Original subtitles

www.titlovi.com

RUSIJA, BAJKONUR VOJAŠKI RAZISKOVALNI OBJEKT

NEVARNOST

FRANCUA, PARIZ PREDSEDNIŠKA PALAČA

Gospod predsednik, predsednik Putin vas kliče.

Gospodje, začenjam dražbo.

Pravila so preprosta.

Če ocenim vašo ponudbo za neprimerno,

bom končal pogovor.

Zaslon, ki ostane zadnji prižgan, dobi čip.

PRISRČNA NAVEZA

Igrajo

Štirje milijoni funtov.

Še vedno sem za 12 milijonov.

Ne morem ponuditi več. Prosim, poslušajte …

Dvajset milijonov dolarjev.

25 milijonov dolarjev, nakazanih po varni poti.

Ne bomo vedeli, kam gre denar, kar vas povsem zavaruje. –Zmenjeno.

Režija

MINISTRSTVO ZA OBRAMBO

Projekt Uničevalec. Biser ruske vojaške nanotehnologije.

Če uničevalca vstavimo v vojaka, povsem zavre živčne prenašalce.

Prepreči nastajanje prostaglandinov v možganih.

Tako bi se vojak lahko boril do smrti, brez bolečin.

Naši ruski prijatelji so napravici dodali 2 mg eksploziva.

Če v 12 urah čipa ne izvlečete iz telesa,

se čip in gostitelj spremenita v prah.

Torej naj bi čip v zadnjih 48 urah zamenjal lastnika?

Viktor Zelenko ga je ukradel iz skrivne baze Bajkonur.

Izvedel je dražbo. –Tu smo vskočili mi.

Putin je naročil Franciji, da ga za vsako ceno kupimo mi.

Naša ponudba je bila najvišja: 25 milijonov.

Vse je jasno. Zbrali bomo skupino, da poskrbi za izmenjavo.

Ne, admiral, samo nadzorovala jo bo.

Zilenkove zahteve so jasne. Posel bo sklenil samo z eno osebo.

S Francoisom de la Conchejem. –Oprostite, z njim?

Ja. Ta aristokrat z ministrstva za obrambo je tog in nevaren.

Zaradi njega smo doživeli hud neuspeh. –Pred osmimi leti na Dunaju.

Ime misije: Kondor. Cilj: dobiti Zilenka.

Varovati bi ga moral Conche. Da bi mu tarča zaupala,

je Zilenku obljubil, da mu ne bo omejeval svobode.

Obljubo je držal. In Zilenko se nam je izmuznil.

Od te zahteve ne odstopa in predsednik se je z njo strinjal.

Sodelovali boste z de la Conchejem, ki se je umaknil na svoje posestvo.

Na Concherijski grad.

Streljaj.

Streljaj.

V prazno, g. Comte. –Streljaj.

V prazno, g. Comte. –Streljaj.

Bravo, g. Comte. –Danes pa dobro ciljam.

Streljaj.

Pridi, ati.

Kako gre, zet? –Streljaj.

Spet v prazno. –Ne slišim.

Ati, pokaži mu načrte. –Pripravite se na ta pogled.

Concherijski zdraviliški center z morsko vodo. –Se hecate?

Plesna dvorana bi bila odlična za postavitev tušev.

Zlahka jih gre sem kakšnih dvajset. Kaj?

Mislim, da mu je všeč.

Iz teh sob bom naredil nekaj elegantnega in donosnega.

Ne bo več lukenj.

To je luknja iz 17. stoletja. Iz leta 1650. Vam to kaj pove?

Verjetno ne. Ludvik XIV. še ni bil dvanajst.

Moj prednik, Gaetan de la Conche, je vodil kraljevo vojsko.

Zvest je bil kralju in svojemu motu: Za Boga in čast.

Točno tu so jih obkolili uporniki.

Čez tri dni je umrl, zmagoslavno, ko je zrl Bogu v oči,

skozi to luknjo, ki simbolizira čut za dolžnost.

Dokler bo naš rod živ, ta luknja ostaja.

Kdo je to?

Dovolj imam dragega vzdrževanja tega gradu.

Oče nima pomembnega priimka, a je uspel z lastnim delom.

To mu zavidate. –Ne.

Govorite o denarju, jaz pa o zgodovini.

In ni prvič v najini zvezi, da sva v taki zagati, ljubica. Gremo.

Oborožen je.

Francois de la Conche? –Ja.

Major Vidal, obveščevalna služba.

Admiral Mandelieu me pošilja po vas zaradi pomembne misije.

Dobra kolega sva, a kaj je, smo v vojni?

Ne pretiravajmo, a Francija vas potrebuje.

Francija, pravite? Vaš sem. –Ampak …

Francois …

BANKA BASCHIERI FICHARD

Dober dan.

Že 90 dni si prekoračil limit, zato moraš po zakonu to urediti.

Imam še varčevalni račun, koliko je na njem? –Nič.

Z njim smo odplačali nekaj dolgov.

S tolmaško plačo ne morem ravno privarčevati.

A v dveh tednih bom to gotovo uredil.

Ne, ne morem več čakati. Ko ne morem več, ne morem več.

Opozorila sem te.

Hočeš, da doživim napad astme v tvoji pisarni?

Ne, Jean–Pierre, prosim. Brez trikov z astmo.

Veš, da imam dve bivši ženi, ki jima plačujem orjaški preživnini.

In bivšo ljubico, ki ti dve leti posoja denar.

Sonia.

Ni tvoj, temveč od banke. –Ravno zato. Šefom moram dati račune.

Ne, Sonia …

Ne, poslušaj …

To moraš urediti ali pa zaprem tvoj račun.

Kaj bi rada zaprla, Sonia?

Tega ne boš naredila moškemu, ki ti je razkazal Benetke.

Ne omenjaj jih, še vedno čakam, da mi vrneš za karte.

Tisto pa je bil moj denar.

Čas je, da nadaljujemo z razpravo … –Ja, ljubica.

Takoj ko bom lahko, te obiščem v Londonu.

Ne, Punam, denar tu ni težava. Kaj? Počakaj, ne prekini.

In revnimi državami.

Za odnose med Severom in Jugom velja,

da jim še vedno vlada vrzel med bogatimi in revnimi državami.

Preprosto zasut sem z delom.

Ko najdem čas v tem norem urniku, si kupim karto za vlak. Ja.

Moram iti, ker mi vztrajno mahajo.

Ja, tudi jaz te ljubim. Ja, no, saj ne gori.

Naj vas opomnim, da ima eksploziv v čipu večmetrski domet.

Še kakšna vprašanja o Uničevalcu oziroma Čipu iz Bajkonurja?

Eno vprašanje. Kaj sploh je Čip iz Bajkonurja?

Tako dobro kot mi poznate naš moto in manj, kot veste o tem …

Bolj sem varen. Vem, ja, admiral.

Še eno vprašanje. Imate v načrtu podporo?

Čim manj je bo, čisto v krinki boste. –To mi je zelo všeč.

Ste že najeli tolmača? –Ne še.

Super, ker imam prošnjo. Rad bi spet delal z Elliotom de Saint–Hilairom.

