Original subtitles

ČRNO-BELA LJUBEZEN

26. DEL

Ferhat, nehaj. Ferhat, nikar, prosim.

Pravite, da sem ugrabil otroka in ustrelil Cema. Pa nisem.

Vse, kar sem naredil, sem naredil za družino. To je naš dom.

Moja hči je v hiši.

Kaj sem naredil?

Ferhat, nikar. Ne, Ferhat. Prosim, nehaj.

Nehaj.

Hotel sem samo poskrbeti za svojo hčer in družino.

Za hčer... - Ej!

Vildan, zakaj to prenašaš?

Že dve uri kriči o hčeri. Povej mu resnico.

Dajmo. - O čem govoriš? - Ljubi bog.

Povej resnico.

Da oče tvoje hčerke ni Cüneyt,

pač pa Ferhat. Kar povej.

Kaj pa govoriš, Jülide?

Kaj počneš tukaj? - Teta. - Kaj počneš tukaj?

Kaj počneš tukaj?

Morilec! Kaj počneš tu? Preklet bodi!

Pojdi noter. Pojdi noter.

Pojdi noter.

Preklet bodi. - Teslo, odpelji jih noter.

Pridi. - Gremo!

Hodi pred mano.

Kako si drzne priti sem? Kako si drzne?

Teslo. - Ja? - Povej mi, kako si drzne priti sem!

Pomiri se, Ferhat bo vse rešil. - Samo malo.

Kaj se dogaja? Na koga se dere Ferhat?

Cüneyt se je vrnil, kot da se ni nič zgodilo. - Kaj?

Kako je to mogoče? - Kako je prišel noter?

Stari. - Teslo, pusti me. - Stari.

Teslo. - Ne zaostrujmo zadev. Pomiri se.

Ferhat bo poskrbel za vse. - Si v redu?

Ja. - Ti je kaj naredil?

Vildan. - Ne, nič se ni zgodilo.

Namık, ne dovoli mu priti v hišo.

Aslı. Ljubica.

Spravimo jo gor. Spravimo jo gor.

Nič čudnega, ko pa se je kar tako prikazal.

Dajmo.

Mami, se lahko pogovoriva?

Res nisem naredil ničesar.

Nisem kriv.

Kaj boš naredil?

Me boš ubil?

Zakaj morava govoriti na samem?

Mislili bodo, da kaj naklepava.

Vedela si, da je Ferhat Özgejin oče. - Ne razumem.

Pa kako razumeš. To si mi prikrivala.

Vsem nam. Zato si me prisilila, da se poročim s Cüneytom.

Ne govori neumnosti. - Odgovori mi. Vedela si, ne?

Ferhat, nič nisem naredil.

Vsa ta leta sem bil tiho. Nič nisem rekel.

Ne vem, kdo je ta punca, sploh je ne poznam.

Prosim, vsa ta leta sem bil oče.

Nikomur nisem povedal. Nikar.

Pomisli na Özge.

Prosim.

Prosim. Kaj boš rekel Özge? Kaj ji boš rekel?

Ji boš vzel očeta? Nisem jaz kriv.

Nisem jaz kriv.

Oči.

Očka.

Oče!

Oče!

Očka.

Pogrešala sem te, očka.

Tudi jaz sem pogrešal tebe. - Greva se noter igrat.

Greva.

Pridi. Greva.

Kako naj se pomirim, Yeter?

Ne skrbi, ljubica. Bog ga bo kaznoval. Pozabi in se ulezi.

Moj brat je z njim, za vse bo poskrbel. Ne skrbi.

Razjezil se bo. Pojdite pogledat.

Ferhat ga je najbrž nagnal. Poskrbi zase. - Ne razmišljaj o tem.

Misli na otroka. Dajmo.

Ne misli na to.

Daj, počivaj.

Ne laži mi!

Kolikokrat naj ti še povem, da ne vem nič?

Ne verjamem ti.

Kako si lahko to vedela in zadržala zase?

Nimaš vesti? Kako si lahko dovolila, da otrok odrašča v laži?

Ne poznaš milosti in poštenja?

