Original subtitles

Igrajo

Živeti reven in gol.

Brez imetja.

Vse smo zapustili, da bi lahko živeli s Frančiškom.

Hotel sem mu pomagati ustvariti boljši svet.

FRANČIŠEK ASIŠKI IN NJEGOVI BRATJE

V imenu Gospodovem.

Življenje manjših bratov naj usmerja Vodilo,

ki ustreza naročilom, ki jih je Sveta Cerkev že potrdila.

Drugače ni mogoče ustanoviti reda Frančiškovih bratov.

Kakor smo že rekli, spodobi se, da napišete novo Vodilo

in nas vnovič zaprosite za njegovo potrditev.

In z apostolsko oblastjo bomo določili,

da vam bo dovoljeno živeti življenje manjših bratov.

Naj vam Gospod navdihne poštenega duha,

ko boste preoblikovali svoja življenjska načela.

Dvigni glavo, da te vidim v oči.

Govori se, da so tvoje pridige čudovite.

In da te ljubijo, kamor koli prideš.

Preveč se govori o meni.

Je to Vodilo, ki si ga spisal za svoje brate?

Sledil sem Kristusovim besedam.

"Če brat dobi ukaz, ki nasprotuje njegovemu življenju in duši,

mu ga ni treba ubogati."

Je to tudi Kristus?

Če brata silijo, da greši, se mora temu upreti.

Bi rad ustanovil red ali spodbujaš neposlušnost?

Brez cerkvene oblasti boste le skupina klatežev.

Krivoverci, in nič drugega.

Radi bi ustanovili red bratov,

v katerem bomo vsi enakopravni.

Živeli bomo v uboštvu, to je vse.

Do takrat ti vračam Vodilo. Dobro je za svinje.

Vzemi ga in ga še enkrat napiši.

Nisi se še rodil.

Zaradi siromakov, kot si ti, smo izbrali takšno življenje.

FRANČIŠEK

Mir in dobro! -Dominik!

Kako si? -Dobro.

Ste dobro?

In?

Smemo pridigati in pomagati revnim.

So nas potrdili? -Ne.

Frančišku so rekli, naj Vodilo vrže prašičem.

Obožujem prašiče.

Strpni so do nas. To je prvi korak. Veselimo se.

Gojil sem velike upe za naš red.

Pojdimo molit!

Jezus ni bil nikoli priznan.

Apostoli so ga ljubili in sledili njegovi Besedi.

To mu je zadostovalo.

Nikoli ni sklepal kompromisov.

Prav zaradi tega je umrl za nas.

Radi bi imeli le nadzor nad nami.

Ampak tako piše v Evangeliju.

Med svoje brate sprejemamo celo sovražnike.

To si zapisal v Vodilo. Morda je to razlog.

Tega ne prenesejo.

Mi nimamo sovražnikov. Naši sovražniki so naši bratje.

Sanjamo.

Če ne bomo ničesar naredili, nas bodo razpustili.

Če želimo ostati skupaj, vnovič napišimo Vodilo.

Če je tako, potem raje grem. -Bi nas rad zapustil?

Ja. Zakaj pa ne?

Mar sklepanje kompromisov z Rimom ne pomeni izdaje naših zaobljub?

Božja beseda, ki jo je prejel Frančišek, je resnica.

Z resnico se ne pogajamo.

Žrtvovali smo svoje življenje, da smo lahko tu. To nas osrečuje.

In zdaj naj spet ubogamo oblastnike?

Ne napiši novega Vodila, Frančišek. Ne napiši ga.

Bratje,

živimo zelo preprosto.

Kaj počnemo?

Spimo

kakor največji siromaki, zunaj.

Ne jemljemo denarja.

Tudi ko delamo na poljih. Nikoli.

Ponujamo roko...

Iz dneva v dan.

In sprejemamo tisto, kar nam daje Bog.

In daje nam veliko.

Ampak poglejte se!

Torej...

Naše bratstvo, to je Božji svet.

In mir! To je Božji svet.

Pozdravljeni, bratje! -Dober dan!

Hvala.

Nismo bili tam, da bi nam stregli,

temveč da strežemo.

Izvolite.

Na. -Hvala.

Nič ne vidim.

Tukaj sem. -Frančišek!

Kje ste?

Tukaj.

Brata!

Zdrava Marija, milosti polna,

Gospod je s Teboj,

blagoslovljena si med ženami

in blagoslovljen je sad Tvojega telesa Jezus.

Gospod je s Teboj.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu!

Zdrava Marija, milosti polna, Gospod je s Teboj!

Zdrava Marija, milosti polna, Gospod je s Teboj!

