Original subtitles

Rockfield Films, Ozzy, AB, kamera, prvič.

Pred več kot 50 leti

so začeli prihajati glasbeniki

Ah, kurc.

v studio na waleški kmetiji.

Hvala, zelo si prijazen.

To je zgodba o njih.

Ne morem. -Ničesar se ne spomnim.

ROCKFIELD STUDIO NA KMETIJI

Snemamo. -1, 2, 3, 4.

Pop skupina na poti na snemanje,

ne pod hude pritiske velemestnega studia,

temveč v mir waleških gričev blizu Monmoutha.

Kmeta Kingsley in Charles Ward sta se lotila glasbenega posla.

Gospodarska poslopja so postala eden najboljših studiev v Evropi.

Preden začnemo ... Me boste vprašali,

kako in zakaj sem stopil v glasbeni posel?

Ali začnemo s srednjo šolo, ko sva s Charlesom ustanovila bend?

Pri 17 letih, čez tri leta, sva začela z bendom hoditi naokrog.

Izhodišči sta torej dve.

Kdaj se začne? -S tem, ko sva se učila igrati Chopina.

Prav na tem pianinu.

Bili smo kmečka družina. Vajena sva krav in podobnega.

Kmetijo so starši kupili leta 1958.

Bila je žrebčarna za delovne konje.

Mi smo imeli tam velike svinjake in krave molznice. Bili smo kmetje.

Ampak s kmetovanjem nikoli nismo dobro zaslužili.

Starši so mislili, da bova prevzela kmetijo,

nama pa to še na misel ni prišlo.

Heartbreak Hotel Elvisa Presleyja me je očaral.

Obiskoval sem gimnazijo in glasba me je spremenila.

Ko je v Monmouth prišla pesem Rock around the Clock,

se je vse v mojem življenju spremenilo.

Leta 1956 sem si kupil akustično kitaro.

Naučil sem se nekaj akordov s tremi prsti

in postopoma začel tako igrati.

Rokenrol, stari. Kul.

S Charlesom sva brata in ustanovila sva skupino.

Charles je na sposojen magnetofon posnel svoje pesmice. Dobre.

Takrat sva prvič poskusila kaj posneti

v mamini sobi.

Imela sva visoke cilje, nisva pa vedela, kaj bi naredila.

Z magnetofonom sva se odpravila na naslov, naveden na plošči.

Prišla pa sva v tovarno plošč, ne na založbo E.M.I.

Gospod pri zapornici pred tovarno ...

Take odslovim, je rekel.

Povedal nama je, da je založba na Manchester Squaru.

Prijazno je poklical vratarja in naju napovedal.

Najprej naju je torej sprejel vratar,

potem tajnica, na koncu pa George Martin.

To morate slišati, sva rekla in se spustila na vse štiri pod mizo.

Vtičnica je bila drugačna in nisva mogla vključiti magnetofona.

Mislim, da sva ga prevzela. K njemu še nihče ni prinesel magnetofona.

Kot da bi v najboljšo restavracijo prinesla sendviče.

Vama ni ponudil pogodbe? -Ne. Še kave se nisem dotaknil.

Posvetilo se nama je, da bi lahko z opremo in prostorom kaj naredila.

Na podstrešju sva uredila prvi snemalni studio. Ojej.

Vse je razmetano.

Takrat ni bilo komercialnih studiev, razen največjih,

RCA, Decca in Phillips.

Drugje ni bilo mogoče snemati.

Najbolje se je bilo tega lotiti sam.

Ojej.

Kot kmeta nisva imela pojma o akustičnih oblogah za studio.

Imela sva na kupe vreč za prašičjo krmo znamke BOCM.

Te sva natlačila v steno, da sva ločila kontrolno in snemalno sobo.

Kupila sva mešalno mizico, magnetofon Ferrograph in mikrofone.

Snemati sva se učila s svojo skupino Charles Kingsley Combo

in drugimi lokalnimi skupinami.

Skupinam sva zaračunavala od 5 do 10 funtov za ploščo.

V drugih stavbah smo imeli 500 prašičev. Si morete misliti?

K sreči je bilo podstrešje daleč, tako da živali nismo slišali.

Naj vam predstavim Ann,

najprijaznejše bitje, kar jih poznam.

Spoznala sva se pri 17 letih

in bil sem presrečen, saj prej nisem imel punce.

Prišla je Ann in bil sem srečen. Njen oče ne, jaz pa.

Bil si z enega konca mesta, jaz pa z drugega.

Z bolj finega konca. To si mislila.

Bil si kmet, ne?

Ann je bila bančna uslužbenka. Priročno,

saj je vodila računovodstvo in znala je tipkati.

V hiši, kjer so zdaj starši, so živeli stari starši.

V njej je bilo stanovanje, v katerem smo živeli mi.

Dnevna soba je bila hkrati pisarna,

v njej pa so skupine tudi pile čaj in kavo.

Lisa in Amanda sta znali telefonirati.

Kadar je član kake skupine poklical v pisarno in dobil mene ali sestro,

je bil pogosto osupel, da se tako znajdeva.

Koliko ste bili stari? -Najbrž komaj pet ali šest let.

Vsi moji spomini iz otroštva

so povezani z bendi. Nekateri so živeli pri nas.

Spring je bil bend iz Leicestra.

Člani so spali v babičini sobi.

Stanovali in jedli so pri nas.

Imela sem torej pet fantov, Liso in Amando.

Mir sem imela samo ob tri četrt na dve,

ko je bil na sporedu Trumpton.

Fantje in dekleti so takrat posedli in gledali risanko.

Tu je ura, trumptonska ura,

ki mirno, razumno kaže čas.

Kar nekaj let so bili pri nas, ne vem več, kako dolgo.

Rockfield je takrat postal prvi bivalni snemalni studio na svetu.

Medtem v birminghamskem Astonu ...

Aston je bil delavska četrt z vrstnimi hišami.

Ljudje so živeli iz rok v usta.

Tony Iommi je bil moj sošolec.

Nisva bila prijatelja, znanca pa.

V šolo je nosil kitaro.

Mama mi je večkrat priskrbela delo, ki sem ga po kakem tednu opustil.

Mami, službo imam. Krasno! Mami, nimam je več. Spet?

Nisem zdržal. Mislil sem si: Je to zame vse v življenju?

Bil sem kot dirkalni konj, ki hoče teči, ampak nisem imel kam.

Očeta sem prosil, naj vzame posojilo.

Izposodil si je 250 funtov.

Kupil sem si mikrofon, stojalo

in 50-vatno ozvočenje Vox.

Če oče ne bi vzel posojila, jaz zdaj ne bi sedel tukaj.

Zgodba je dolga, ampak zbrali smo se in ustanovili bend,

ki je bil grozen.

Zakaj? -Ker smo imeli bend,

prej pa še nismo skupaj igrali. Nisem vedel, da zna Ozzy peti.

Vadili smo v občinskem domu v Birminghamu.