Odgovori mi! - Ne govori neumnosti!

Spraševali se bodo, o čem govoriva. Pridi.

Pogovorili se bova. - Nimava se o čem pogovarjati. - Nikamor ne greš!

Enkrat za spremembo povej resnico! - Dovolj!

Še nikoli mi nisi naklonila lepe besede.

Ukradla si mi življenje. Vzela si mi srečo.

Če se ne bi vmešala, bi me Ferhat lahko ljubil.

Prav, mogoče me ne bi, a mi nisi dala niti možnosti.

Še to si mi vzela. Kakšna mama pa si?

Bolna si.

Živiš v sanjah. Zaljubljena si v Ferhata. Pa kaj?

Te je sploh dvakrat pogledal?

Mu je sploh mar zate?

Ko sem te pripravila do poroke, sem ti naredila veliko uslugo.

Drugače bi ubila sebe ali pa Ferhata. Rešila sem ti življenje!

Brez sramu me žališ, namesto da bi se mi zahvalila.

Sram te bodi. - Lahko bi imela srečno življenje.

Lahko bi imela srečno življenje.

Bila si ljubosumna.

Oče te ni ljubil, zato sem morala končati kot ti.

Uspelo ti je. Tudi mene nihče ne ljubi.

Mami.

Uničila si me.

Mami, uničila si me.

Si srečna?

Mami. Mami.

Ne pustita se motiti.

Sploh ne. - Kje je Ferhat?

Pustil sem ga na vrtu. - Vidim, da se prosto sprehajaš naokoli.

Očitno se ne bojiš Ferhata. - Ni hotel ločiti očeta in hčerke.

Pobotala sva se.

Oči, greva gor. Mami mi je kupila nove barvice. Greva risat.

Prav, hčerkica. Greva.

Dovolita nama.

Kakšna predrznost.

Otroka izkorišča. Neverjetno.

Si v redu? Pokličem zdravnika? - Ne, v redu je.

Lažen preplah. Vzela sem zdravila in se pomirila. Je že mimo.

Jülide, ti si prišla pred mano. Si slišala, o čem so govorili?

Nič nisem slišala. Prišla sem sredi kričanja.

Tisti človek je kričal o svoji hčerki.

Mislim, da mu je ime Cüneyt. - Preklet naj bo.

Samo to si slišala?

Je Cüneyt odšel. - Ne skrbi.

Za vse sem poskrbel. - Tako sem se vznemirila...

Ne počutim se dobro. - V redu je. Ne misli na to in počivaj.

Komaj smo jo pomirile. Zbale smo se za otroka.

Pridi z mano. - Kaj se dogaja. - Jaz? - Ne skrbi.

Kaj je spet?

V redu je.

Poglej, tudi mami je tu.

Oči je prišel. Rekel je, da pride in je prišel. Risala bova.

Kako lepo. - Pridi še ti.

Skupaj bomo risali in se družili kot družina.

Prosim, mami, pridi. - Ljubica, utrujena sem.

Zdaj se igraj z očijem, kasneje pa se boš še z mano, prav?

V redu je, hčerkica. Princeska. Mami je utrujena.

Ne sili je. Naj počiva.

Obljubim, da se bova igrali, prav? Pojdita.

Kaj sva počela?

Bum, bum, bum.

Počakaj. - Kaj je, mami?

Vedela si, da bo Cüneyt prišel sem. - Kako naj bi vedela?

Te ni klicaril? Povej mi resnico.

Nisem vedela, prav? Kdaj bo tega konec?

Kadar gre zanj, vedno kriviš mene. - Seveda te krivim.

Hitro si pozabila, kaj si ušpičila. - Pusti me, mama, pusti me.

S Cüneytom nimam nič več. - Od zdaj naprej res ne.

Kam greva, Ferhat? - V avto. - Povej mi, kam greva.

Ljubi bog.

Ni Ferhat spraševal, kdo pomaga Cüneytu?

Z Aslı...In otrokom, seveda. Prosim te za dovoljenje.

Ne razumem. - Razumeš. Šli bomo svojo pot.

S tabo govorim.