Veruješ v naše življenje, Elija?

Veš, kaj naredijo s krivoverci?

Gospod!

O Gospod...

Hvalil te bom med ljudstvi, Gospod,

igral ti med narodi;

zakaj velika nad nebesa je tvoja usmiljenost,

in prek oblakov sega tvoja zvestoba.

O Bog, dvigni se nad nebesa,

nad vso zemljo tvoja slava!

Cerkev nas ne sme spremeniti.

ŠTEFAN

Takrat si prišel.

In naše roke so te sprejele.

Poglejte, koga sem našel.

Na.

Zadnjič sem tudi jaz našel enega, a je bil mrtev.

Ga lahko vzameš? -Ne morem.

Če nas ne bi priznali,

ne bi mogli nikoli poskrbeti za takšne otroke.

Poglej.

Glej. Dobro mleko.

Poišči kaj primernejšega.

Klara...

Težko srce imaš.

Kaj je narobe?

Včasih se bojim, da bo med brati prišlo do razkola.

Se je kaj zgodilo?

Gre za Elijo.

Nikoli ne vem, kaj v resnici misli.

Veš, kdo je. Od nekdaj ga poznaš.

Zelo nam je predan.

Tvoja ljubezen jih varuje.

Dokler so s teboj, med njimi ne bo razkola.

Ampak ne bo me vedno tu.

Drobne prste imaš.

Ješ dovolj?

Še preveč.

Zdaj si želijo vodjo.

Kristus jim ni več dovolj.

Jaz pa to ne bom nikoli.

Izvolite, otroci.

Je dobro?

Kako? -V redu.

Je kaj jedel? -Ne.

Slaboten je.

Trese se.

Ga bo Bog poklical k sebi?

Ne govori tega.

Krstim te

v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!

In podelil sem ti ime.

Lačen je.

Daj mi ga.

Kako mu je ime? -Štefan.

Ime mu je Štefan.

Oni nam pomagajo in kažejo Boga.

Siromaki so blagoslov. -Lahko bi začeli sami pridelovati.

Kaj bi rad? Svojo zemljo? -Ne, rad bi pomagal.

Tako kot ti, Leon. Tako kot vsi.

Rad bi imetje. Prejemanje ti ni dovolj?

Če bi imeli vrt, bi pridelek dajali revnim.

To potrebujejo. -Prav ima.

Premalo naredimo zanje. -Mi smo nič, Elija.

Kaj smo v očeh Gospoda?

Smo kakor te bilke trave, ki jih upogiba veter.

To, in nič več.

Vse drugo je prevzetnost.

Tudi ti si prevzeten, Frančišek.

Boga lahko sprejmeš le v uboštvu. Vrt pa nasprotuje našemu življenju.

Papež nam je rekel, naj si ga olajšamo.

A olajšati moramo življenje drugih.

Če jim bomo še bolj pomagali, nas bodo morali potrditi.

Potem boš hotel zemljo in služabnike. In majhen grad.

Zakaj ne prisluhnete?

Zakaj ne prisluhnete Božjim znamenjem?

Na delo!

Od tam, kjer sonce vzhaja nam,

do skrajne meje zemeljske

slavimo Kristusa Boga,

Marija ga rodila je.

Odraščal si.

Tako ko mi, si vsa ta leta rasel v gozdu.

DOMINIK

Pomlad, 1223, okolica Assisija

Je to zame? -Ja!

Hvala!

Nekaj vam bom povedal.

Dobro me poslušajte.

Veste, kaj pravi Gospod?

Kjer je nesloga, naj prinašam edinost.

Kjer je žalitev, naj prinašam odpuščanje.

Kjer je sovraštvo, naj prinašam ljubezen.

Kjer je žalost, naj prinašam veselje.

Ja, veselje. -Kjer je tema, naj prinašam luč.

Kjer je dvom,

naj prinašam vero.

Dajte mi roke.

Hvala.

Ponavljajte za menoj.

Gospod,

naredi me za orodje svojega miru.

Še enkrat! Gospod!

Naredi me za orodje svojega miru.

Naj se ne trudim, da bi me drugi tolažili,

ampak naj sam tolažim.

Naj se ne trudim, da bi me drugi razumeli, ampak naj sam razumem.

Naj se ne trudim, da bi me drugi tolažili, ampak naj sam tolažim.

Naj se ne trudim, da bi me drugi razumeli, ampak naj sam razumem.

Naj se ne trudim, da bi me drugi ljubili, ampak naj sam ljubim.

Ne smete biti tu!

Nič slabega ne delamo. -Ne smete biti tu. Razkropite se!

Moliti smemo! -Razkropite se! -Res?