Prihajali smo lahko samo dopoldne. Ljudje so vpili: Utišajte hrup!

Še mrtve boste zbudili!

Mejduš.

Ljubi bog.

Ta studio v hlevu sva s Charlesom uredila v letih 1968 in 1969.

Zelo malo se je spremenilo.

Kupila sva osemsledni magnetofon

in lahko sva se kosala s katerimkoli studiem na svetu.

Ta zvok, ki je že na vrhu lestvic, je začel vzpon tu,

v opuščenem hlevu waleškem Rockfieldu,

225 km stran od blišča londonskega šovbiznisa.

Konje in seno je zamenjala 50 000 funtov vredna

elektronska oprema, orožarna, ki je danes nujna v bitki za vrh.

Od tistega trenutka ni šlo več dol, ampak gor.

70. leta

Poklicala nas je skupina Black Sabbath,

za katero smo takrat prvič slišali.

Bila je med prvimi v našem novem studiu.

Že pot iz Birminghama v Monmouth je bila pustolovščina.

Še nikoli nismo bili ne v studiu ne na kmetiji,

tako da je bilo vse novo.

Še nikoli nisem videl krave na pašniku.

Bili smo mestni fantje iz Astona.

Poznali smo samo policijske konje. Krasno je bilo.

Spomnim se Ozzyja z lokom, puščico in tarčo.

Bend je bil dober, mimogrede.

Vsi smo bili začetniki.

Ampak prav oni so uvedli zelo trd rockovski zvok,

po kakršnem slovi Rockfield.

Black Sabbath, Paranoid (1970) Vaje za album v Rockfieldu

Za tisti čas smo bili zelo glasni.

Prostor ima še vedno tisto, kar je imel ves čas. -Kaj?

Najnujnejše.

Omogočal nam je proste roke.

Nihče drug ni igral tako glasno.

Strešniki so šklepetali.

Poslušal sem z dovoza.

Mislil sem, da bo odneslo streho.

Nismo si zavestno rekli: Že vem, izumimo heavy metal.

Kar zgodilo se je.

Black Sabbath s privitimi ojačevalniki je bil oglušujoč.

Tega nismo bili vajeni,

saj v 60. letih nismo poznali tako trdega rocka.

Kingsley je bil skoraj naš član.

Zgaga.

Kar vstopil je in začel govoriti. Vadimo, smo rekli. Že prav.

Torej vadimo. Saj bom tiho. In je obstal.

Kaj ste si mislili o heavy metalu?

Odraščal sem bolj ob popu.

Živjo! Tamle so moje jerseyjske krave.

Vidite? Pogovarja se z mano. Hoče, da ga nakrmim.

Dogajalo se je naslednje: tu je bil studio,

Charles in Kingsley pa sta imela krave mlekarice.

Živjo, punce. In fantje.

Prišel sem vas pozdravit in nakrmit. -Zjutraj sta šla molst,

vmes pa je prišel snemat bend. Morali smo jima sporočiti,

da so prišli. Hitro sta se vrnila po drugi strani, se preoblekla

in se pojavila kot ugledna poslovneža.

Ja, samo smrdela sva po kravah.

Ja, poskrbel bom zate.

Seno je dobro. Živjo, Amber.

Pop skupine so navajene na londonska stanovanja,

ki so klavstrofobična, tukaj pa je zelo slikovito.

Skupaj smo živelj, še hranili so nas.

Lahko smo bili hrupni, kolikor smo hoteli.

Afnali smo se ob reki in delali splave,

jaz pa sem streljal s puško.

Se spomniš, da si nas zbujal? -Ja.

Z repetirko.

O, pizda.

Ozzy je zjutraj vstal in zakuril.

Ogenj je besnel, saj je bil znan po tem, da neti požare v dimnikih.

Takih kaminov ne delajo več.

Nekoč je gorelo kot v plavžu.

Vročina je bila peklenska.

V studiu Rockfield je bilo zanimivo.

Bilo je nekoliko zanemarjeno,

saj so bila poslopja polna bal sena in slame.

Uporabljali so jih tudi za hleve.

Bistvo space rocka je cel kup čudne elektronike

z nepopustljivim ritmom, ki udarja v neskončnost.

Ko je prišel Hawkwind, uporniški bend,

že razvpit,

sem se kar bal, da bodo to hudi pobalini.

Čakal sem jih v studiu

in prvi je vstopil Lemmy. Predstavila sva se.

Lemmy se je basal s tabletami in podobnim.

Tako je bilo takrat. Tablete in vse živo.

Vprašal me je: Kam lahko skrijem robo?

Ojej, sem pomislil. Odložil jo je v kot.

Čez 20 minut se je pojavil Dave Brock.

Vprašal je, kam je Lemmy skril robo. Pa smo tam, sem si mislil.

Bil je Dave Brock iz Hawkwinda. Všeč jim je bilo.

Za nastanitev smo imeli samo bungalov ob dovozu.

V sobo smo natlačili šest postelj.

Vsi so spali tam.

Imeli so skupno stranišče.

Ampak leta 1967, v poletju ljubezni, so hoteli prav to.

Vsi poznamo Lemmyja. Kakšen je bil v Rockfieldu?

Tak kot vsi mi. Kadili smo marihuano, hašiš

in igrali.

Snemali smo tudi pod vplivom organskega meskalina.

Včasih smo vzeli LSD,

snemali zadeti itn.

Znani smo bili po tem.

Pokazal vam bom sloviti E-dur.

Če je kitara uglašena.

V E-ju je.

Lahko igram karkoli, če si pomagam z barreji.

Barreji.

To je bistvo. Opa-Loka bi bila slišati tako.

Če poslušate Opa-Loko,

je samo ritem na bobnih,

mi pa zadaj brenkamo na kitare s čudnimi zvoki.

V enem tonovskem načinu. To nam je šlo dobro od rok.

Pol ure smo lahko igrali E-dur, ne da bi bili dolgočasni.

Včasih sem se zgrozil. Nekoč smo v Štirikotniku nekaj posneli.

Slišati je bilo, kot bi vsak po svoje igrala dva benda.

Koliko časa ste preživeli tu? -Več let.

Nismo le igrali, počeli smo druge stvari.

Vsi smo popivali in jemali mamila.

Začeli smo kot rockovski bend, ki se poigrava z mamili,

končali pa kot mamilarski bend, ki se igra z rockom.

Droge vse zajebajo.

Nismo imeli težav s policijo.

Ampak tu so bili slavni ljudje in takrat je veljalo geslo:

seks, mamila in rokenrol.

Lokalni policisti so verjetno menili,

da je treba Rockfieldu nameniti nekaj pozornosti.

Na začetku dovoza smo opažali avtomobile.

Zavedeli smo se, da nas opazujejo.

Pri tistem drevesu je lahko parkiral kdorkoli

in videl, kaj se dogaja v studiu. -Mamila in podobno.