Govorim o Ferhatu. Ni spraševal, kdo pomaga Cüneytu?

Kako se lahko kar sprehaja naokoli? - Izkorišča svojo hčerko.

Ferhat ve, kaj počne.

Zakaj si zagnala tako paniko? - Cüneyt je nevaren človek.

Marsikaj je naredil. Se še spomniš, da ga je Aslı ustrelila?

Ne moremo kar živeti z njim.

Ne razumem, kako si lahko tako miren! - Miren sem, a mi to ni všeč.

Bomo videli, kaj bo.

Še vedno ne znaš trkati.

Klical si me. - İdil, dovoli nama. - Seveda.

Poslušam.

Bog, pomagaj mi.

Je to mogoče?

Je to mogoče?

Povej resnico. Da oče tvoje hčerke ni Cüneyt,

pač pa Ferhat. Kar povej.

Kje je drugi? - Tam. - Pojdiva pogledat.

Tudi tega sva ujela.

Poglej, kdo je prišel. Gülsüm. Bi se tudi ti igrala?

Bi rada, da se igra z nama? - Ja.

Pridi. - Še nisi odšel?

Ne.

Tu mi je lepo. Zakaj bi odšel?

Tvoj brat je bil malce grob, potem pa je to močno obžaloval.

Ne odidi, Cüneyt. Ne bomo preživeli brez tebe.

Ni se mogel zadržati. - Verjamem.

Preberi kakšno knjigo za duhovno rast. Dobre misli obrodijo sadove.

Čimprej se poberi.

Tega ne govori pred njo. Še marsičesa ne veš.

Nekaj pomembnega se dogaja. - Ljubi bog, le kaj se dogaja?

To ni moja stvar. Ti bo že brat povedal.

Tudi ti nisi tako nedolžna.

Res. - Oči, igrajva se skrivalnice. - Prav, dajva. Vidim te.

Kje je račka? Ga, ga, ga.

Vse naj vas vzame hudič. Vse!

Uničili ste mi življenje! Vzeli se mi upanje!

Vzeli ste mi upanje.

Vildan?

Vildan. Si v redu?

Nikoli bolje.

Saj se nisi porezala, ne? - Kako si ti, Aslı?

V redu. Kolikor sem lahko.

Poslušaj. Obe se razburjava zaradi iste stvari.

Pomiriti se morava, Vildan.

Prav, pomiriva se.

Saj so se mi uresničile vse sanje.

Ne razumem, kaj govoriš. Usedi se.

Pojma nimaš, kaj se dogaja, ne?

Če govoriš o Cüneytu... Verjemi mi,

Ferhat bo opravil svoje.

A poskrbel bo, da bo Özge lahko videla očeta.

Ne bodi žalostna.

Daj, ne vznemirjaj se. To je naporno za vse nas.

Prosim, počivaj. Najbolje bo, da ostanemo mirni.

Dajmo. - Življenje naju je obe opetnajstilo, Aslı.

V redu je.

Me lahko pustiš samo?

Si prepričana?

Prosim. - Ti kaj prinesem?

Tega ne morem dovoliti. - Ni te zares prosil za dovoljenje.

Samo obvestil te je. Nič ne moreš narediti.

Pogovori se s Ferhatom; naj si premisli.

Opomni ga, da ima nosečo ženo. Nekako ga prepričaj.

Mislim, da to ni dobra odločitev. Naj bo prava ali ne,

jaz ga podpiram. - Poslušaj me. Prosim, pogovori se z njim.

Kaj pa če ga ne prepričam? Če mu rečem, naj gresta?

No? - To bi obžalovala.

Kar tresem se, Namık. Vsaj enkrat, namesto,

da mu ukazuješ, bodi svojemu sinu oče.

Naredil si že veliko napak. Nakopal si si veliko sovražnikov.

Vsaj tokrat ravnaj prav. - Kaj pa je prav?

Nehaj nadzorovati ljudi. Nehaj jim načrtovati življenja.

Če je Ferhat srečen, ne boš izgubil ničesar.

Obnašal se boš kot oče in nekoč se bo on lahko obnašal kot sin.

Pa če pozna resnico ali ne.