Je velik slavist na Unescu in simpatičen fant, super se razumeva.

Elliot de Saint–Hilaire? –Ja.

Povejte mu, da bo na misiji z mano, vesel bo.

Ne, ne, ne! Nikoli več nočem sodelovati z de la Conchejem.

Elliot, bodite razumni, take ponudbe ne morete zavrniti.

Priklenjen na ruski avto, proti kateremu je šel.

Neumen in nevaren obsedenec z nadzorom je.

Spravljate me v neprijeten položaj. –Nisem edini tolmač gruzijščine tu.

In kdo je še tu? –Recimo, da imam mogoče zamisel.

Ja, kasneje grem.

Ti nisem povedal? –Ne. –Nisem?

Na, dolžna si mi evro. –Vikend v Londonu v hotelu,

vsi stroški plačani, prosim lepo. Noro se bom imel.

Kaj boš tolmačil? -Iz gruzijščine. –Ti pa imaš res srečo.

Ne vem, če je sreča. –Bo kdo kavo? –Jaz bi jo z veseljem.

Jaz tudi. –Pojdi. –Mi lahko razmenjate 50?

Kaj, sprašujem, če mi lahko razmenjate 50. –Ne. –Ne.

Zelo bi mi prijala kavica. –Lahko plačam.

Kako to, da greš za vikend v London? –Tolmačenje gruzijščine.

Ti jo tudi govoriš, ne? –Zelo dobro.

Ne vem, zakaj me niso izbrali. –Verjetno zaradi izkušenj?

Ja. Dobro, lepo potuj. Kolikokrat si že bil letos v Londonu?

Ne vem več. Kakšnih desetkrat? –No, ja. –Kaj, no, ja?

Veš, da je London najljubše mesto Francozov za utajo davkov?

Bratranec dela na ministrstvu za finance in naročeno jim je,

da spremljajo vse potnike linije Pariz–London.

Govoriš o davčnem nadzoru? –Ja, zelo se jih bojim.

Povej, delaš kaj brez računa? Če se greš to, počakaj.

Ti tudi? –Ja. Ajaz sem previden. Letos še nisem šel v London.

Me razumeš? –Gruzijsko govoriš in nisi šel v London. Bi želel …

Prosim? –Bi želel iti namesto mene? –Ne, zelo sem … Nemogoče.

Grozno službo imam … –Gre za srečanje diplomatov.

In lahko boš spoznal Francoisa de la Concheja, velik človek je.

To mi sploh ne ustreza, izključno uslugo ti delam.

Boš ti to omenil Cambalisu? –Tisočkrat ti hvala.

Zelo sem vesel, da boš spoznal de la Concheja, nepozabno bo. –Super.

Kakšen butec je ta Saint–Hilaire.

Torej? –Kakšen tepec je ta Moindrau.

Živjo, moja Punam. Jutri se ti pridružim v Londonu. Čakajte!

Ne, ne, službeno. Ne čakaj me na postaji, presenečenje imam zate.

Se dobiva v hotelu Crown Donovan.

Aja, pet zvezdic ima? Nisem vedel.

Kakorkoli, nič ni prelepo za mojo ljubljeno. Ja.

Ja?

Kako boš nocoj oblečena? Aha, mala bela oblekica, veš da …

Lahko bi se vsaj opravičili. –Pogovarjam se, gospod.

Oprostite, mislim, da ste na napačnem sedežu, nekoga čakam.

Srček, pokliči me čez pet minut, naletel sem na enega …

Ne, 35, to je moj sedež. Pokažite mi karto.

Gotovo ste na napačnem vagonu.

Poslušajte, četrti vagon, 31. sedež. To je moj sedež.

Ste vi Francois Conche? –De la Conche. S kom imam čast govoriti?

Hvala. Vas niso obvestili? Jean–Pierre Moindrau, tolmač sem.

Tu sem namesto Saint–Hilaira. –Prosim? Namesto njega?

Zakaj me niso obvestili? –Poskusili so vse pomesti pod preprogo.

Zastrupil se je s hrano, salmonela.

Na infuziji je. V redu bo. –Poslušajte …

Poslušajte … Poslušajte.

Ste že delali z ministrstvom za zunanje zadeve, g. Moineau?

Moindrau. –Moindrau. –Gre za tajno nalogo. –Prosim?

Za tajno nalogo. In najmanjša napaka ima lahko zelo hude posledice.

Sem bil jasen, g. Moreau? –Moindrau. Recite mi kar Jean–Pierre,

če vam moj priimek dela težave. Niti približno mi niso rekli tega.

Ne, strinjal sem se z običajnim manjšim srečanjem,

za zelo tvegano nalogo nimam niti približno iste tarife.

Na tej stopnji ne sme biti razlog denar. –Čakajte, zase govorite.

Jaz imam bivši ženi in orjaške stroške, to mi mora kaj prinesti.

Bodite srečni, da lahko služite Franciji. –Poslušajte, g. Tronche,

takoj se dogovoriva o denarju, da se bova sprostila.

Zanimivo, meni se ne zdi tako. –Odhajamo.

Dan, polkovnik. –Dan.

Veleposlaništvo Indije v Londonu, zasebna linija atašeja Bashirja.

Rad bi govoril z g. Bashirjem, robo imam.

Dokažite, da jo imate vi.

Ste še vedno zadovoljni z geslom za sistem Echelon?

Res ste vi. Kaj mi ponujate? –Uničevalca. –Čip iz Bajkonurja?

Ja. Za 20 milijonov dolarjev.

Dobrodošli.

Taksi. Dober dan, gospod. –Dobrodošli v Londonu.

Ste prvič tu? –Ne. Prišel sem …

Deset let nazaj. –Vaša angleščina je obupna.

Zmeniva se, da jaz prevzamem tuje jezike, prav? –Kaj hočete reči?

Prvič, kot gentleman me ne prekinjajte.

Drugič, odlično govorim angleško. Naju lahko peljete do hotela Crown …

Donovan, prosim? –Kar noter.

Vidite. –Ampak gospod gotovo govori francosko.

PROMENADA THE QUEEN'Z WALK

Dober večer. Gospod. Gospod. Imava rezervac …

Rezervacijo. –Rezervacijo. Na ime …

Ste Francoz? –Ja.

Imava rezervacijo v imenu podjetja IMPEX.

Glejte, kako prekrasna punca. –Našel sem jo, Churchillov apartma.

Kakšno telo. –Kaj pa vam je? –Srčkana je.

Izvolite ključe, gospod. Želim vam prijetno bivanje. –Hvala.

Oprostite, ne dobim tudi jaz sobe? –Na katero ime? –Moindrau.

Žal nimamo ničesar pod tem imenom. –Povejte mi, Moindrau …

Ja? –Saj nisva prišla na dopust. Ne rabite vsega apartmaja zase.

Ko izvedemo izmenjavo, greva.

Niti odpakirati ne boste uspeli. Ste razumeli?

Povsem. -Izvrstno. lzogibajte se opolzkim komentarjem o mladenkah.

Francijo predstavljava. –Prav.

Ne rabim več apartmaja. Hvala.

Pardon.

Mogoče dobro govorite angleško, a vaš naglas je obupen.