Brat jih je šel neko noč pospravit.

Policisti so po raciji na gimnaziji v Monmouthu

že vedeli za nas.

Zasačili so ga pri dejanju.

Mamila je nameraval zavreči,

oni pa so ga pridržali čez noč in znašel se je za rešetkami.

Lastnik studia oproščen obtožb o zlorabi mamil

Tega se nismo šli, početje strank pa ni v naših rokah.

Bili smo samo opazovalci.

Zelo zanimivo, to pa je tudi vse.

Ko pomislim na zgodbe o bendih, ki so bili tukaj,

je ključna oseba pri večini moj oče.

Vedno je v središču dogajanja. Velik otrok je.

Saj ne rine v težave.

Dajte mu dovolj dolgo vrv, pa se bo zadavil. Samo to rečem.

Giles, stari moj, statist si.

Nismo še pripravljeni.

Tukaj smo leta 1973 postavili studio Štirikotnik.

Vse to so naravne odmevne komore, ki so čudovite.

Tu slišite odmev.

Traja približno tri sekunde in pol.

Kaj je bilo tu prej? -To so bili svinjaki.

Nekoč smo imeli skoraj 500 prašičev.

Tu smo posneli How Long Has This Been Going on skupine Ace.

Prvo mesto na lestvicah.

Imamo kitarske separeje,

tam je soba za bobne, Charles pa je postavil premične stene.

To je bilo pametno.

Ves čas smo napredovali, korak za korakom.

Leta 1975 so bili tu Queeni.

Porkaduš, nič ne slišim ... Amanda.

Ne snemajte me.

Leta 1975 so bili tu Queeni.

Dobro se spomnim Briana Maya, Rogerja in vseh.

Metali so frizbi.

Brianu sem rekel, da niso prav delavni.

Odgovoril je, da Freddie tam notri igra na klavir.

Vstopil sem v današnjo pisarno.

Takrat smo imeli tam krmo in opremo za konje.

Freddie je sedel v kotu. Stopil sem k njemu.

Takrat še nisem vedel, ampak najbrž je dokončeval Bohemian Rhapsody.

Delovni naslov je bil Freddiejev komad. -Neverjetno.

Po tistem se je kmetovanje umaknilo glasbenemu poslu.

To je velika glavna snemalna soba z bobni.

Namenjena je bila igralnici,

ampak Brian in Rushi so jo napolnili z opremo,

ker jim je bil všeč zvok.

Z zavesami ga lahko spremenimo.

Drugi studii so v to vložili milijone in vsi propadli.

Mi nismo dali niti ficka, pa smo vse preživeli.

80. leta

Od svojega 19. do 32. leta

sem plul na skrivnostni barki.

Pare, zraka, stvarnosti in vsega drugega

ji je naposled zmanjkalo leta 1980.

Ko smo izgubili Johna, Led Zeppelina ni bilo več.

Ni bilo drugega, kot da to prebolim.

Bilo je na tisoče rockovskih pevcev brez srajce.

Bil sem že zlajnan.

Še sanjalo se mi ni, česa bi se lotil.

Vedel pa sem, da bo, karkoli že bo, na takem kraju.

Samo prostor je.

Poglej ga.

Pastoralno je, ampak lepo. Polno zgodovine je.

Po svinjereji smo se lotili glasbenega posla.

Bolj ali manj enako je, le uporaba je drugačna.

Prašiče so zamenjali glasbeniki.

Bile so drame, uspehi in neuspehi.

Vse se dogaja v čudoviti, prijetni zeleni gozdnati pokrajini,

namesto da bi rinil garat v mesto.

Tistega leta smo začeli snemati. Posneli smo prvi album.

Del plošče je nastal na Abbey Roadu.

19 let, pa na Abbey Roadu. Kdo ne bi bil navdušen?

Prevzelo me je.

Kar Abbey Road? Komaj smo kdaj zapustili Glasgow in kaj posneli.

To je bil zame veliko prevelik preskok.

Vsem zaposlenim je bilo ime Hayden ali kaj takega.

Bilo je zelo dostojno, angleško in meščansko.

To ni bil rokenrol. Komaj sem čakal, da uidem.

Hoteli smo samo igrati. Producent John Leckie je iskal studie

z nastanitvijo. Našel je Rockfield. Navdušeni boste, je obljubil.

Zanimalo nas je, kje je. V Walesu, je rekel.

Spomnim se. Ko smo prišli, smo se peljali mimo Kingsleyja.

Videti je bil nor in pomislil sem:

Aha, na podeželju smo.

Moj prvi vtis Rockfieldu je bil:

Ojej, to je pa divje.

Videti je bilo, da namenjajo več pozornosti kmetiji,

živalim in kidanju gnoja.

Oprema pa je bila odlična in bilo je veliko prostora,

tako da je človek takoj pomislil, da je tu mogoče narediti karkoli.

Na začetku 80. let so prišli Simple Minds in Adam and the Ants.

Narekovali so modo.

Glasba se je spreminjala. Punku je sledil t. i. novi val.

Novi val je dovoljeval vse. Ob energiji in ustvarjalnosti

ni bilo več nekdanjih omejitev.

Ko smo v Rockfieldu snemali Reel to Real Cacophony,

je lahko iz vsake fantazije nastala pesem.

Bend je imel tak pristop.

Bili smo v Konjušnici.

Že to je bilo super,

vedno pa nas je zanimalo, kdo je v glavnem studiu.

Sredi dvorišča je stal mikrofon.

Mislili smo si: Kaj pa počnejo?

No, nismo mogli verjeti, da ima rezervacijo

sam Iggy Pop. Neverjetno.

Slišite? To je naša vaja, moj bend in popoldanske barske mušice.

Pravzaprav je Iggy takrat

vozil barko ali je sestopil z nje. Ne, bil je na suhem.

Mislim, da se je trudil biti priden,

ne popivati, ne zganjati lumparij

in se resno lotiti dela. Zato so ga poslali tja.

Bil je v velikem studiu.

Po nekaj večerih se je prikradel v naš mali studio,

mi nismo bili na suhem.

Osupljivo je bilo že to,

potem pa se je pojavil še Bowie. Saj si ga predstavljate.

David Bowie bil ves v rdečem.

Rdeče hlače, rdeča srajca.

V duhu Rockfielda.

Prinesel je velik kos sira in pločevinko heinekena.

Šli smo tja in Simple Minds so dodali spremljevalne vokale.

Vsi smo šli v studio. Ploskali smo in vsi smo uživali.

Preden vstopimo, gre besedilo: Blazno si preprosta,

zaščitiva se.

Kakšen je že refren, Charlie? Kaj skupnega imava?

Leckie nas je prijazno opominjal,

da prihajajo predstavniki založbe.

Ojoj, jaz pa še nimam besedil.

Že en mesec smo tu.

Bend se še ni popolnoma našel. Eksperimentiral je še.

Bili smo že precej zadolženi, ker je prvi album pogorel.