Kaj si prej klobasala?

Hotela sem, da se prepir konča. - Ne laži mi. Nikoli mi ne laži.

Kdo ti je to rekel in kdaj? Povej mi in me nekaj živcirati.

Tistega človeka sem videla na tleh kričati o svoji hčerki.

Smilil se mi je. - Kdo ti je to rekel?

Tukaj je.

Ja. Ljubi bog.

Z Vildan sva se pogovarjali... Domnevala sem. Ugibala sem.

Kaj ti je rekla? - Nič posebnega.

Rekla je, da sta bila enkrat skupaj. - Ti je rekla, da je otrok moj?

Ni prepričana.

Poslušaj... Vem, da si Aslıjina nečakinja,

a vedi, da mi pošteno najedaš. - Tega ne počnem nalašč.

Nisem včeraj rojen, zapomni si.

Slišiš? Vidim, kaj ti roji po glavi.

Začela si govoriti, ko je prihajala Aslı. Misliš, da tega nisem opazil?

Ne vem, kaj hočeš doseči, a bom že izvedel. Boš videla.

Če bo Aslı hudo ali če se najinemu otroku kaj zgodi,

bom krivil tebe. - Misliš, da bi kaj rekla, če bi vedela, da je teta tam?

Razumeš me. Razumeš, kaj govorim.

Aslı ne bo izvedela za to.

Če bo, bo slabo zate.

Hotela si najti teto in si jo. Zdaj boš dala mir.

Če boš kaj ušpičila in izginila, te bom našel.

Zvlekel te bom iz luknje, v katero se boš skrila. Jasno?

Jasno?

Jasno, Ferhat. - Prav.

V redu, povedal ti bom ime. Kemal Yazıcı.

Ja. Kdorkoli od sorodnikov.

Čakam novice. Se vidiva.

S kom si govoril?

S prijateljem.

Hočem, da najde sorodnike človeka, ki ga je ustrelil moj brat.

Si prepričan? Naj ne bi vsega pustila za sabo in začela znova?

Tega nisem rekel, Suna. - Prav.

Poslušaj.

Mogoče bi bilo res, če mi Samet ne bi vzbudil dvomov.

Ne morem kar pozabiti svoje družine. Tega me ne more prositi nihče.

Ta stvar me mori. Ne bom odnehal,

dokler je ne rešim. - Razumem.

Na sprehod grem. - Prav.

Nikar ne vstajaj.

Ne vstajaj. Si v redu?

Pridi. Si v redu? - Ja, spala sem.

Ferhat, saj ne bo postopal tu naokoli, ne?

Zmešalo bi se mi.

Ne pozabi na Özge.

Nesrečna je. Pritekla je in ga objela. Klicala je očeta.

Tudi nanjo moramo misliti. - Ta človek si ne zasluži biti oče.

Že prej si ga lovil, pa te ni skrbelo za Özge.

Ne vem, zakaj je zdaj tako pomembna. - V redu je, ne skrbi.

Vem, otrok je še, neumnosti govorim. Čimprej se poberiva od tod.

Saj se bova, ne skrbi. Govoril sem s stricem. - Kaj je rekel?

Kaj naj bi rekel? - Vem, ampak...

Zdaj ne moreva oditi.

Družina smo. Vse bom rešil, ne skrbi.

Prav. Prav imaš. A glej, da ne bo predolgo trajalo.

Ne skrbi.

Ne skrbi. Tu sem.

Če bo strah tebe, bo strah tudi njega.

Seveda. Čuti, kar čutim jaz.

Čuti, da ga imava rada? - Seveda.

Seveda.

Bo zaupal svojemu očetu?

Seveda.

Mu ti zaupaš?

Ja.

V tvojem objemu se počutim tako varno.

Bomo zunaj jedli? Ni hladno? - S Teslom bi malce

posedela na zraku, Gülsüm.

Vsi so v svojih sobah. Namık in Handan ne bosta jedla.

V redu.

Naj odnesem še kaj? - Tole lahko vzameš.

Prtičke si že odnesel, ne? - Ja. - Hülya.