Gospod, naj se ne trudim, da bi me drugi tolažili,

ampak naj sam tolažim. Naj se ne trudim,

da bi me drugi razumeli, ampak naj sam razumem.

Naj se ne trudim, da bi me drugi ljubili, ampak naj sam ljubim.

To so besede Evangelija! -Pridigamo o ponižnosti in miru!

Pridruži se nam še ti. -Pridruži se nam.

Pridi k nam!

Stopi dol, Dominik!

Pridruži se nam. -Pusti me!

Dominik!

Sem!

Položite ga semle.

Dobro ga drži, prosim.

Pomiri se.

Vse bo še dobro.

Ljudje te imajo radi, Frančišek.

A še vedno nas imajo za krivoverce.

Nekega dne nas bodo pregnali od tod.

Nasmehni se mi, Elija.

Ti se mi nasmehni.

V Vodilu bratom piše:

Bodite varuhi svojih duš in duš svojih bratov!

Usmili se me.

Usmili se mojih bratov.

Usmili se Frančiška.

Preveč premišljuješ o smrti.

Saj si videl, kaj se je zgodilo Dominiku.

Dokler ne boš napisal Vodila, ki nas bo varovalo,

bom premišljeval o njej.

Če tega ne boš storil, bo vse, kar smo izgradili, izgubljeno.

Zakaj ničesar ne storiš?

Z Leonom se osamita in ga napiši.

Takšen si kot kakšna mama.

Primanjkovati, premalo dajati, predvidevati...

To so strahovi matere za svoje otroke. -Zato, ker jih ima rada.

Ja. A s tem, ko jih ves čas varuje, veliko izgublja.

Kaj izgublja?

To, da bi lahko vsak trenutek uživala v njihovi družbi.

Poslušala njihovo dihanje, jih gledala teči v svetlobi.

Brez bojazni, da bi se poškodovali.

Če boš izgubil veselje, Elija, potem mi ni nič uspelo.

Naredil bom, kar praviš. Odšel bom.

Misliš, da je naše življenje pretežko? -Ne, Frančišek.

Napiši, kaj si želiš za nas.

Kaj je?

Zdaj jemljemo zemlji. To si od nekdaj hotel.

Lepa je.

Poglej jo. -Ta zemlja pripada Bogu.

Uporabili smo jo že pri naših kočah.

Drevju jemlješ senco in les, da se ogreješ.

In vodo iz reke.

Zakaj se bojite tega vrta? -Nasprotuje našim zaobljubam.

Reševati ljudi pred lakoto? Preganjati siromaštvo? Je to greh?

Preganjati siromaštvo? Siromaštvo je treba ljubiti.

Proti bogatim se je treba boriti.

Naše življenje ti ni bilo nikoli všeč. Rad bi ga spremenil!

Poberi se! -Bonizzio!

Dovolj!

Vedno želiš vsiljevati svojo voljo.

Nadvladovati.

Zakaj to počneš?

Frančišku to ne bo všeč.

Povej, kaj naj naredimo. Rad bi ti pomagal. -Jaz tudi.

Jaz tudi.

Izvoli.

Uporabi še žerjavice. -Prav.

Hvala, Štefan.

Treba je upati.

Klara!

Klara!

Moramo ga rešiti. -Ja.

Brat!

Mislim, da moraš priti.

To telo poznaš.

Ime mu je bilo Dominik. Ti si ga ustvaril.

Vzemi dušo, ki je bivala v njem.

Vzemi to srce, ki je toliko bilo.

S svojo močjo napolni praznino v naših srcih.

Daj nam zatočišče v naši bolečini, ker nas je zapustil.

In v naši sreči, ker vemo, da je s Teboj.

Gospod, moj vzdihljaj spremeni v svojo pesem

za tega srečneža, ki ga boš sprejel. Amen.

Vsem vam, ki ljubite Stvarnika,

spomnite se moje bolečine,

Marije žalostnega srca,

ki sina sem rodila, Jezusa,

najdragocenejši zaklad in upanje,

ki bil je križan za grehe tega sveta.

ELIJA

Si mi ti to prinesel?

Ja.

Izvoli. -Hvala.

Bi se rad pridružil našemu redu?

Boš z nami?

Ne vem.

Ves čas si nam za petami. Lahko bi živel tu.

Ne vem. Me potrebujete?

Ja.

Moja duša poveličuje Gospoda.

Kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.

Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,

kajti velike reči mi je storil Mogočni.

In njegovo ime je sveto.

Odločil sem se oditi k Frančišku.

Njegova odsotnost me je skrbela.

Vedel sem, da boš prišel.

Tvoje oči...