Niso imeli uspešnice.

Brez uspešnic, ki povrnejo denar, vas zavržejo.

Plošča ne izide in vse se ustavi, tudi plačila.

Potem ne posnamete nobene plošče več.

Spomnim se, da sem stopil k mikrofonu s pesmijo Changeling.

Mislim, da sem imel prvič v življenju občutek

nekakšnega

pritiska streznitve.

John je vprašal: Dobro slišiš v slušalkah? Pripravljen? Ja.

Niti besedice še niso slišali.

Kar dobro.

Kul rif. -Ukraden.

Hitel sem in vse je bilo krasno. Ampak kakšno bi bilo besedilo?

Takrat so v Londonu vznikali novi klubi.

Bilo je tik pred poimenovanjem nova romantika.

Revije so bile polne fotografij modno oblečenih podtaknjencev.

O njih bom pisal, sem pomislil.

Odmaknjen, na waleškem podeželju.

V Konjušnici je hodnik,

na koncu pa vrata stranišča.

Če ste na hodnik postavili mikrofon

in odprli vrata studia, je lovil krasen odmev bobnov.

Mikrofon na hodniku, skrivno orožje Rockfielda.

Čudovito.

Changeling je zame najboljša skladba na plošči.

Izšla je.

Založbi ni bila všeč.

Ni se jim zdela primerna za radio. Res ni bila.

Všeč pa je bila novinarjem in začeli so pisati,

da je treba Simple Minds jemati resno.

Smisel nastanitve je, da ni treba prekinjati ustvarjanja.

Lahko ostanete tam.

Prav domiseln pristop,

da iz ljudi naredite tako rekoč zapornike.

Še sanjalo se mi ni, kako pišejo drugi.

Vendar mi ni bilo več treba

upoštevati mnenj drugih.

Imel sem proste roke za neuspeh.

Trudil sem se čim bolj seznanjati s sodobnim zvokom.

Drobec za drobcem.

Takrat sem prvič uporabil mehaniziran ritem.

Slavni ploski na ritem mašini TR-808.

In bas boben. Strašno. Prav grozno.

Napisali smo Big Log.

Struktura skladbe in način igranja sta bila prelomna.

Big Log je bil samo še en džojnt, seveda,

ki si ga je pretežno podajala ritem sekcija,

sestavljena iz ritem mašine

in basista.

Potovalna pesem je.

Potem sem bil sposoben česarkoli, kjerkoli.

Občutek je bil, da prihaja nova pop glasba.

Nagibali smo se k njej,

vendar še vedno nismo imeli prave uspešnice.

Bil sem v sobi za vaje v starem mlinu.

Spomnim se, daje Charlie zaigral prvi rif za Promised You a Miracle.

Pomislil sem: To bo tisto.

Zelo rad napovem naslednjo skupino.

Gostil sem jih na radiu. Danes še na televiziji:

Simple Minds.

Ta rif me razvedri.

Poln optimizma je. To je občutek, ki mi ga daje.

Bila je pop skladba s primesmi funka.

Uvrstila se je med prvih deset.

Album New Gold Dream je bil za nas prelomen.

Lepo so ga sprejeli poslušalci in kritiki.

Popeljal nas je na velike odre.

Pomembna sprememba je bila zamenjava založbe.

In glej, Virgin je imel svoj rezidenčni studio, The Manor,

dvorec za pop zvezde.

Imeli smo se za zvezdnike. To je bil novi svet blišča.

Tehnologija in vse je bilo novo. Ne vem, kako je bilo v Rockfieldu,

najbrž pa so težko dohajali bogatega Richarda Bransona.

Ker je bil Rockfield pionirski in so nas vsi posnemali,

je nastal kup rezidenčnih studiev.

Dela lahko kmalu zmanjka. In prišla je grozna plesna glasba,

ki ni bila prav po naši meri.

Rockfield je bil znan po rocku, električnih kitarah in bobnih.

V 80. letih

se je vse bolj uveljavljala elektronika.

Na trgu sta se znašla Akaijev vzorčevalnik

in računalniški program Cubase.

Mogoče je bilo programirati, zaganjati in ustvarjati glasbo.

Bobnar in velik prostor za bobne sta bila odveč.

Za podlago ste lahko uporabili v zanko nanizan vzorec bobnov.

Ob prevladi tehnologije je bilo rezervacij v Rockfieldu vse manj.

Res je bilo težje. No, vzponi in padci so vedno, tako pač je.

V 70. letih smo imeli ves čas veliko dela.

Starši so imeli dobre avtomobile,

šolali sva se v zasebni šoli in podobno.

Potem pa so se razmere spremenile.

Ni bilo več toliko dela.

Mama je že prej opravljala računovodstvo za druge.

Vodila jim je knjige.

V nekem trenutku je imela sedem drugih strank.

Tako je poskrbela, da je denar še vedno pritekal.

Zakaj sta s Kingsleyjem nehala skupaj voditi Rockfield?

Do leta 1975 sem molzel krave. Bal sem se,

da bi spet pristala na začetku.

Nekoliko sem bil odrinjen.

Tisto je studio Rockfield.

Leta 1987 smo imeli že veliko podjetje.

Charles je prevzel polovico in postavil Monnow Valley,

jaz pa sem obdržal preostanek Rockfielda

in nadaljeval tam. Ni bilo težav,

nisva se sprla.

Uresničeval je svoje zamisli, jaz pa svoje.

Iz Monmoutha sem. Odraščal sem nedaleč od studia.

Rockfield je bil skrivnosten kraj, vendar smo v mestu videvali bende.

Oče je imel taksi službo in mi je pripovedoval o studiu.

Nekaj malega sem vedel.

To, da je v Rockfieldu krasno, da je ves Monmouth ponosen nanj.

V pubih so ljudje govorili: Zadnjič je prišel ta in ta.

Samo čakali smo, kdo bo vstopil v lokal.

Igral sem v bendih in snemal svoje vaje.

Vedno me je bolj zanimalo snemanje kot igranje.

Nisem razmišljal, da bi delal tukaj.

Nameraval sem študirati nekaj drugega.

Po namigu prijatelja se mi je ponudila priložnost.

Kingsley je med pogovorom o zaposlitvi tarnal o dejavnosti,

potem pa je rekel, naj grem študirat

in premislim o drugem poklicu. Če me bo pozneje še zanimalo,

pa me bo služba čakala. Ko me je oče pripeljal domov,

sem se že odločil, da bom to počel. Nisem vedel, kaj bo iz tega.

Recesija v letih 1989 in 1990 je uničila glasbeni posel.

Toda ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo.

John Leckie je bil producent benda The Stone Roses.

Mislim, da so uradno rezervirali studio za 14 dni,

vendar so ostali.

Na koncu so bili tukaj 13 mesecev.

To nas je rešilo. Lahko rečem, da so Stone Roses rešili Rockfield.

Ste že siti tega,

da vas zunaj Manchestra in okolice tako dolgo niso sprejeli? -Ne.