Nocoj boš tudi ti jedla z nami, prav?

Ne, g. Abidin, to se ne spodobi. Vsake toliko bom prišla preverit.

Daj no. Danes bo drugače, ker ni veliko dela.

Prav. - V redu, gremo.

Kako lepo.

Mislila sem, da ne bomo jedli, a se nekateri ne pustijo motiti.

Mama, pridruži se nam.

Ne. Kar uživajte.

Kaj naj odnesem?

Dobra odločitev.

Spet vse po starem, kaj? - Pusti me pri miru.

Smiliš se mi. Danes si izvedela veliko skrivnost.

Kakšen je občutek? - Lepo si molčal.

Ti je res mar? - Seveda mi je.

Zgodilo se je prav tisto, kar si si najbolj želela.

Za božjo voljo. Kakšen je občutek? - Super, super občutek je.

Odlično, ker vem, da s tabo nimam otroka.

Še bolje je, ker si izvedela, da je Ferhatova.

Povedal pa ti bom isto, kot sem povedal Ferhatu.

Özge je moja hčerka. Tako bo tudi ostalo.

Poberi se, Cüneyt. - Saj se bom.

Tudi jaz nočem tebe. Premisli.

Jale, Jülide...Kako ji je že ime? Tista seksi. Kako je vedela?

Te nič ne briga. - Kot mi je všeč. Me nič ne briga.

Če ne poslušaš, ti ne lažejo. Aslı pa pojma nima.

Jaz sem dobil svoje, ne? Vildan.

Vildan, spet bomo družina. Ni to vznemirljivo?

Poberi se. Izgini.

Izgini. Izgini. Izgini!

Prav.

Pri hčerki bom.

Lahko noč.

Srce mu bije po moško. Gotovo bo fant.

Mislim, da bo fant.

Povej, resnico da oče tvoje hčerke ni Cüneyt,

pač pa Ferhat. Kar povej.

Me boš ubil? Prosim, vsa ta leta sem bil oče.

Prosim, nikar.

Ko otroka vzameš v naročje in ga zavohaš,

postaneš oče.

Oči. Oči, kod hodiš?

Tako zelo sem te pogrešala.

Ferhat. - Tukaj sem.

Na zdravje. - Jaz pijem vodo.

Hülya, še sebi prinesi krožnik. - Ne, ni treba, g. Abidin.

Užalila me boš. Pridi.

Dajmo.

Boš sir? - En kos.

Teslo? - Hvala.

Tako.

Hvala.

Kaj boš? - Kasneje bom vzela.

Našla si nekoga, ki ti bo stregel. Uživaj.

Z veseljem. Na ljubezen. - Na ljubezen.

Čestitke, Hülya. Zeynep mi je povedala,

da se je tvoj bratranec zaročil. - Tako je. Dolgo sta že skupaj.

Zaročila sta se, ker je punca hotela prstan.

Želim jim srečo. Tebi pa, da se kmalu zaročiš.

Prstan je samo kovina s kamnom. Vseeno pa jima želim srečo.

Dve srci se zaobljubita drugo drugemu. - Tako je. - Dober tek.

Pridi, bratranec. - Pridi.

Nisem pri volji. Na sprehod grem.

No, bomo začeli?

♪ Utrujen sem življenja,

♪ ki me duši

♪ Na kolenih sem pred svetom,

♪ solze mi iz oči padajo v srce

♪ Ne zapusti me, strah me je

♪ Solze mi iz oči padajo v srce

♪ Ne zapusti me, strah me je

♪ Živel sem v zmoti,

♪ tepel sem se po obrazu,

♪ izogibal sem se sladkobam ljubezni

♪ Zato odhajam

♪ to ni zgolj moja opora

♪ Zato odhajam

♪ to ni zgolj moja opora

♪ Žalujem za življenjem,

♪ ki me je povozilo

♪ Če nekaj želiš, si to pridobi, ne odnehaj

♪ Moje besede so težke, dotaknejo se srca

♪ Ne dovoli, da obmolknem

Ferhat?

Aslı.

Kako si? - Kaj počneš tu?

Prav tu si me ustrelila.