Saj se hecate. Ste slišali svojega? Kot bi imeli zobni aparat.

Kaj? –Nič.

Sobna strežba, želite? –Penino, prosim. –Seveda, gospod.

Kot da nimata kaj drugega za početi.

Penina! –Kaj počnete? –Naročam nama pijačo, žeja me daje.

Želite tudi kaviar? –Seveda, odlična zamisel.

Za vas sem ga vzel, meni ni všeč. –Takoj odložite, Moindrau.

Prav. Hvala. –Takoj odložite! –Najlepša hvala.

Kaj pa je, je kaj narobe? –Pokličite sobno strežbo

in odpovejte naročilo. –Tako se jezite zaradi aperitiva?

Firma plača, zakaj ne bi tega izkoristili?

Firma je francoski davkoplačevalec. –Glede na to izsiljevanje mi ni mar.

Že tako sem vam na vlaku povedal svojo tarifo.

Zaslužim si manjše povračilo, ne? –Tarifo? Upam, da se hecate.

Zahtevali ste dvakrat več kot Saint–Hilaire. In on …

Poslušajte, nisem prišel sem, da bi me nadirali.

Tako se zmeniva: ti opravljaj svoje delo,

jaz pa bom svojega. To je vse. Štekaš?

Ne, naj vas takoj prekinem. Naj se še nekaj dogovoriva.

Ne bova se tikala. Nikoli. Nikoli.

Še vedno nismo končali s tema tepcema.

Katero frekvenco uporabljamo za videoprenos? –3.500 MHz.

Dobro. Na čik grem, pridem nazaj.

POVZROČANJE MOTENJ

Prekleto, motnje.

Prekleto.

Ja, moja Punam. Ja, srečno sem prispel.

Poslušaj, dobiva se ob 22h v hotelskem baru na kozarcu penine

in greva potem na večerjo.

Čakaj. Pusti, vrača se. –Prihajam.

Kaj pa počne ta tepec?

Ukrasti hoče brisače. –Opravka imamo s pravim profesionalcem.

Zakaj ne prej? Ker še ne bom lačen, pikica. Ja, zaradi časovne razlike.

Veš, da mi to vedno povzroča težave.

Nimam drobiža, oprostite.

Moindrau, nimam več brisač. Moindrau!

Povaljaj se po prepr0g

Ste tu? Moindrau, nimam brisače.

Polkovnik, ko vas ni bilo, smo izgubili povezavo z apartmajem.

To pa je zoprno. Za koliko časa? –Točno 47 sekund.

Preverite ožičenje. Ura je 20:20. Čez deset minut se začne izmenjava.

Upam, da imate spakirano, takoj po poslu odideva na postajo.

Čakajte, kaj pa če želim ostati?

Lahko bi si vsaj nadeli kravato. –Ne morem, kravate me dušijo.

Ne, bolj elegantni bi bili.

Skrivaj ju fotkaj. Na samodejnem načinu je. Fotka vsakih pet sekund.

Tu pritisni. –Prav.

Če ne nosim kravate, ne pomeni, da nisem eleganten.

Nasprotno, zelo eleganten sem. –V redu je, Moindrau.

Bodite raje vljudni in odprite vrata.

Pazite, štirijezičen tolmač za Unesco sem, ne baronov vratar.

Vikont. Vikont sem. –Jaz sem pa britanska kraljica.

Kar naprej. Kar naprej.

Kar naprej. –Victor.

Victor Zilenko.

Prijatelj moj. –Dajte bolj naglas. –Takoj bom, polkovnik.

Na prijatelja, brez katerega danes ne bi bil svoboden.

Na mojega francoskega prijatelja. –Povejte g. Zilenku,

da ni nič prijetnejšega od posla s takim odličnim človekom.

In … Da sem počaščen, da lahko spet predstavljam Francijo.

In da občudujem Gruzijo, državo s sušno in strmo pokrajino,

a polno nepričakovanih lepot, vir globine slovanske duše.

Je to vse, ne morete skrajšati? –Ne, ne morem. Prevedite. Hvala.

Rekel je hvala. –Je to vse?

Ja, ja. Mislim, da bi čim prej rad prešel k poslu.

Dobro, pa dajmo. Hitro.

Približajte. Še bolj, še bolj. –Ne gre bolj.

V redu je. Imamo čip. –Ima ga.

Ja. –Ima čip.

Če ti uspe, nam boš prihranil 20 milijonov. Veš, kaj moraš.

Lahko se zanesete name.

Vi ste na vrsti, dragi Francois. –Ja, razumel sem.

V naslednjih sekundah …

Boste na svoj varen račun prejeli 25 milijonov dolarjev.

Tako. –Popmno.

Prekleto, spet se je začelo. Preklemana oprema. Prekleman čas.

Kaj je to? –Se slika ni vrnila?

De la Conche. –Na vaše zdravje, Zilenko.

Dajte čip, ali pa ste mrtvi. –Čakajte!

Kdo ste? –Razumete?

Kaj ste rekli? –Samo malo, prosim.

Če nimam dodatka za nevarnost, grem.

Samo prst premaknite, pa naju bodo zaklali.

Raje prevajajte, če že znate njihov jezik. –Utihnite! –Ni problema.

Dajte mi čip. Deset sekund vam dam.

Kaj pravi? –Rad bi imel čip.

Dajte jim ga in je to to.

Povejte, da raje umrem za čast Francije, kot da se jim predam.

Briga me za čast Francije, samo svojo kožo bi rad rešil.

Prevedite, ukazujem vam. –Dala vam bova čip,

če spustite pištole.

Kaj imate, da tako dihate?

Napad astme. –Pozor! Oborožen je!

Ni zvoka, ni slike, to ni normalno. –Nič se ne dogaja.

Posel je skoraj zaključen. Poiščite okvaro, jaz grem do naših ptičkov.

Moindrau, Moindrau? Vi sopihate?

Moindrau.

Moindrau, vi sopihate?

Rešil sem čip, Moindrau. Rešil sem ga.

Oprostite. Oprostite.

Kaj počnete, Moindrau, greva. –Tu bom počakal na policijo.

Razložili boste, kaj ste delali z Zilenkom,

tihotapcem, in z oboroženimi Tajvanci.

Čip hoče. Dajte mu ga, drugače naju bo nemudoma ubil.

Nikoli ne spremenim dogovora. Nikoli. Sicer pa …

Dihajte. –Zarjaveli ste, Conche. Včasih niste bili tako nervozni.

Kaj je rekel? –Dobro vas pozna. Pravi, da nimate jajc.

Nisem prepričan, če res obvladate gruzijski jezik.

Počakajte, Moindrau. V drugo smer.

Adijo, g. de la Conche, pozdravljeni, moji milijončki.

Pridite.

Prosim, ne zamerite mi.

Ne trudite se, polkovnik, so me že dobili.

Zatekla je. Gotovo se je vnelo. Kaj ste mi dali v roko?

Prazen majhen čip. Ne pritožujte se.

Mogoče mi bo zatekel obraz zaradi alergije, pa naj bom tiho?

Malo tišje govorite, Moindrau. Beživa.