Po pogodbi bi morali posneti ploščo v studiu založbe.

Priti so morali v London in spati v cenenem hotelu.

Delali smo večinoma ponoči. Pripovedoval sem jim o Rockfieldu.

Dopovedoval sem jim, da je idealen.

Ko se je osebje pri založbi zamenjalo, smo smeli iti tja.

Posneli smo pesem Waterfall, ki nam v Londonu ni uspela,

predvsem pa I Am the Resurrection.

Igrali so skupaj, tako da je pesem posneta v enem kosu.

Od začetka do konca.

Postati hočete najboljši bend na svetu. -Saj smo.

Drugi si lahko o nas mislijo, kar hočejo.

Zakaj potem niste na prvem mestu?

Ker plošča še ni izšla.

Ko je album izšel,

so zares zasloveli. Vsem so se priljubili.

Naslednjič morate biti še boljši ali vsaj tako dobri.

Zgodi se lahko marsikaj.

Rockfield smo rezervirali za naslednji singel, One Love.

Prišli naj bi v nedeljo zvečer in začeli v ponedeljek zjutraj.

Prišel sem s pomočnikom in tehniki so postavili opremo.

Benda pa ni bilo niti v ponedeljek. Začel sem klicariti.

Kar počakajte.

V torek zvečer smo se že odpravljali domov,

saj ni kazalo, da bo kdo prišel.

Takrat so se odprla vrata.

Mani je vpadel v sobo, Reni pa se je sesedel na kavč.

Vsi so bili popackani z barvami.

Posneli so singel Sally Cinnamon.

Prejšnja založba ga je izdala brez njihovega dovoljenja.

Nakupili so barve, jih razlili po pisarni založbe,

s kombijem zbežali v Rockfield in čakali na posledice.

Studio je bil pripravljen, zato sem predlagal snemanje.

Snemali so z barvo v laseh.

Zjutraj jih je prijela policija. Vrgla jih je iz postelje.

Garyja Mounfielda, Johna Squireja, Alana Wrena in Iana Browna

je pred sodiščem pozdravilo kakih 30 oboževalcev.

90. leta

Drugi album Stone Roses je omogočila ameriška založba Geffen.

Pripravljena je bila vložiti več milijonov funtov

in skupini prepustiti proste roke.

Vprašali so me, ali bi snemal Stone Roses.

To je bila izjemna priložnost za 16-letnika.

Kljub pritiskom so bili sproščeni. Zabaval sem se od prvega dne.

Tu so bili Stone Roses, ko sta se dve kravi otelili.

Hoteli so videti telička. Pospremili smo jih tja.

Mani se je vživel v okolje.

Lovil je ribe in se spoprijateljil z domačini. -Postal je Monmouthčan.

Tu je spoznal punco. Z njo ima sina.

Spoznala sta se v Monmouthu.

Tam so bili 14 mesecev.

Naslov albuma je Second Coming. Bil je težko pričakovan.

Nekega dne se je napovedalo vodstvo založbe iz Amerike.

Prileteli so s concordom. Bila je cela reč.

Ko so se pripeljali v limuzinah, skupine ni bilo več.

Ja, prišli so, bend pa je odšel domov.

Odnesel je trakove, tako da jim nismo mogli ničesar zavrteti.

Po vrsti izgovorov so Stone Roses odrekli tudi nastop v tem filmu.

Prvič smo šli tja vohljat za Stone Roses.

Ti si naju pripeljal s kombajnom. Sredi noči.

Zanimalo naju je, kaj počnejo. Tri leta se niso zganili.

Jaz pa na pravem kombajnu, na katerega zlezeš po lestvi.

Višji od stropa je.

Tale ga vžge v prvo in se odpeljeva. -Irska kri.

Lezla sva po cesti z ogromnimi lučmi. Noro. -Vojna svetov.

Pripeljala sva se, ugasnila luči in se skotalila kot specialca.

Prikradla sva se, pokukala čez ograjo

in zaslišala basovsko linijo in bobne. Potem so naju ujeli.

Nisva vrnila kombajna. -Pustila sva ga tam.

Pustila sta vtis. -In nekdo naju je ujel. Vstopila sva.

Klepetala sva z Ianom Brownom in drugimi. Igrali so.

Mogoče smo pokadili džojnt, potem pa sva spizdila.

Noč zatem se je Mani pripeljal s traktorjem. Spali smo.

Menda so nam pobrali vso travo.

Imeli smo en album in dobro nam je kazalo.

Mislim, da nam je začel kapljati denar. Ali pa ne?

Pač. Denar je prihajal, prodaja je bila uspešna.

Pri drugem albumu, Morning Glory, smo bili še čisto zblojeni.

Občutek je bil mega. To je tisto pravo, rokenrol, stari.

Tam smo živeli in nismo zapustili studia, dokler album ni bil posnet.

Kot v hiši Big Brotherja, ampak z melodijami.

Prvi album smo imeli na vrhu med manchestrskim razcvetom.

Menedžerju se je zdelo pametno,

da bi šli drugam pripravit in posnet ploščo.

Da bi šest tednov preživeli skupaj.

Zamisel je bila res dobra,

bilo pa je tudi dokaj noro.

Nobenih motenj, razen obiskov središča Monmoutha.

Tam je sekalo. Imeli so dva puba. -Pravzaprav tri. -Saj res.

Bili smo sredi waleškega podeželja s podobno mislečimi ljudmi.

Lahko smo počeli, kar smo hoteli.

In tudi smo. -Lahko bi šli v studie z bazeni,

igralnicami in restavracijami,

ampak smo se rajši prišli igrat s kravami.

Za mlade pri dvajsetih letih je bilo to idealno,

saj so nas zanimali samo pijača, mamila in glasba.

Nihče nam ni ničesar prepovedoval,

če je bilo le delo opravljeno. Sem in tja so prišli iz založbe.

Ko so prišli Američani iz založbe Columbia,

sem bil v studiu sam. Ležal sem z glavo v lesliejevem zvočniku.

Zadet sem več ur gledal, kako se vrti.

Hkrati pa so nam kuhali.

V kuhinji je bila mama.

Gospe so nam prihajale pospravljat.

Zjutraj smo na policah našli čedno zložena mamila.

Enkratno je bilo.

90. leta so bila neverjetno obdobje.

Oba studia sta bila zasedena za devet mesecev vnaprej.

Ko je skupina odhajala, je bila naslednja že pri drugih vratih.

Tako je bilo ves čas.

Bil je čudovit čas za britanske kitarske bende.

Nedvomno. -Zakaj moški in kitarski bendi?

V bistvu ne vem, zakaj.

Takrat... Gotovo smo imeli tudi pomembne pevke, rokerice.

Ampak k nam so prihajali samo moški.

Z Oasis je šlo hitro.

S Stone Roses smo snemali 14 mesecev.

Pri drugih albumih smo se trudili posneti eno skladbo na dan.