Veš, da sem ugrabil Özgürja in ubil tvojega brata.

Ubijem še tebe?

Ne. Ne.

Ne, Cüneyt. Nikar.

Ne!

Ferhat?

Jülide?

Vstani.

Čas je, da odideš.

Povedal mi boš, kje bivaš.

Özge te bo lahko obiskovala.

Opazoval te bom. - To je moja hiša.

Tu sta moja žena in hči... - Nehaj.

Nekega dne boš spoznal, da sem nedolžen.

Dokazal ti bom.

Še opravičil se mi boš.

Baraba.

Še za rezervne dele nisi.

Madona, to je pa super. Aslı se res nič ne prime.

Spet je izpadla princesa.

Njen mož, junak Ferhat, jo je spet rešil. Kako lepo.

Vse ima. Popoln je. Jülide...Popoln je.

Res si obsedena z njimi. Nimaš drugega dela?

Ne, res nimam. Moj edini opravek so ti ljudje.

Ampak zakaj? Se zavedaš, da je to že noro?

Veš, kaj? Pred kratkim mi je umrla mama.

Umrla je v bolečinah. Prosili sva jih za pomoč.

In to večkrat. Klicali sva jih,

pa niso hoteli slišati. Zdaj sem pa pač obsedena, prav?

Ne bo se tako končalo. Bom že uredila.

Poslušaj...Tamle sprašujeta po tebi, pojdi malo v družbo.

Kdo sprašuje?

Ne, nočem. - Prav, ti že veš.

Ne bom odgovorila. Ne bom odgovorila, kar naj te skrbi.

Vsaj tako te lahko zdelam.

Zakaj si pokonci? - Jülide ni.

V sobi je ni in tudi oglasi se mi ne.

Kje si bil?

Kdo pa je to?

Prosim? - Kje si?

Živijo, Ferhat. - Povej mi, kje si.

Nočem...

Nočem vam povzročati težav, pa sem šla malo ven.

V redu, kje točno si? - V baru Kaçak v Kadıköyu.

Nič se ne boj, teti ne delam sramote.

Kje je? Zakaj se mi ne oglaša?

S tabo grem, prosim. - Ti kar leži in se ne sekiraj.

Napila si se, ne?

Malo.

Ali, eno vprašanje imam. - Vprašaj.

Reciva, da imaš bivšo.

Presenečenje. Izkaže se, da imaš z njo celo otroka.

Kaj narediš? - Bivša? - Bivša.

Otroka imava. - Ja. - No...

Če sem jo imel rad in imava otroka, se bom potrudil.

Kaj? - Potrudil se bom. - Resno?

Nekaj sem ti zamolčala. Poročen si. Kaj boš pa zdaj?

Ti nekaj povem? Poročen ali samski. To ni pomembno.

Ženske ste tiste, ki imate zadnjo besedo.

Ženska lahko moškega zaklene v kletko, če hoče. Razumeš?

Ko nam ženska reče, da gremo, mi pač gremo.

Zelo si pameten!

Prav zbistril si mi glavo.

Torej praviš, da žensko ubogaš, karkoli reče.

Prav je tako. Na to se pije, ampak na tvoj račun.

Kako si, lepotica?

Spelji se in mi daj mir.

Daj no. Se to spodobi za tako lepotico.

Tace stran.

Madona.

Dober večer. - Je kaj narobe?

Ferhata iščem, ga še ni? - Ni še prišel.

Nekaj mi povej. Kdaj je Jülide odšla?

Čez dan je odšla s Ferhatom in se ni vrnila.

Takrat sem tudi Ferhata nazadnje videl. - Madona, skupaj sta odšla? - Ja.

Ferhat je bil malce jezen. Ni ji hotel povedati, kam gresta.

Mojbog.

Jülide?

Jülide!

Kje si bila? - Malo sem se šla podružit.

Kaj to pomeni? Se takole družiš? - Oprosti.

Za božjo voljo. Ferhat, kaj se dogaja?

Pojdi noter.

Mojbog, zmešalo se mi bo. Povej, kaj je bilo.

Greva noter, zebe te. - Mi lahko odgovoriš?

