. Tamle.

Nejc?

Jagoda!

Oče, ti lahko predstavim Jagodo?
-Dober dan.

A, to je ta Jagoda, poštarica.
-To je bila pa res malenkost.

Imaš pa simpatično punco.
-Jagoda je moja sošolka.

No, otroka, gremo kaj popit?
-Ne zamerite, moram domov.

Pol zvezka imam še za predelat.
-Škoda. -Nasvidenje.

Halo. Halo! -Prosim?

Dajte... Boš še kaj?
-Jaz ne bom več.

Dajte fantu še en sok, meni pa
še en vinjak in deci radenske.

Kadiš? -Ne, hvala.

[hrup dirkalnikov]

Sem ti rekel, da ne bo zdržal.

Preveč je forsiral.
Treba je delat s pametjo.

Jaz grem včasih na košarko.
-Jaz hodim pa na vse,

če imam le čas. Tekma me sprosti,
na vse pozabim. Na primer hokej.

Kadar Jeseničani mlatimo
Ljubljančane, je za ponoret.

Oče, me boš vzel kdaj
na Jesenice? -Nejc, veš,

ne, tega ne veš, ti moram povedati.
Brata imaš, dva bratca.

Brata? Saj to je prima.
Kakšna pa sta?

Že velika. Oba hodita v šolo.
-Kar ne morem verjeti.

Kdaj bi ju lahko videl?
Lahko pridem na Jesenice.

Zdaj bo konec šole in...
-Ne, Nejc, ni tako enostavno.

Zakaj ne, oče? Denar za vožnjo
ni problem. Nekaj imam

na knjižici, pa bi... -Poslušaj.
Ti boš šel zdaj lepo domov

in boš lepo pozabil na Jesenice.
Zate ni Jesenic, razumeš?

Za mamo tvojih dveh bratov
te ni. Razumeš? Moja žena

ne ve zate. Midva se lahko kdaj
dobiva, to ni problem.

Saj si odrasel fant,
moraš tudi ti mene razumeti.

[škrabljanje dežja]

Kaj pa delaš s plinom?
Bi rad hišo zažgal?

[klepetanje]

Kaj je s tabo, Slavica?
-Padla bom slovenščino.

Nič hudega, vseeno mi je.
-Ne boš. Saj Medvedka ni tako

zaguljena kot zgleda. -Pazite,
Medvedka gre pa šolske ima.

Dober dan. -Dober dan.

Manjka napis:
Prosimo tihega sožalja.

Ne bi rekla. To ne gre,
da bi mislili na konec.

Saj šele začenjate živeti.
Vse je še pred vami.

Človek vam kar zavida.
-A nam naloge tudi zavidate?

Verjemite, tudi to bi človek želel
še enkrat doživljati. Prebrala sem

vaše zadnje naloge. Prav vesela
sem bila, ko sem izvedela za vaše

načrte in upanja. Samo pri eni
nalogi mi je bilo težko.

Pri Slavičini. -Zaradi hrvaščine.
-Kar je napisala, me je ganilo.

To je zame najlepša naloga.

Še eno nalogo moram
posebej pohvaliti.

Nejčevo.

A Nejca ni bilo v šoli?
-Najbrž je spet bolan.

Kdo bo odnesel nalogo Nejcu?
Gotovo jo bo vesel.

Jagoda Kopriva.

Tisti je pa Dragi.

Nič nisi rekla, da si zmenjena.
-Saj nisem bila. -Zdravo.

Veš kaj, Jagoda, bom jaz tole
šolsko nesla Nejcu.

Ko bo izvedel, da je pisal odlično,
bo zdrav kot riba.

Pozdravi ga. Povej mu,
da mislim nanj, držim pesti.

Skratka, potolaži ga na en način.
-Daj no, Dragi. Veš kaj, Irena,

vzemi še tole moje, prosim.
-Baj-baj, punčka, dobro se imejta.

Brez skrbi, se bova že imela.

Kako pa to, da nisi pri tisti
svoji prijazni, bogati, debeli teti?

Kako pa veš, da je debela?

Vem. A misliš, da sem kar
tako? -Si mogoče vedela,

da te bom danes počakal?
-Lahko bi mi včeraj telefoniral.

Ti lenoba. Cel dan sem sedela
pri telefonu. -A greva?

[romantična glasba]

Ne bi smela dati Ireni Nejčeve
naloge. Nejc je sigurno pisal,

kako je iskal očeta. Irena bo pa
vse prebrala. Ne bi smela.

Nejc bo prepričan, da sem ga izdala.
Že zadnjič je mislil,

da sem povedala Kosiču.

Jagoda, bi pustila Nejca,
kadar si z mano?

Uboge trave,
vse pohodiva.

Veš, bojim se za Nejca.

Njegov oče ni tak,
kot si ga je predstavljal.

Mislim, da je bil celo...

A mi obljubiš, da se ne bova
nikoli skregala?

Pa tudi,
če bi prišlo kaj vmes.

Pa tudi,
če bova imela otroke.

Tako lepe oči imaš.
Si kaj moja?

Mhm!

Mami, glej. -Takoj sem.
A sem vama rekla,

da hodita samo po potki.
Si slišala, Mojca?

Dragi, nehaj!