Noel je vedno najprej posnel akustično kitaro za osnovo,

potem Whitey bobne, Guigs bas, jaz klavir in on kitare in glas.

Res je šlo hitro. Spomnim se zelo hitrega snemanja.

Pesem za pesmijo. -Ker je bilo v mestu veliko dobrih pubov.

Treba je bilo hitro odbutati, potem pa v pub.

Uživali smo v pubu.

Kakšen je bil Monmouth? -Poln pubov.

Ukvarjal sem se s tehniko, trakovi, postavljal mikrofone in snemal.

Veliko sem vozil v pub.

Ne glede na uro.

Počakali smo, da smo vse opravili, navadno do enih popoldne,

in ob deset čez eno smo bili v pubu.

Ste delali še ponoči, ko ste se vrnili iz puba?

Včasih smo poskusili, ampak je bilo zanič.

Šel sem z njimi v pub in potem vse pripeljal domov.

Nekdo je moral biti trezen, saj smo snemali na trakove.

Noel in Liam sta razpravljala, kdo bo pel Wonderwall.

Noel je rekel: Bom pa Don't Look Back in Anger.

In spet sta se spričkala, kdo bo kaj pel.

Vsi smo hoteli, da bi bile pesmi čim boljše, tudi Noel.

Nič zato, če smo bili malo tekmovalni.

Nisem hotel prekašati nikogar, razen samega sebe.

Hotel sem opraviti svoje. Ko sem slišal pesem, sem si mislil:

Glas mora zažigati. Upam, da bom zmogel.

Kakšen se ti je zdel Wonderwall? -Ni mi bil všeč.

Meni se je zdel kot reggae. -Ja, čudno, ne?

Kako dolgo si snemal glas? -Ne dolgo, v pubu so bile vesele urice.

V petek ob pol osmih. Plačaš eno, dobiš dve.

Odpel sem v 30 sekundah.

Snemanje Wonderwalla sem pripravil na zidu pred studiem v Konjušnici.

Tja sem postavil mikrofone. Kitaro je posnel na zidu.

Bil sem v mestu. Najbrž sem kaj spil.

Kupil sem avtomobilček na daljinsko vodenje.

Noel je s kitaro sedel na zidu, obkrožen z mikrofoni.

Kaj pa počne, sem si mislil?

Mislim, da je vsrkaval ozračje s ptičjim petjem.

Mu bom že pokazal, sem rekel. Pripravil sem avtomobilček.

Pognal sem ga in ..

Noel se je oziral s slušalkami na glavi: Kaj cvili? Kateri ptič?

Nekajkrat smo bili zelo zadovoljni.

Milijonkrat smo poslušali posnetek in se trepljali po hrbtu.

Spala sva v sprednjem delu hiše.

Oni so delali v Konjušnici.

Spat sva šla kot vedno ob enajstih, dvanajstih.

Nisva mogla zaspati, ker je bila glasba tako glasna.

Kingsley se je bal, da bi jih slišali v vasi.

Zdržala sva do štiri

Rekel je: Nič, reči jim je treba, naj nehajo.

Šla sem dol in izstopila skozi zadnja vrata.

V studiu so bila odprta zunanja in notranja vrata.

Takole sem stala. Videla sem, da so se drezali: Ann je.

Prižgali so luči:

O, Ann, oprosti, je kaj narobe?

Ja, sem rekla. Zaradi glasbe s Kingsleyjem ne moreva spati.

Ne vem, kakšni so vaščani. Prosim, zaprite zunanja vrata.

Kar oboje vrat. Prav, hvala, Ann.

Naslednji dan so se ji opravičili.

Ko sem zaigral tiste tri akorde,

sem vedel, da bo nekaj posebnega.

Rad imam molovske akorde, soul. Spodbuden in žalosten hkrati je.

Hotel sem vključiti trobila.

Poslal sem jim demo in note in so prišli.

Mislim, da so igrali s Tomom Jonesom.

Igrali so tako vedro, da sem se zgrozil.

Ali ne bi kak ton znižali?

In so jih, pa se mi je še vedno zdelo preveselo.

Poletje je šlo, preživljam dan na travi in soncu.

Namigoval sem na mamila.

Ampak po prvih treh akordih smo se kar vrgli v glasbo.

Od tega posnetka smo vsi največ pričakovali.

Še vedno ga povsod vrtijo. Kar naprej.

Rockfield je bil na vrhuncu. Med najboljšimi 10 albumi leta 1997

jih je imel Rockfield sedem.

Ne vem, kdo jih je posnel, vem pa, da v Rockfieldu.

Odraščali smo v Južnem Walesu. Rockfield je legendaren.

Bil je prvi rezidenčni studio na svetu, pravi Kingsley.

Tja nas je leta '97 pripeljal James.

Posneli smo If You Tolerate This.

Pesem je bila namenjena strani B. Čarobni prah v Rockfieldu

jo je spremenil v uspešnico.

En, dva, tri, štiri, pet. Samo šest akordov je.

Zelo preprosta pesem.

Vsebuje tudi ...

Takrat smo zadnjikrat snemali samo na trak

brez pripomočkov in digitalne zmešnjave,

ki so zdaj na voljo za snemanje plošč.

Šlo je zelo gladko. Tako je bilo v Rockfieldu.

Če je kaj dobro zvenelo, se v tisto nismo več vtikali.

Klaviaturist Rob Collins ni veliko govoril,

vendar je bil gonilo benda.

Ko smo prišli v ponedeljek, je Rob igral rif.

Igral ga je tudi v torek.

Za konec tedna sem ga vprašal: Boš vtaknil noter še kak akord?

Teden pozneje sem predlagal nekaj dodatnih akordov.

Zadeva je rastla, v studiu smo se igrali z zvoki

in veliko nasnemavali.

Vedeli smo, da imamo sodoben severnjaško soulovski plesni hit.

Bil je čas navdušenja, plesa na mešalni mizi

in norosti.

Ali smo jemali mamila?

V imenu drugih članov ne morem govoriti, jaz pa sem jih.

Kateri so bili največji hedonisti?

Jaz in Rob Collins, naš klaviaturist.

Eksperimentirala sva z različnimi možnostmi

poglabljanja v glasbo.

To je bil namen.

Eksperimentirala sva tudi drug z drugim kot človeka.

Rob je zahajal v bristolske klube,

se zgodaj zjutraj vračal in snemal koščke.

Posneli smo pesem, ko pa smo se naslednji dan zbudili,

je zvenela kot podlaga za acid house.

Čudili smo se: Kaj pa je to, jebenti?

Iz tistega smo potem naredili kaj drugega.

Kaj se je tisto noč zgodilo?

Ekstazi. Ampak namenjen je bil raztegovanju,

manipuliranju, iskanju in podaljševanju,

kar je čudovito.

Bilo je naporno, ampak kar dobro.

Ko danes poslušam Tellin' Stories, kar kipi od življenja.