Malo sem jo oštel in to je to. - Zakaj?

Preveč sprašuje zadnje čase. - Preveč sprašuje? O čem naj bi?

Je že mimo. - Name že lahko kričiš, ampak mlada punca te ne bo razumela.

Ne počni ji tega, prosim.

Pojdi počivat. - Do nje grem.

Pojdi ležat. - Je nisi videl?

Ne bi bilo bolje, če bi nehala piti?

Pijača mi kar ne da miru. - Özge te potrebuje, ne?

Kaj pa tebe? - Ne veva, če je res ali ne.

Res ne veva, ampak lahko je res.

No, če je res...

Kar reci. Reci.

Če je Özge moja hči... Nikar se ne boj tega reči.

Potem bom prevzel odgovornost, brez skrbi.

Vem.

Vem.

Dobro jutro. - Dobro jutro. - Jutro.

Dobro jutro. - Dobro jutro. - Dobro jutro.

Ferhata ni? - Zgodaj je odšel. Kar sedi.

Dober tek. - Enako, ljubica.

Včeraj smo imeli en neljub dogodek.

Gotovo smo vsi napeti zaradi Cüneyta. - Pa še kako.

Ne skrbite, Cüneyt ne bo več del naših življenj.

Kako pa boš to dosegel? - Ferhat je Cüneyta nagnal.

Če pa bo Özge želela, ga lahko kadarkoli vidi.

Me zanima, če se Cüneyt strinja. - Mora se.

Vsakdo mora sprejeti posledice svojih dejanj.

Kar mirno, Cüneyt ne bo več hodil sem.

Odlično, kar naj se nam ne približuje.

Dober tek vsem. - Dober tek.

Izvide čakam. - Kako vam je ime? - Ferhat Aslan.

Samo trenutek počakajte.

Prosim? - Ferhat, kje si?

Samo en opravek uredim. - Prav. - Adijo.

Bolje se bova počutila, ko izveva resnico.

Kaj se dogaja?

Kaj se dogaja? - Zasledujejo me.

Najbrž zaradi Ferhata. Odidi. - Kaj bova zdaj?

To uredim, potem pa pridem. Pojdi. - Prav.

Spet si srečna. Zaradi mene si se sprostila.

Kaj si rekla včeraj? Od kod se je to vzelo?

Se hecaš? Ti si mi povedala. - Jaz sem ti povedala?

Kaj sem ti pa rekla? Tega ti že nisem mogla reči.

Ti to resno? Takrat, ko sva šli na pijačo.

Pogovarjali sva se in omenila si to s Ferhatom.

Vprašala sem te, če je njegova. Rekla si, da je.

Tega se sploh ne spomnim. Tega ti gotovo nisem rekla.

Prav, ni pomembno. Pa je res ali ne?

Vse bo še v redu. Končno se bo vse razjasnilo.

Prav je, da je Ferhat izvedel. - In kaj zdaj? Kaj se bo spremenilo?

Ne govori bedarij. Otroka imata, s tabo bo.

Bo res z mano? - Si nora? Seveda bo.

Otroka imata, drugače ne gre.

Aslı je noseča. Tudi z njo bo imel otroka.

Teto imam zelo rada,

ampak noseča je tri do pet tednov. Lahko se še kaj zgodi.

Bog ne daj, seveda, ampak možno je vseeno.

Koliko je stara Özge? Osem let? Očeta potrebuje.

To ti težko govorim, ampak moram biti objektivna.

Mislim, da si zaslužiš Ferhata.

99,9 odstotno ujemanje s Ferhatom Aslanom.

Prosim? - Yiğit, takoj se morava pogovoriti.

Poglej... - Ni mi treba povedati, kje si.

Potrebujem te. Resno govorim.

Lepo delajte. Bodite previdni pri stopnicah. - Velja.

İdil, kaj je to?

Ne vmešavaj se, če ne gre zate, ljubica.

Razumem, spet si napeta. Samo radovedna sem.

Sem te spravila v slabo voljo? - Ne boš večno tu.