Prekleto, tišje? Če mi poveste,

kaj točno sva počela v apartmaju. –Dobro vem,

kaj je treba narediti v takem primeru. Če bi radi živeli,

bodite tiho in ubogajte nadrejenega. –Nadrejenega? Odlično. –Ja.

Oprostite, nisem vas razumel. Kaj počneva, šef?

Kaj? -Kaj počneva?

Počakajte tu, pridem nazaj.

Kakšen bedak.

O, moja Punam. Na poti si? Bolje bo, da se vidiva …

Bi radi, da naju dobijo? Prvo pravilo: samo stiki po varni liniji.

Uničiva mobilnika. –Moj telefon!

Star model je, lahko dobite desetkrat boljšega.

Usekan je.

Kaj delate? –Kličem nadrejene.

Del procedure. –Iz koga se delate norca?

Rekla sva, da bova uničila telefone.

Me zafrkavate? Zvoni.

Vklapljam zunanjo kamero. Nekaj se ne zdi v redu.

Ne, prav smrdi. –Groza, vsepovsod so policaji.

Scotland Yard! Spustite pištolo!

Prav. Ne streljajte. Ne streljajte.

Delam za francosko vlado. Ne streljajte.

Francoz sem, polkovnik Jean–Eric Berthaud.

Veš, po čem to zaudarja, ne?

Po vohunih. –Naročil sem opazovanje vseh postaj in letališč.

Pa še bolnišnic, en Francoz je mogoče ranjen. –Prav.

Kaj bomo rekli medijem? –Ni smisla, da jim govorimo o diplomaciji.

Mediji hočejo samo škandale. Dajte jim Donovanskega klavca. –Prav.

V tej tragediji je umrlo vsaj deset ljudi, opišemo jo lahko samo …

Scotland Yard bo razkril morilca.

Gre za Jeana–Pierra Moindrauja, francoskega tolmača,

znanega kot Donovanski klavec.

Če mi ne poveste resnice, naju bom predal policiji.

Oskrbeli me bodo. –Manj kot veste, bolj ste varni.

Če tako mislite, se najini poti ločita. Dajte mi mojo torbo.

Zmenjen sem z zaročenko in ostajam tu.

Moindrau. –Kaj? –Na televiziji ste.

O, sranje. –Bog mi pomagaj.

Od kod so dobili slike? –Scotland Yard vas je dobil na piko.

Saj nisem nič naredil. –Ustavite!

Krivijo vas za 12 umorov. –Jean–Pierre! –Punam. –Jean–Pierre.

Kaj delate? –Desetkrat sem prevozila ulico, da bi te našla.

Kdo je prikupna dama? –Saj sem vam rekel, da sem zmenjen.

Sreča se nama je nasmehnila. Pohitimo. –Kaj delate?

Poslušajte, Moindrau. Greva k vaši prijateljici. –Prav.

Prekrasna si, ljubica, zelo sem te pogrešal.

Ti tudi, moj Jean–Pierre. –V roki imate čip, vreden 25 milijonov.

Gremo, Moindrau, gremo. Ej, ej, zdaj ni čas za to.

Pohitite! –Ja. –Ali ste nesposobni ali pa zabiti.

Ne vstajajte, polkovnik. –Verjetno ne morete povedati nič več …

Relevantnega o tem, kaj ste počeli v hotelu? –Žal ne, načelnik.

Ne pozabite, da sem kot diplomat upravičen do polne imunitete.

Veliko mlajša je od vas, ne? –To ni vaša stvar.

Nočem na silo vdreti v vašo zasebnost. –Mojo zasebnost,

za to vam tu ni treba skrbeti.

Zdravo, doma sem. –Kar naprej.

Ati, mami, brat.

Dobrodošli. –Me veseli.

Babica, mlajša sestra in brat, stric, bratranec, še en stric.

Pozdravljeni. –Čudovita družina.

Ne počutim se … –Jean–Pierre. –Utrujen je.

Posledice časovne razlike. -Izčrpan je, uleči se mora. –Ojej. Ojej.

Moram se uleči. Ja, moram se uleči. –Gospodična Poo … –Punam.

Punam, oprostite, ker sem zmotil to družinsko snidenje.

Nič hudega, radi imamo goste. –Zelo ste prijazni. Nočem vas izkoriščati,

ampak bi lahko mogoče uporabil vaš telefon, ker …

Zelo so naju priganjali in nisem utegnil …

Hvala. Najlepša hvala. Hvala, res hvala.

Svobodni ste, polkovnik. Vračamo vam vaše stvari.

Hvala. –Seveda bomo obdržali vašo pištolo kot dokaz.

Vozilo z ambasade vaš čaka.

Nekdo vas kliče, g. polkovnik.

Francois presledek de presledek la presledek Conche.

Nujno je, oče je hudo bolan. –Njegov oče. –Ati?

Kako si, ati moj? –Nisem vaš oče, Francois de la Conche pri telefonu.

Torej, ati, si vzel zdravila? –Če vam pravim, da nisem …

Aha, razumem. Ja, ati tukaj. Vzel sem zdravilo,

ko so naju napadli, sem ga po nesreči dal v tolmačevo roko.

Z vsem sem na tekočem. –Ste videli novice?

Zaradi vaših podvigov me zaslišuje Scotland Yard. –Ste v Londonu?

Aha, razumem, vi ste bili moja podpora. –Kdo pa? Nadškof?

Seveda, tudi nadškof. Ne, seveda. Aha, samo reče se tako.

Ne skrbite, sledim proceduri, se čez eno uro dobimo pred našo ambasado?

Ne bodite neumni, ravno tam vas bo iskal Scotland Yard. –Seveda.

Seveda, prav imate. Bova šla jutri s tepcem na vlak

in se odločimo v Parizu. –Nemogoče, Uničevalec je začel delovati.

Ko vnesete čip v telo, postane bomba. –Aja?

Vaš dečko naslednjih 12 ur ne bo nič čutil. –Aja? –Potem pa bum.

Ampak to je vendar grozno. Ubogi revež.

Zakaj mi ni nihče povedal tega? –Smo, a ne poslušate.

Moja Punam, zelo si te želim.

Kaj pa ta počne? –Moj starejši brat je.

Če bi vedel, kaj počneva pred poroko, bi ti prerezal vrat.

Ne morem ti vsega povedati, ker bi bila v nevarnosti, a pomoč rabim.

Nevarnosti? Zakaj? –Ker imam … –Poslušajte.

Sprememba načrta. Pridite sem. –Ne.

Naslednjih 24 ur vas bomo pozorno spremljali. –Super. No, malo je …

Prvič boste morali delovati sami. –Dobro, a zakaj?

Ker ste najboljši, je jasno?

Jasno, polkovnik. –Dobro.

Pokličite me, ko odstranite čip, in dobite nadaljnja navodila.

Pazi se, ati, in bodi pozoren na zdravila. Rad te imam.

Jaz tudi tebe. No, hotel sem reči: S spoštovanjem.

Jean–Pierre je povedal prijatelju,

da bo jedel najboljšo indijsko v Londonu.