Ves album smo posneli v Rockfieldu.

No, res smo bili tudi v Monnow Valleyju

In se vračali snemat vokale.

Tellin' Stories je zadnji album, ki smo ga tam posneli,

ampak kot veste, se je tam tudi vse končalo.

Prvič je bilo zelo lahko.

Lepo smo se razumeli.

Pri zadnjem albumu, King Size, pa ni bilo več tako lepo.

Zanimivo. Rockfield poudari doživljanje.

Če uživaš, je tam najlepše na svetu.

Sicer se samo spravljate ob živce,

ker ste prisiljeni biti skupaj na istem kraju.

Nikamor drugam ne morete.

Čarovnija izgine skozi stene.

V rezidenčnem studiu je človek 24 ur na dan.

Odnosi v skupinah so napeti.

Tu gre za ustvarjalne ljudi.

Z ustvarjalnostjo so povezana močna čustva.

V takem prostoru je vse le še stopnjevano.

Če so dolgo v rezidenčnem studiu, so na začetku vsi prijatelji,

na koncu pa je že napeto.

Bendi so tesno povezani ali pa razpadejo.

Podobno kot družine.

Ker ne igram na glasbilo, kot so drugi, sem odpel svoje,

potem pa sem se dolgočasil in sem rajši odšel v gostilno.

Večino časa sem bil v pubu. Včasih sem koga privlekel s sabo.

Takrat sva si z Noelom skočila v lase.

Ni ga bilo, neznanci pa so si ogledovali njegove kitare.

Tega ni dovolil.

Malo sva se sprla. Kar pošteno sva se počila.

Prav stepla sta se. -S kijem, zračno puško ... -Smetnjakom.

Noel me je udaril s kijem ali je samo zamahnil, ne spomnim se.

Zračne puške smo zaklenili, sicer bi se še streljala.

Veliko je bilo tekanja in metanja predmetov.

Odpeljal se je z avtom, jaz pa sem stal in se drl:

Pridi sem, usrane!

Nisi v avto vrgel smetnjaka? -Ja, mogoče.

Ja, bile so majhne podrobnosti.

Je bil to eden hujših prepirov z Noelom?

Verjetno res. Eden najhujših.

Bil je dober pretep.

Mesarsko klanje. Marsikaj sta razbila.

Nisem vedel, kaj naj si mislim,

saj česa takega še nisem videl.

Tega nisem bil vajen?- Vsi drugi so bili mirni.

Vse so že doživeli. Ni jih pretreslo.

Naslednji dan so pospravili, kot da se ne bi nič zgodilo.

Mislim, da je šel Noel domov.

Vedno je bil tak. Zakaj vabiš ljudi, ko delamo?

Saj razumem. Moj odgovor pa je bil: Zakaj en sam rif

snemaš 900-krat, ko bi moral biti z mano v pubu?

In me zabavati?

Sta si bila blizu? -Zelo. Vsi smo si bili blizu.

Ampak ne kot zraščena dvojčka, kot Jedward.

Jedward.

Bilo je: Živjo, živjo. To je vse.

Tako je bilo življenje v bendu.

Najprej vse v redu, naslednjem hipu pa kaos.

Dokler ni bil revež v Parizu vsega sit.

In je šel na svoje.

In takrat sta se razšla? -Takrat sva se razšla.

Je bilo jedro vajinega spora hkrati jedro vašega uspeha?

Ja. Noč in dan sva se pričkala.

Skupaj sva ga tudi srala, in to je bil naš propad.

Nekateri bendi se hvalijo, da so dobri, ne vidijo pa iz okvirov.

Naj se skidajo.

Bili smo dobri v studiu in dobri v pubu.

Na to sem enako ponosen kot na odlično petje in posnetke.

Pri vsem smo bili z dušo in telesom.

Hodili in govorili smo na način,

peli in igrali smo na način, ki je moral uspeti.

Glasba je sledila temu, kar govorimo.

Bila je udarna.

Uživali smo življenje. -Je to slišati na plošči?

Mislim, da ja. -Gotovo.

Na tistem albumu je veselo vzdušje, se mi zdi.

Vse je nekoliko megleno.

Bili smo v enem od pubov v mestu.

V najbolj oddaljenem od Monnow Valleyja.

Malo smo se prepirali glede fanta,

ki je za ploščo delal dodaten miks.

Spričkali smo se z Robom.

Ampak smo na koncu vse uredili.

Rob je spil pol piva in ves večerje igral na avtomatu.

To je rad počel.

Z Markom sva se odpeljala, Rob pa je vozil za nama.

Ceste iz Monmoutha so ovinkaste.

Veliko je živih mej, ovinkov in polj.

Pospešil je in začel noro voziti.

Kot v filmu.

Nenadoma je izginil.

Vsi smo mislili, da je kam zavil

po zalogo mamil ali kaj takega.

Nismo si delali skrbi.

Čez kake tri četrt ure so se oglasili policisti.

Rekli so: Pojdite v bolnišnico v Abergavennyju.

Takrat me je prešinilo: Kaj je spet ušpičil?

Z Markom sva šla v bolnišnico.

Poslušal sem radio.

Besedilo se mi je pletlo po glavi.

Besede so dobivale drugačen pomen.

Imel sem tak občutek.

Vedel sem, kaj naju bo čakalo, ko bova prišla.

Charlatane so dobro poznali.

Spomnim se noči,

ko sem spala tukaj.

Slišala sem avto, ki zelo hitro vozi po cesti.

Sledil je zvok vožnje čez oznake ob robu ceste.

Pomislila sem: Prehitro vozi.

Na koncu našega travnika je zoprn, varljiv ovinek.

Zaslišala sem trk.

Kaj se je zgodilo? -Verjetno je prehitro zapeljal v ovinek,

izgubil nadzor in se prevrnil.

Ko smo izvedeli, da je bil Rob, je bilo grozno.

Rob je bil prvi, ki me je izbral,

ko sem se oglasil pri Charlatanih.

Najprej sem stanoval pri njem.

Poslušala sva plošče in razpredala, kako bova spremenila svet.

O tem sva se pogovarjala tudi v času, ko smo snemali plošče.

Pri Tellin' Stories smo skušali ohraniti

čim več njegovih neokrnjenih posnetkov.

Vedno bo del te plošče.

Vedno bo del Rockfielda. Tam je umrl.

In vedno bo del zgodbe o Rockfieldu.

Mislim, da je tam raztresenega nekaj njegovega pepela.

Saj ni odšel. Samo v drugi dimenziji je.

Stadion Wembley, London, 2018 tonska vaja

Nocoj bo igral.

Iz tistih časov vrtimo vzorce in zanke.

Rob je z nami na turnejah tudi po smrti.

Prava uteha je,

da na vsakem koncertu

še vedno igra z nami.

Osamitev in ta kraj sta nam omogočila ustvariti svoj svet.

Prostori so nam ga omogočili zajeti.