Nista obiskala zdravnika? -Noče.

Le čemu?

Lepo skrbiš za naše brate?

Trudim se. Pogrešajo te.

Na.

Dominik je umrl.

Torej?

Nič nista spremenila.

Tole hočeta predstaviti?

Kaj pa naj bi spremenil? -Le kaj, Leon!

Frančiškov ideal ni s tega sveta. Priznajmo si.

Strinjam se s tabo.

Rad bi povedal kaj drugega.

Ko se lotiva pisanja, postane trmast.

Začne ponavljati...

"Premalo sanjaš, Leon. Premalo ljubiš Evangelij."

Vedno se vrne k svojemu prvemu Vodilu. K svobodi in miloščini.

Naredil si, kar si mogel.

Ni mi uspelo.

Skoraj slep si.

Dober večer, Elija.

Od nekdaj si hotel pisati Vodilo skupaj s Frančiškom. Kajne?

Rad bi mu pomagal ustanoviti njegov red.

Ko bo ustanovljen, boš hotel postati njegov vodja.

Nisem ustvarjen za to, lisica.

Kaj pa potem hočeš? Slavo?

Poznaš veselje, o katerem govori Frančišek?

Ne poznaš?

Ne vem.

Ampak Frančišek ga pozna.

Potem ga bom to noč grela.

Prav.

Me vidite? -Ja.

Pa zdaj?

Jasni ste kot dan. -Prav.

Ima vnetje oči.

Ne.

Hujše je vnetje ušes.

Ne smemo imeti ne samostanov ne hiš.

Bratje niso gospoda.

Nič vam ne morem obljubiti. Vnesti boste morali popravke.

Bratje morajo radostno živeti v uboštvu,

med najrevnejšimi.

Zakaj bi moral umakniti to pravilo?

Je Črka in Duh. Od nekdaj je tako.

Sem vaš zaščitnik na Svetem sedežu. Govoril bom s papežem.

Kaj je narobe?

Vselej ista pravila.

Možnost, da lahko brat generalnemu ministru odreče poslušnost,

življenje v uboštvu in sklicevanje na Evangelij.

Kaj ni prav to Vodilo?

Za papeža ne.

Kaj bi torej spremenil?

"Kdorkoli pride k nam, prijatelj ali sovražnik,

tat ali razbojnik, vsakega naj prijazno sprejmemo." To ne bo šlo.

To je naše življenje. -Bratovščina ne sme dajati zavetja

tistim, ki kršijo zakone.

Lahko bi napisali:

Ljubite svoje sovražnike in molite za svoje mučitelje. -Ja.

Ljubiti, moliti... To vsi govorijo.

Bojijo se šibkosti.

A s strahom...

na svetu nikoli ne bo miru.

Morate mi pomagati.

Ne bo se strinjal z vsem.

Vi morate pomagati nam. Ne zamenjujte vlog.

In če mi ne bo uspelo?

Mislite, da je bilo vse to zgrajeno brez bolečin?

Do kam ste pripravljeni iti?

K pisanju ga ne morem prisiliti. -Potem pa ga vi napišite.

Tega ne morete zahtevati od mene.

Potem bomo vsi poraženci.

Vi boste izgubili red, Cerkev pa Frančiška. Po vseh teh letih.

To je vaša pravica.

Brez njegove privolitve ne bom ničesar naredil.

Premislite.

Frančiškovo življenje nam ponuja čudovite sanje.

A da bi jih lahko delili, jih morate uresničiti.

Drug drugemu bodo umivali noge.

Naše življenje.

Ponižnost in uboštvo.

Bratje se veselijo življenja

med siromaki,

med bolnimi,

pohabljenci,

gobavci

in izobčenci.

Kdorkoli pride k nam, prijatelj ali sovražnik,

tat ali razbojnik, vsakogar prijazno sprejmemo.

Bratje morajo iz svojih vrst imenovati generalnega ministra.

Strogo ga ubogajo.

Odstranili ste tisto, kar je bilo treba. Bistvo ostaja.

Vaše veselje je tu.

Veselje...

Niste zadovoljni? -Izključili smo najšibkejše.

Jaz sem izključil najšibkejše. -Taki ste kot on. Nepopravljivi.

Pomislite na brate, ki bodo sledili temu Vodilu

in bodo povsod z ljubeznijo sprejeti. Začenja se nova zgodba.

Zanje se začenja, ja.

Naredili ste nekaj, česar si ni upal nihče drug.

Frančiškovo ime bo živelo naprej.

Poskusite ga prepričati.

Novo Vodilo so potrdili mesec dni pozneje

s papeško bulo Solet Annuere.