Zelo so prijazni,

a ne moreva več ostati, govoriti morava o …

Pazite. Če zavrnete večerjo pri lndijcih,

lahko povzročite diplomatski incident. –Rekel je,

da zavrnitev večerje lahko vodi do diplomatskega incidenta.

Nečesa nisem razumel? –Ja. –Ja.

Vsa družina dela na indijski ambasadi. In diplomatski incident …

Ste razumeli? –Ja, sem, hvala. –Gremo za mizo.

G. de la Conche. –Hvala.

Jean–Pierre. –Tu pa sem jaz. –V redu je, hvala.

Kaj pa je to? –Čili. –Aha, seveda. –Pazite, zelo je pekoč.

Hvala … –Ničesar ne čutim.

Naklonjenost čiliju je pri nas znak moškosti.

Kaj je rekla? –Da je naklonjenost čiliju znak moškosti. –Zanimivo.

Lahko poskusim? –Ja. –Se ne strinjate?

Rekla je: Ja. Ko lndijci odkimajo, s tem izražajo pritrditev.

In s kimanjem nestrinjanje. –Zelo zanimivo. Torej če naredim tako,

to pomeni ja. Ne, narobe delam.

Aha, seveda, že razumem. Dobim nagrado, če pojem ves krožniček?

Vam je všeč?

Torej, Punam, delate na ambasadi?

Kot Jean–Pierre sem tolmačka. Delam pri …

Gospod la Conche.

Ati, moraš mu pomagati. –Pokličite gasilce.

Mami, daj mu kaj.

Vse, ki karkoli vedo o njem,

pozivamo, naj se čimprej javijo policiji.

Indijski čili je. Res je, da ko ga nismo vajeni …

Vidite, jaz sem ga in ničesar več ne čutim. –To je normalno,

čip je kriv za to. –Ne vem, kako bi bilo to povezano.

Vam bom razložil. Dajte roko sem.

Kaj je z vami?

Ste kaj čutili? –Seveda sem.

Ne vem. –Poskusite še sami.

Ne mene. Sebe. –Naj najprej preizkusim na vas. –Preizkus …

Res je, ničesar ne čutim. –V redu je, nehajte se mrcvariti.

Ta čip je pošasten vojaški izum, zaradi njega vojak ne čuti bolečine.

Razumete? –Torej če bi vas hotel udariti v obraz in bi se branili

in me s kladivom udarili po glavi, ne bi ničesar čutil?

To vam odsvetujem, saj sem žal ravno izvedel,

da boste čez 10 ur in 21 minut zaradi čipa eksplodirali. Rabite me.

Opozarjamo vse, ki …

Kako eksplodiral? –Vse bo še v redu, ne skrbite.

Sem vam rekla.

On je Donovanski klavec. Ubil nas bo.

Umazani izdajalec. –Prasec. –Garjavo ščene.

Prerezal ti bom vrat in ti pustil teči kri. –Kaj je rekel?

Ubil naju bo. Pomota je bila. Nikogar nisem ubil.

Morate nama verjeti. –Resnico govori.

G. Conche dela za francosko vlado. Moindrau ga je spremljal pri nalogi,

ki se je slabo končala. –Čisto nič nima s temi umori.

Dam vam svojo besedo. In beseda Conchejev nekaj šteje.

Nič nima z umori, prisega nam. –Tako.

Kaj mislite?

Ven iz moje hiše!

Drugače vama iztrgam črevesje in si iz njega naredim venec.

Se opravičujem za ta nesporazum. –Prasec.

Hvala za topel sprejem.

Še enkrat hvala.

S tem bom izgledal smešno, ljubica. –Zaupaj mi.

Kaj delate, Moindrau? Iti morava. –Na, vzemi moj telefon.

Ne, rabila ga boš. –Utihni. –Gremo.

Gremo! –Ja, Conche.

Previden bodi, ljubček. –Ja. –Kaj je ta smešna oprava?

Ekscentrična je, ne smešna. Taki so Londončani. –Aha.

Kaj pa zdaj? –Do najbližje bolnišnice. Taksi rabiva.

Krasna družina. –še posebej oče. –Smilite se mi.

Taksi! Taksi!

Mi lahko odprete vrata? Do londonske bolnišnice.

INDIJSKO VELEPOSLANIŠTVO

Policija je zaprla vse območje, nihče ne more noter ali ven.

Major Bashir? –Ni ravno šlo po vaših načrtih.

Ne? –Ja. Sva še vedno dogovorjena glede 20 milijonov? –Seveda.

Samo manjša zamuda. Dobimo se jutri na istem kraju

in čip je vaš. –Samo da nekaj razjasnim.

Če vas bo Donovanski klavec ukanil,

bom verjetno raje trgoval neposredno z njim.

Vse imam pod nadzorom. Se vidimo jutri.

Dovolj imam, že celo noč se voziva. –Vse bolnišnice nadzira policija.

Kaj hočete od mene? Tudi jaz nočem, da eksplodirate v taksiju.

Moja roka, ste zmešani? –Sem vas ranil?

Ne. –Ta čip je neverjeten.

Sekundo, prosim. Dajte roko tja. –Tako?

Še malo višje. Še višje. Ne premikajte se.

Zmešani ste. –V redu je. To je za znanost.

Taksi! –Kaj delate? –V drug taksi greva.

Dovolj imam menjavanja taksijev. –Da nama ne sledijo.

Briga me za to. Zaradi vas bom tu eksplodiral.

In vi boste eksplodirali z mano, za čast Francije. Živela Francija.

Vstanite, otroci domovine. –Ne boste umrli, obljubim vam.

Vedno sem privedel sodelavce z misije. Boljšo rešitev imam.

Spustite me. Spustite me, Moindrau.

STANDFORDSKA MRTVAŠNICA, LONDON

Ne premikajte se in molčite, dokler ne rečem,

da je pot prosta. Dva udarca za ja.

Koliko pa za ne? –Delate to nalašč?

Ne veste, kaj sem ravno pretrpel.

Dihajte v presledkih. Ne, zdajle ne dihajte.

Od kod ste prišli? –Ja? –Od kod ste prišli?

Prometna nesreča, okrožje Knightsbridge. Počakajte.

Tretja vrata. –Prosim? –Tretja vrata. Znate šteti do tri?

Tri. Hvala.

En, dva, tri. –Tri.

Hvala. Lepo se imejte.

Ne premikajte se.

V pištoli je nevaren strup. Vašo pomoč rabim. Ta mrtvak ni mrtev.

V njegovi … V njegovi … Kako se reče roka?

Droge? Heroin? –Ne, ne, ne!

To je moja dlan. –Dlan. –In kaj je to?

Roka. –Ja, roka. V njej je zelo pomembna moja stvar.

Odprite mu roko in mi dajte to ven.

Prav? –V redu. Samo pomirite se. –Povsem miren sem.

Oprostite. –Ja? –Ta mrtvak je mrtev.

Nemogoče. –Ta mrtvak je gotovo mrtev.

To ni moj mrtvak. –Prosim? –Moj mrtvak ni mrtev.

Ta ženska ni moj osebni mrtvak. Razumete?

Če sem iskren, ne povsem.

Ne hecajte se iz mene. –Saj se ne. –Ne, ne, ne, pazite.