Trapa trapasta.
Veš, kaj si ti?

Navaden šoloobvezen smrkav
zakompleksan froc!

[umirjena glasba]

Brez skrbi, da je bilo tako.
Kar pokličite jo.

Lepo reč si skuhala, punca.
Zdaj se pa kar sami pomenita.

Čigav je tale naslov?
Jagoda Kopriva. Boš rekla,

da ne veš, kdo ga je dal Nejcu?
Saj ni treba odgovarjati,

smrklja nesramna! -Čakajte no,
tako se pa ne bomo pogovarjali.

Me čisto nič ne briga!
Vprašam vas samo,

s kakšno pravico se vaša hči
vmešava v moje in Nejčevo

življenje. S kakšno pravico!
Otrok je že tako dosti nesrečen.

Takšen je bil Nejc,
ko je znorel za tisto žensko.

Kaj vse sem morala prestati.
Ampak lačen ni bil nikoli,

pa tudi če sem si morala od ust
odtrgati. Zdaj pa vaša punca meša

mojega ubogega otroka. Že dva
dni samo sedi in gleda v zid.

Hočete reči, da zaradi mene gleda
v zid? Zaradi mene, kaj?

Pa nesrečen je tudi zaradi mene?
Boste rekli, da sem mu jaz

prikrivala očeta? -Jagoda!
-Oče, dovoli, da povem do konca.

To, kar ste vi imeli
z Nejčevim očetom,

mene čisto nič ne briga.
-Zdaj pa nehaj.

Kaj pa ti veš, kako je bilo,
ko se je pijan priklatil domov

in me zmerjal.
-Nejc nima nič pri tem.

Samo očeta je hotel.
Ste mu kdaj prebrali,

da ga oče pozdravlja? Niste.
Ste ga sploh kdaj vprašali,

kako mu je? Saj vam ne bi povedal,
brez skrbi. Meni pa je,

zato sem mu dala naslov,
pa mi ni žal, da boste vedeli.

Jagoda!

Nejčeva je šla. Jagoda,
zdaj bi te pa jaz rad lepo

in mirno vprašal, čemu se vtikaš
v take reči. To so zoprne stvari.

Ženska je res precej prestala.
Res ne vem vsega,

ampak komaj sem jo potolažil.
-A zdaj boš pa še ti govoril,

da sem jaz vsega kriva?
-Ne gre za to, kdo je kriv

pa kdo ni. Gre za način...
-Da si to naredila za mojim hrbtom,

tega si ne bi nikoli mislila.
-Zdaj pa nehajta!

[klepetanje, petje]

A mi res ne moreš povedati?
-Pusti me, lepo te prosim.

Kako je našla pismo?
-Kaj vem, našla ga je.

Najbrž mi stika po žepih.
Brez zveze, zdaj je tako vseeno.

Kaj je vseeno? -Vse skupaj.
Veš, kako se je drla name.

"Kar izgini pa pri njem ostani,
če ti lastna mati ni več dobra."

Ne smeš jemati vsake besede tako
krvavo zares. Mama je pač

navezana nate. Saj je tudi mene
nadrla zaradi pisma. Ampak...

očeta si pa vseeno našel, a ne?
-Daj mi mir s tem,

kaj pa ti veš. Ne bo me več videl,
pa če crknem. Ne bo me več videl.

Povej mi, kaj sta imela z očetom.
Nekaj sta imela.

Častna beseda, da me ne bo več
videl. -Zdaj te imam pa dovolj!

Kaj pa ti misliš, da si največji
revež na svetu? A misliš,

da mora biti zmeraj vse po tvoje?
Madona, si naiven.

Kar vpij name, saj me boš kmalu
rešena. Vsi se me boste rešili.

Nejc! -Pusti me,
lepo te prosim, pusti me.

Bom že sam, ti kar skrbi zase
in za svojega Dragija.

Zdaj te bom pa mahnila.
Kakšno zvezo ima Dragi s tem?

Nehaj, lepo te prosim,
nehaj, pusti me samega.

[bučenje slapu]

[hrup avtomobilov]

[ploskanje]

♪ Kaj nam pa morejo,
morejo, morejo,

kaj nam pa morejo,
če smo vesel'.

Nič nam ne morejo,
morejo, morejo,

nič nam ne morejo,
če smo vesel'.

Cveke nam talajo,
talajo, talajo,

cveke nam talajo,
če smo vesel'.

Mi pa se smejemo,
smejemo, smejemo,

mi pa se smejemo,
če smo vesel'. ♪

[ploskanje]

Pa kaj je, no?
-A še ne veš? -Kaj?

Nejc. -Kaj je z Nejcem?
-Doma je odprl plin,

mama ga je našla že na tleh.
Še sreča, da je hitro prišel rešilec.

V bolnici pravijo,
da se je izmazal.

Nesrečna ženska. Kupila mu je
novo opremo za v gore, zdaj pa to.

Mama!

Fant ni pomislil,
da lahko ostanejo posledice.

Dejstvo je,
da je neuravnovešen,

drugače mu ne bi hodile
na misel take traparije.

Mamica, mamica.
Mamica, mamica.

Ne smeš jokati.

A bo za Nejca ta avion?

[žalostna glasba]