Za to bom vedno hvaležen.

Veliko prijetnih spominov je. Kraj je zelo pozitiven.

Kot se spomnim, je bilo leta 1999.

Po študiju smo imeli kratek čas čistilni servis.

Razen v Londonu še nismo snemali, pravzaprav nikjer.

En snemalni dan v Londonu nekaj mesecev prej se ni obnesel.

Tja smo šli, da uspemo ali se razidemo.

Preden smo šli tja, o Rockfieldu nismo vedeli ničesar.

Živo se spomnim vožnje po neurejeni cestici

in krav.

Spraševal sem se, kaj iščemo tam.

Prvič smo stopili v pravi snemalni studio.

Slišali smo, da so bili Stone Roses tam dve leti in pol,

morda še dlje.

Preden smo prišli v Rockfield,

smo imeli šest mesecev časa,

da se navadimo pogodbe z založbo,

potem pa je bilo treba dati kaj od sebe.

Podobno je bilo glasbeni Bradavičarki.

Poslali so nas tja, da to stuhtamo.

Snemali smo pesem Shiver

Za odmor smo stopili ven.

Zunaj je bilo čudovito.

Tam smo bili vsi štirje in Ken.

Rekel je: Fantje, poglejte zvezde.

Poglej zvezde je prva vrstica tiste pesmi.

Res je bilo osupljivo. Pet let smo bili v Londonu.

Razen smoga že dolgo nismo videli ničesar.

S to besedno zvezo v glavi sem razmišljal,

kako Neil Young zapoje besedo zvezde.

Zavije jo. Vrnil sem se noter in to preizkusil s kitaro.

Torej ...

Običajna uglasitev ... ni taka.

Shiver gre tako.

Kot pesem Jeffa Buckleyja.

To smo snemali.

No, sedel sem za mešalno mizo.

Čakal sem, ker je bilo z napravo nekaj narobe.

Čakal sem in zagledal ...

In potem ta akord. Začel sem brenkati.

Na misel mi je prišel Neil Young in sem zapel.

Igral sem se.

To so skromni začetki.

Poskusil sem z običajnim prijemom.

Pri tej uglasitvi zveni drugače.

Ne vem, kateri akord je to. Samo to sem počel.

Z rumenih strani, ki sem jih videl, sem snel naslov.

Iskal sem besedo ...

Bilo mi je všeč.

Mislim, da so drugi gledali nogomet.

Vprašal sem jih: Kaj pravite? Ja, v redu je. Nezainteresirano.

Stopil sem v kopalnico skozi dnevno sobo

in se domislil refrena.

To jim je bilo všeč.

In od tega živimo zadnjih 16 let.

O čem govori? Ne vem. O nekom, ki je osupljiv.

O določenem človeku? -Ne, večina naših pesmi govori o stvari,

človeku, dekletu, otroku,

entiteti, ki je osupljiva. Ali metaforično o Zemlji.

Vedno natolcujemo o ljubezni in osupljivosti. In vedno bomo.

Knjiga gostov v Rockfieldu

Snemanje v Rockfieldu nam je pomagalo ugotoviti,

kdo smo in kaj želimo doseči kot skupina.

Zvok našega prvega albuma je prišel iz Rockfielda.

Tam smo se bili prisiljeni vrniti k osnovam.

Vsepovsod nastajajo dobre pesmi,

spreminja pa se to, da studii po svetu propadajo,

saj je danes tako lahko snemati z računalniki.

In niso vsi pripravljeni za en mesec sprejeti

štirih tako rekoč še najstnikov v drag studio

in počakati, kaj bo.

Založbe ne tvegajo s tem.

Rockfield bo vedno del mene.

Tam sem bil z Black Sabbath in začel samostojno kariero.

Lahko grem živet na Beverly Hills, vedno pa se vrnem v Rockfield.

Vse to pomaga ustvariti, kar smo ustvarili. -Čarobno je.

Rad imam rezidenčne studie. Obožujem jih.

Tam postanete pravi bend.

Danes pišemo glasbo drugače. Po elektronski pošti.

Danes vam po e-pošti pošljejo bobne, činele.

V desetih letih imate pol skladbe.

Kje je vznemirjenje?

Še se borim. Trudim se snemati plošče in pisati pesmi.

Kje? -Na galeriji.

Tam lahko počnem vse, kar smo počeli v Rockfieldu.

Danes za snemanje od opreme potrebujete samo prenosnik.

Na računalnik lahko brezhibno posnamete pesem.

Nekaj tednov jo morda še pilite in se igrate

in prav verjetno bo popolna.

Toda popolnost ni vedno tisto, kar želimo.

Želimo duha in občutek.

Zajeti je treba čarobnost in skrivnost.

Tudi čarobnost je skrivnostna.

Plošča Stone Roses je zelo skrivnostna

in zato jo ljudje še vedno poslušajo.

Po Rockfieldu smo postavili svoj studio,

da bi si privoščili enako svobodo.

Ni tako dober kot Rockfield,

vendar zelo rad snemam plošče.

Charles in Kingsley sta hrepenela po najboljšem studiu na svetu

in uspelo jima je.

Imela sva veliko sreče.

Svet snemanja plošč sva obrnila na glavo.

Rockfield danes

Navdušena sem, da sem tukaj, predvsem zaradi Queenov.

Si že srečala Kingsleyja in Ann? -Ja.

Kingsleyja smo spoznali včeraj zjutraj,

ko se je vozil s traktorjem.

Jezil se je, ker ljudje sedajo na zid Wonderwall.

Potem mu je na traktorju počila guma.

Strašno siten je, odkar smo tu.

Siten, pa tudi gostoljuben in zgovoren.

Delamo sedem dni v tednu, tako kot vedno.

Danes oddajamo sobe za oddih.

Prirejamo tečaje snemanja.

Pručka za molžo smo. Ta ima vedno tri noge.

Na eni nogi se prekucneš, dve nista dobri,

na štirih se zibaš. Na treh nogah se ne moreš zibati.

Turisti so presrečni, ko jim vse razkažem.

Tako so prevzeti nad tem, kje so, da ne morejo verjeti.

Brez pretepanja, ne napadaj me.

Mama pravi, da so živali njeno zdravje.

Čudovito je začeti in končati dan z živalmi.

Jutranje krmljenje krav, izpuščanje kokoši,

sprehajanje s psi, kidanje gnoja

in ob koncu dneva spravljanje konj v hlev.

Najlepše je začeti in končati dan z živalmi. Vsaj zame.

Za starše in sestro tudi.

Mislim, da narava človeka uravnoteži, prizemlji, osredini.

In to se mi zdi tu zelo pomembno.

Gre za to, da smo del nečesa veliko večjega od sebe.

Del nečesa drugega smo.

Zelo pomembno za rock zvezdnike.

Nekaj je treba početi, se ne vdati, vztrajati.

Najboljše še pride.

Režija

Prevod in priredba: Andrej Hiti Ožinger