Moindrau, kaj delate tu?

Kaj, kaj delam? Kaj pa vi delate? –Moindrau, ura.

Hitro, hitro.

Hitro, hitro. –Ja, ja.

To je to, Moindrau, rešena sva. Čip je v pištoli.

Dobro opravljeno. –Hvala.

Kaj pa počne? –Malo šiva.

Boli. –To je normalno, nimate več čipa. Zelo pogumni ste bili.

Ponosen sem na vas. –Hvala. –Bi lahko potrpeli

in enkrat v življenju presegli samega sebe? Junak bi bili. –Ne.

Tajna služba DGSE, povejte. –Francois de la Conche,

kličem polkovnika Berthauda. –Počakajte, da prevežem klic.

Imate čip? –Ja, imam ga. Kaj mi ukazujete?

Obtičal sem na francoski ambasadi. Ni še konec.

Čas je za umik. Rabita skrivališče.

Imate kakšne stike v Londonu? –Stike? Seveda jih imam.

Res se mi zdi, da me imate za zelenca. Precej nadležno je že.

Eden naših najboljših agentov ste. Skrijte se in me pokličite.

Zmenjeno. In oprostite mi za to vedenje. Veste, kako je na terenu,

na koncu z živci si, težke razmere so in nobene pomoči ne dobim.

Prosim vas.

Torej? –Nič. Greva. In če bi se lahko nehali delati butastega,

bi bilo super, da naju ne bodo dobili.

Admiral Mandelieu? –Ja. –Polkovnik Berthaud tu.

Imam dokaze, da nas je Conche prevaral.

Prosim vas za dovoljenje, da dobim čip, ne da bi se oziral na Concheja.

Zanima me samo čip. Dol mi visi za življenje tega diplomata.

Razumem, admiral.

LONDONSKI ZOO

Ne skrbite, poznam nekoga, ki nama lahko pomaga. –Ja, poznate vidro.

Koga? –Nič, nič.

Kam greva? –Do direktorice zoa, gdč. McFarlane. Nora je name.

Nikoli mi ne more reči ne. –Nora na vas? Res? –Utihnite.

Gwendy? –Francois?

Nič se nisi spremenila, še vedno si prekrasna.

Ravno sem dobil … Oprostite.

Niels, to je Francois de la Conche, star prijatelj. –Ne tako star.

Me veseli. –Dober dan. –Se kmalu vidiva. –Ja.

Kdo je ta tip? –Kaj? –Kdo je ta? –Niels?

Moj pomočnik. –Aha, pomočnik. Ni malo mlad za pomočnika?

Mlad in genialen.

Eden največjih strokovnjakov za tropske rastline v državi je.

Aja? Ni mi izgledal tako. Ne vem, zelo dolgočasen je.

Takšen neznosen očkov sinček. –Zakaj ne priznaš,

da te razganja od ljubosumja? –Mene? Gwendy, se hecaš?

Zaradi tega puhoglavca? Ne, midva nisva v isti kategoriji.

Oprosti, delo imam. –Počakaj, Gwen, Gwen, Gwen …

Tvojo pomoč rabim. Scotland Yard mi je za petami.

Scotland Yard? –Verjetno si slišala za Donovanskega klavca? –Seveda.

Z mano je, ne hecam se. –To me vzburja.

Ne, Gwen, prosim te. –Ne motim?

Gwen, to je Jean–Pierre Moindrau, Donovanski klavec. No, ni nevaren,

a to je on. G. Moindrau, gdč. Gwendoline McFarlane.

Lepo vas je spoznati, gospa. –Gospodična, prosim.

Moje srce še nima gospodarja. –Ne verjamem vam.

Tako lepotico gotovo oblega cela truma snubcev.

Truma snubcev in občudovalcev.

Razen če ste zelo izbirčni. –Ne morem verjeti.

Hvala za kompliment. Z zvermi živim, enake instinkte imam kot one.

Vsak odnos je v prvi vrsti živalski, ne? –Nisva prišla govorit o živalih.

Imaš mogoče kaj za jesti, že od jutra nisva jedla.

Imamo še nekaj ovsene kaše in marmelade.

Všeč vam bo. Pazite na voziček, grem jaz.

Doktor Cranberry.

Pokličita Scotland Yard! Takoj!

Poročamo iz Standfordske mrtvašnice.

Tam so operirali Donovanskega klavca.

Kraljica je pretresena in Scotland Yard je zaprl vse območje.

In ta je skoraj postal moj svak.

Vaš kaj?

Poznate Donovanskega klavca?

Ne … No … Ne ravno.

Povejte mi vse, kar veste o njem.

Veš, da me spravljaš ob pamet. Če želiš, no, ja …

Tudi jaz sem žival. Zver sem, zver, Gwen.

Res, Gwen. –Ne.

Pridem nazaj. Kakšen bedak je ta Moindrau.

Kulturni ataše, ampak zakaj? –Kje ste dobili telefon?

Nekaj imate, kar me zanima, g. Moindrau. –Utihnite.

Ali naj vam raje rečem Donovanski klavec?

Meni? Ne razumem. –Vem, da imate čip.

Kaj je rekel? –Ve, da imam čip. –Ne, dopovej mu, da ga nimava.

Prav.

Res je, imam čip. –Govorite hindi?

Poslušajte me. Na računu imam 20 milijonov dolarjev.

Jaz dobim čip, vi pa milijone. Kaj pravite?

Samo trenutek, gospod. Besen je.

Misli, da laževa. Punam ima za talko. –Za talko? –Ja.

To pa je zoprno. Kaj češ, včasih moraš kaj žrtvovati.

Pri tveganih nalogah je vedno kakšna postranska škoda.

O moji Punam govorite. Ženski, ki jo ljubim. –Saj vem.

Ni debate. Povedal mu bom, da sva v zou.

In verjemite mi, tu bo doživel res hudo postransko škodo.

Ne naredite tega. Z ugrabitelji se ne pogaja. To je prvo pravilo.

Če jo hočete še kdaj videti, mu recite, da nimava čipa.

Da se je zmotil. In bodite zelo odločni.

Hočem …

Hočem 25 milijonov dolarjev. –Vi pa ste neomajni.

To je veliko denarja, vas pokličem čez eno uro. –Odlični ste bili.

Kaj je rekel? –Ve, da imava čip. Čez eno uro bo ubil Punam.

Vi se odločite sami, jaz jo grem rešit. –Ne greste.

Aja, me boste vi ustavili? –Dala mu bova čip.

Pa ste se le spametovali. –Dajte mi telefon, da pokličem ženo. –Nate.

CONCHERIJSKO ZDRAVILIŠČE KMALU ODPRTO

Kaj? –Rumen izdelek, ki ga uporabljate pri hortenzijah.

Novatec nitroriz? –Kaj? –Ja, gnojilo je. –Aha, hvala.

Marie–Helene.

A ni super? –Kaj je ta hrup v ozadju?

Saj veste, da smo začeli z deli. Saj se spomnite zdravilišča.

Prosim? –Končno bo grad postal donosen. –Menda niste.

Tega ne morete narediti prednikom. –Pa sem. –Moj grad je.