Odstranil sem večino navedb iz Evangelija.

Umaknil sem tisto, ki dovoljuje nepokorščino proti nadrejenim.

Radost življenja med najrevnejšimi

in navodila za življenje v uboštvu so izginili.

Umaknil sem navodila, ki so mu bila najbolj pri srcu.

Nisi se dovolj boril.

Ni res.

Boril sem se.

Za nas, za brate! Uspelo nam je.

Potem pa iz vsega srca upam,

da bo odslej naše življenje lepše.

Odklanjaš to Vodilo?

Nihče drug ga ne bi mogel napisati bolje od mene!

Dobro veš.

Nič ne vem.

Nihče ne ve ničesar.

Ti misliš, da veš vse.

Tvoje srce je postalo hladno, Elija.

Nisi več z Bogom.

Grem nazaj.

Nazaj? -Sam.

Ti boš ostal tu.

In branil nas boš, tako kot si vedno počel.

Vedel boš, kdaj se boš lahko vrnil k bratom.

Upal sem, da mi boš oprostil.

BRATJE

Umaknite to!

Elija!

Me slišite?

Elija!

Le kaj vas je prijelo?

Odpeljite ga! Hitro!

Ko sem začel v svojem rojstnem mestu poučevati,

sem se povezal s študentom, ki mi je prirasel k srcu.

Skupaj sva odraščala. Skupaj sva hodila v šolo,

skupaj sva se igrala. A takrat še ni bil moj prijatelj.

In tudi ko je to postal, to ni bilo pravo prijateljstvo.

Mislite, da vam ni oprostil? -Seveda mi je.

Nehali ste brati.

Pomislil sem... Frančišek ima veliko bratov,

morda pa ne ve, kaj je pravo prijateljstvo.

In že so njegove misli odtavale z mojimi.

In moja duša ni mogla več živeti brez njega.

Želel sem, da bi si opomogel in ozdravel.

Nato bi lahko spet užival v njegovi družbi.

Jesen 1226, jama La Verna

Tamle je.

Približaj se.

Ne vidim te.

Elija!

Elija!

Zakaj si tako dolgo čakal?

Nikoli me nisi prosil, naj se vrnem.

Krvaviš.

Kaj se je zgodilo? Si ga videl? -Ne.

Pa ti?

Sam je bil, ko se je zgodilo.

Še kdo drug ve za to? -Midva. In zdaj ti.

Je bil dan ali noč?

Zaspal je. Odšla sva v vas po nekaj hrane.

Ko sva se vrnila, je bil tak.

Kje natanko je bil? -Tamle.

V jami.

Zakaj naju to sprašuješ?

Ne verjameš, da se je zgodil čudež?

Čudež?

Frančišek!

Vse bo še dobro. -Ja.

Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi Tvoje ime...

Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi,

posebno s soncem, velikim bratom,

ki razsvetljuje dneve in nas.

Lepo je in v velikem sijaju žari.

Tebe, Najvišji, odseva.

Hvaljen, moj Gospod, v sestri luni in zvezdah;

ustvaril si jih na nebu jasne, dragocene in lepe.

Hvaljen, moj Gospod, v bratu vetru in zraku,

v oblačnem in jasnem,

sploh vsakem vremenu,

s katerim ohranjaš svoje stvari.

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri vodi

mnogo koristi ponižna, dobra in čista.

Hvaljen, moj Gospod, v našem bratu ognju,

v katerem nam noč razsvetljuješ;

lep je in vesel in krepak in močan.

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji...

Želel sem, da bi imel pravico slediti njegovemu življenju.

... In prinaša različno sadje

in pisane rože z zelenjem.

Hvaljen, moj Gospod, v onih, ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo

in prenašajo slabosti in trpljenje.

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti,

ki ji nihče v življenju ne uide.

Frančišek mi je tik pred smrtjo dejal:

Piši, da blagoslavljam vse svoje brate, ki so v redu

in ki bodo vanj še vstopili do konca sveta.

Po Frančiškovi smrti je dal Elija v njegovo čast zgraditi baziliko

v Assisiju, kjer počivajo njegovo relikvije.

Elija je postal vodja Reda manjših bratov.

Nekateri bratje so nasprotovali njegovemu načinu vodenja.

Ker ni mogel umiriti notranjih razprtij, je moral odstopiti.

Elija se je bratom vnovič pridružil tik pred smrtjo.

Prosil je, naj bo njegov grob obrnjen v isto smer kot Frančiškov.

Režija

Prevod Sončne pesmi: Vital Vodušek

Prevod iz latinščine: br. Miran Špelič OFM

Prevedla Elida H. Fürst