Ja, denar je pa moj. –Ko se vrnem,

naju čaka dolg pogovor. –Popolno je. –Halo?

Francois? –Prestrašila si me. –Aja? Kaj si tako dolgo delal?

Jaz? Ne vem, spominjal sem se naju in skupnih trenutkov v rastlinjaku.

Kako sva se valjala med sadikami in …

Zverina se je vrnila. Tu je. –Odločil si se že. Konec je.

Gwendoline. Govoriti moram s tabo, prosim.

Povej. –Na štiri oči.

Na štiri oči. –Vohuni za nama, saj ne morem verjeti.

Nič takšnega, ljubosumen je. –Aja, z razlogom?

Oprosti, zelo nujno je. Počakaj tu, ker se morava pogovoriti, prav?

Moindrau, Moindrau! Telefon. Pustite to, kulturni ataše je.

Povejte mu, da imava to, kar hoče, in da naj ne rani talke.

Halo? Ste premislili o moji ponudbi? –Strinjam se s 25 milijoni.

Rekel sem mu, da imava čip. Prizanesel bo Punam.

Dobro, dobro. Povejte mu, da bomo izvedli izmenjavo na trgu City Hall.

Dajte. –Zakaj pa ne tu? –Prosim? Kdo od naju je izkušen?

Povejte mu! –Ne razburjajte se.

Izmenjali bomo na trgu City Hall. –Na javnem mestu.

Očitno ste izkušeni. Čez eno uro.

Pazite na moder avto, pazite nanj!

Desno, desno, desno.

Gwendoline McFarlane.

Ne, Niels, vse bo v redu, Francoisa peljem v hotel in se vrnem.

Kaj te ima Niels za klicati vsakih deset minut?

Dojenček! –Vozite kot zmešani!

Budala.

Tu smo. –Ne razumem, zakaj te Niels klicari. Ves čas, prav čudno je.

Tu smo. –Ja, tu smo.

Pridete?

Kril vas bom, Moindrau. Ne pozabite, bodite profesionalni in mirni.

Krijem vas, kar mirno.

Točni ste. To cenim pri ljudeh.

Kaj počne tu moja zaročenka?

Recimo, da je moje osebno jamstvo. –Veste, s kom govorite, major.

Dokler je ne izpustite, ne bova začela z izmenjavo.

Veliko zahtevate. Preveč.

Predvsem sem nestrpen.

Izvolite ključ od sefa. Zdaj pa čip.

G. de la Conche.

Zakaj ga niste ujeli?

Počakajte, major.

Zaman se skrivate. –Kaj pa vi tu?

Gwendy boste dobili samo preko mojega trupla. –Dobro, dobro.

Na, ti umazani Anglež, na!

Profesionalec sem. Ste mislili, da nimam kritja? –Kritja?

Samo poglejte …

Na, na, na! Pusti mojo nogo, bednik. Prasec!

Blefirate. –Samo prst premaknite, pa se boste pridružili prednikom.

En napačen pogled, pa bom povzročil pokol, hujši od tistega v hotelu.

Tisti tip s kitaro: 9-milimetrski eksplozivni naboji.

Smetiščar ima v vozičku granato.

Prav? Torej nobenih sumljivih kretenj.

Moj Jean–Pierre. –Hitro v avto. Pridite, Conche.

Oprostite, dobili ste, kar ste si zaslužili.

Ja, hvala za kritje.

Ta ljubosumnež me je zadržal. Ne razume, da sva z Gwen neločljiva.

Niels se je pojavil sredi izmenjave,

lahko bi vse pokvaril in če ne bi bil pozoren … –Vedela sem.

In seveda te je premlatil. –Ne, nič seveda. Jaz sem ga spametoval,

v pošteni borbi. –Aja, ti? –Kaj je bilo z majorjem Bashirjem?

Tega tu sem nahecal, da ste bili z družino majorjevi talci.

Kaj ste rekli? –Da jo je skrbelo zame in da sem profesionalec.

Prizanesljiva je. –Jaz nisem razumela tega.

Kaj pa si, ljubica? –Osem let sem živela v Delhiju. Znam hindi.

Rekel je, da te je prepričal v to, da so bili ona in svojci talci.

A, tako. Je to res, Moindrau? –Samo tako sem lahko dobil čip.

V nobenem primeru ga ne bi dal. –Kaj? –V epruvetki je samo gnojilo.

Pustili ste mi tvegati življenje in iti tja brez čipa?

To delo ni za amaterje. –Kakorkoli, vem, kako bom dobil odškodnino.

Peljite do banke Maureen and Bruce. Veste, kje je? –Ja.

Poznam pa tudi vodja banke, lorda Conrada Brucea. -In kdo je ta tip?

Srečnež ima doma deset žensk.

Siv avto!

BANKA MAUREEN AND BRUCE

To improviziranje je v nasprotju z vsemi pravili tega poklica.

Briga me za vaša pravila. To je moj način, divji in spontan.

Dobro, divji in spontan.

DONOVANSKI KLAVEC

Joj, ta obupna fotografija.

NAJBOLJŠI BANKIR

Gospod? –Ja, Agatha?

Lord Mayfair je klical, mogoče bo malo zamudil.

Točnost je lepa čednost, Agatha.

Ker pa je v zgornjem domu dlje kot jaz, mu ne morem zameriti.

Izvrstno, gospod. –Agatha? –Ja?

Ste videli fotografijo v časopisu? –Ja.

Kaj menite, zvesto prikaže moj dejanski izgled?

Ja, v živo ste ji zelo podobni. –Res mislite tako?

Ja, prepričana sem. –Hvala, Agatha.

Vaje iz taj čija delajo čudeže. Samo dve minuti ste zamudili, lord.

Lepo vas je spoznati. Čudno, da se nisva že prej. Sedite, prosim.

Boste čaj? –Vi ste lord Conrad? –Ja, grozna fotografija …

O, francosko govorite.

Izvrstno. Tudi pisati jo znam. –To pa je izjemno. Res izjemno.

Torej … –Ste že slišali za Donovanskega klavca?

To je bil grozen pokol. V kakšnem svetu živimo, lord Mayfair.

Kako so ljudje tega sposobni? Ne bi hotel biti v glavi takšnega človeka.

Tam mora vladati strašen kaos in podoben IQ ima kot živali.

To je moje mnenje. –Jaz sem Donovanski klavec. –Seveda ste.

Vsi smo potencialni Donovanski klavci. A da pa to tudi narediš …

Niste mi odgovorili glede čaja. –Počnete to nalašč? To sem jaz.

Jaz sem klavec. Jaz sem na tej fotografiji.

Vi ste klavec? –Ja.

Da ste mi čisto pri miru.

Povejte številko sefa g. Bashirja.

Ne vem je, prisežem … –Hitro. –Ne znam je na pamet. –Previdno.

Enak IQ kot živali imam. Lahko postanem izredno nasilen. –Ja.

Ženo in devet hčerk imate, ne? So vam pri srcu?

Ne recite, da ste jih … –Ne še, ampak jih imam.

Imate jih? –Ja. Dajta.

Na pomoč! –Tiho, kurba, prerezal ti bom vrat.

Kar kričite, nihče vas ne bo slišal. –Mojbog!

Dovolj je. –Rad vas imam. Bolni ste! –Vem.

Prisezite, da jim boste prizanesli, če odprem sef.

Seveda, vse vam bom ugodil. –Hvala.

Uspelo mu je, neverjetno.

Včasih uspe. Amater je. To počne prvič.

Specialci ravno zdaj zaslišujejo priče.

Moindrau je še vedno na prostosti, še vedno oborožen in nevaren.

Iti moramo, Moindrau. Mudi se nam. Iti moramo!

Dolg poljub, kaj?

Ne, Moindrau, res moramo iti.

Žal mi je, ljubica, a mudi se nam. –Ja, v redu. –Gremo.

Sig sauer, kot ste naročili, polkovnik. –Hvala.

Conche je vse to načrtoval že vse od začetka. –Kaj pa nindže?

Obljubil jim je čip, jih pretental in jim sporočil kraj izmenjave.

Kaj pa tolmač? –Oprostite.

Žena me kliče. Samo pet minut, prosim.

Zdravo, ljubica. –Nisem vaša ljubica, Francois de la Conche tu.

Zdaj sem sam, lahko normalno govoriva.

Pri tej zgodbi nekaj smrdi. –Se strinjam.

Sporočila iz Pariza. –Hvala.

Snemamo zvok v sobi, tako da nam bo kmalu vse jasno.

V zou? –Ne marate živali? –To je na drugem koncu mesta.

Ja, je pa zelo pomirjujoč kraj. –V redu, tam bom čez pol ure.

Torej, kaj pravite? –Ta denar nama ne pripada. Lahko naju zaprejo.

Kdo ga bo zahteval nazaj? Pokvarjen ataše, ki je hotel kupiti čip,

ukraden Zilenku? V torbi je 25 milijonov dolarjev.

S tem si lahko spremeniva življenje, počneva, kar se nama zljubi.

Vseeno je to krvav denar. –Sploh ne, čist je.

Čisto novi so. –Nisem mislil dobesedno.

Našla sem nam pijačo. Viski. –O, viski. –Hvala.

V redu, predlagam tale dogovor, saj razumem vaše pomisleke.

Dam vam majhen delež, da si pokrijete stroške,

jaz pa obdržim vse ostalo, ker sem nepošten.

Zmenjeno. Mi pokažete bankovce? –Super, zmenjena sva. –Tako.

Prasec. –Kaj? –Imate vžigalnik?

Ne. -Izvoli. –Hvala, ljubica. Prasec.

Se vam je čisto zmešalo? –Poglejte plamen.

Kaj je z njim? –Kakšne barve je?

Običajne. –Točno tako.

Pri pravih bankovcih bi imel plamen zelo očiten moder sij.

Vidite moder sij? Ne. Torej so ti bankovci ponarejeni.

Ne. Ste resni? –Tako zelo, da vam jih kar vse prepustim.

Hvala. Za utajo ponarejenega denarja dobite dosmrtno. Zvito od njega.

Diplomat ste, ne veste za kako možnost, da bi jih dali v kak obtok?

Da bi jih spustili v obtok? –Ne, ne, vse vam jih prepustim.

Počakajte, tudi jaz jih nočem.

Kaj bova pa zdaj? Veš, kako bi se jih znebila?

Ja, imamo sežigalno peč za plevel. Jutri zjutraj bi jih sežgali.

To je najboljša rešitev. Ne moremo jih obdržati. Se strinjate?

Iti moram, dogovorjen sem.

Vseeno sem bil pred pol ure še milijonar. –Res je, Moindrau.

Ljubica. –Ne ljubica, Francois de la Conche tu. –Zdaj sem sam.

V Londonskem zou sem. –V redu, tam bom čez pol ure.

Ni več dvoma, izdajalec je polkovnik Berthaud.

Upam, da se zavedate resnosti svojih obtožb. –Posnetki so neizpodbitni.

To je prepričljiv dokaz. –Obvestiti moramo Scotland Yard.

Oni vodijo preiskavo, ne mi.

Polkovnik. Pridite, našel sem mesto bolj na samem.

Ni tu dovolj na samem? –Tam je bolje, bolj sproščena bova.

Čestitam, de la Conche, odlično opravljeno. –Hvala, polkovnik.

Še predsednik se vam bo zahvalil za vaše zasluge državi.

To pa je čast. –Posthumno. –Prosim?

Dlakocepen diplomat, ki je pogumno služil Franciji.

Hitro, hitro. –Gremo, hitro.

Vaš megafon. –Hvala. –Za mano.

Njegova smrt nas opominja, kako ljudje iz ozadja tvegajo življenje.

Kaj pa vam je? Zmešalo se vam je.

Odvrzite pištolo, polkovnik! Obkoljeni ste.

Vi ste obvestili Scotland Yard. –Ne, prisegam vam, da nisem.

Dam vam aristokratsko besedo. –Degeneriranec, boste …

Obkolili smo ju. –Ne streljajte, lahko bi zadeli de la Concheja.

Naredite kaj, ubil mi bo Francoisa. –Ne skrbite, Scotland Yard je tu.

V ogradi s tigri sta.

Častni pozdrav!

Jean–Eric Berthaud. Francois de la Conche.

Imeni, ki ju Francija ne bo pozabila.

Junaka, ki sta požrtvovalno služila naši državi …

Si v redu, Jean–Pierre? –Ne. –Bomo za vedno pomnili.

Ne, ne prenesem kravate. Moram jo sneti, dušim se.

Jean–Eric Berthaud. Francois de la Conche.

V imenu predsednika Francije vaju v skladu s svojimi pooblastili

posthumno odlikujem za viteza legije časti.

Mrtva junaka, kako praktično. –Tako lahko zadevo pometejo pod preprogo.

Pripravite orožje. Streljajte.

PRI PUNAM INDIJSKA RESTAVRACIJA

Hvala, na svidenje.

Kaj pa torbe z denarjem? –Tu postane zgodba še bolj neverjetna.

V rastlinjaku odprem torbe in noter je 25 milijonov dolarjev.

V bankovcih. A nekaj se mi je zazdelo sumljivo.

Vam bom razložil. Ima kdo kakšen dolar? –Jaz, jaz.

Veste, s kakšnim plamenom gori dolar? –Ušlo mi je iz glave.

Modre. –Modre, saj res. –Boste videli, neverjetno je.

Modre.

Plamen ni moder. –Kako ni moder?

Ne more biti res. –Ne. –Menda mi ja ni naredil tega.

Menda mi ja ni naredil tega. Menda mi ja ni naredil tega.

POTRDILO O PRODAJI POSESTVA

Je vse tu, lord MacAnnan? –Lepo je bilo poslovati z vami.

MacAnnanška graščina je vaša. –Hvala.

Srečno pot domov.

Tako, pa sva, ljubica. –Popolno. Popolno.

Zdaj je najina. -Izvrstno. –Končno bom lahko tvoj pustolovec.

Kaj pa se je zgodilo s polkovnikom? -Še dolgo se bo skrival.

Preuzeto sa www.titlovi.com