Obnašaj se temu primerno. - Rekla bom samo to,

da se nikoli ne ve. Vse se lahko spremeni. - Dvomim.

Previdna si postala, ker se ne približuješ Namıku.

Bravo, kar tako naprej.

Mogoče si tako lahko kupiš še kakšen dodaten dan. Kot gostja.

Krava.

G. Namık, dostava je prišla. - Prav, hvala.

Kaj so prinesli? - Naročil sem par stvari za dojenčka.

Prosim? - Kot glava družine sem izpolnil svojo dolžnost.

Kaj ste pa kupili? - Pojdi pogledat.

Glej, kako je srčkano.

Kaj pa vem. Tega res ne razumem.

Samo lepa poteza je. Glej, kako je lepo.

Prečudovito je, Aslı. Dojenček ima res srečo.

Dovoli.

Kam damo tole?

Nekam odložite, ni pomembno.

Ne govori bedarij. - Moje življenje je ena bedarija.

Potrudi se in mi poišči avto z zatemnjenimi stekli.

Kje naj ga najdem? Kako naj ga najdem?

Najela ga boš, saj znaš. - Daj mi že mir, prekleto.

Preklet bodi. - Madona. No, tudi prav.

Pogovoril se bom s Ferhatom in bo urejeno.

Nagnal te bo.

Z otrokom bova živela na cesti. Jaz sem tega vajen. Premisli.

Odložila bom.

Tu je čisto v redu.

Ne boš spal, srček?

Nisi pri volji? No, pa pokličiva Suno.

Dajva. Poglej, Suno kličeva.

Živijo, mama. - Suna, kako si kaj? Ste v redu?

Trudimo se. - Kako je Özgür? Pogreša šolo?

Šole ne, prijatelje pa. - Ljubica, ves čas mislim na vas.

Yiğit me je klical, a je imel čuden glas.

Spraševal me je o očetovi smrti. Ne razumem, zakaj ga to muči.

Nič naj te ne skrbi. Najbrž se je zgolj spomnil na to.

Ne, poznam ga. Nekaj ga muči.

Poslušaj, ljubica.

Pogovori se z možem v imenu celotne družine.

Reci mu, naj se potrudi, da mu vrnejo službo.

Pogrevanje preteklosti ne bo nikomur koristilo.

Nekdo je potrkal. Te lahko pokličem pozneje?

Prav, kar pojdi odpret. Se slišiva. - Prav.

Pridi, ljubica.

Ti je pohištvo všeč? - Nisem ga pogledala.

Lahko ga zamenjamo. - Ne gre za to, da mi ni všeč.

Od nekdaj se ne razumeva, Aslı. Seveda imaš marsikdaj prav,

nočem se vmešavati v tvoje odločitve.

Saj niti nimate pravice. - Vem, da je nimam.

Ferhat mi je omenil svoje želje.

Strinjam se. - Resno? - Seveda.

To je dobro za otroka, da raste v mirnem, ljubečem okolju.

Res je, točno to hočem. - A življenje je nepredvidljivo.

Mogoče se boš preselila in ti tam ne bo všeč.

Včasih se sanje ne uresničijo. - Mislim, da tokrat ne bo tako.

To si vsi želimo, seveda. Ampak v življenju je možno vse.

Če se kaj zgodi, so tebi in otroku vrata vedno odprta.

Kaj naj rečem? Pozorni ste tako kot vedno.

Hvala, ljubica. Tvoje odločitve že od nekdaj spoštujem.

Nujno je. Razumem, ampak pokličite stranko, da ne gre.

Že danes ga rabim. Prav, najlepša hvala.

Aslı. - Nekaj je narobe, ne? - Ne.

Kaj je tako nujno? - Nekaj sem naročila za Necdeta.

Vse so uredili in pravijo, naj pridem jaz vse iskat. Tja grem.

Prav, pojdi.

Gülsüm, je taksi za vas? - Ja.

Jaz tako ali tako grem. Lahko vas peljem.

Ne, v drugo smer grem. Vseeno hvala. - Kakor želite.

Preklet bodi.

Lahko? - Pridi, tako ali tako ne spi.

Kaj pravite na tole Namıkovo potezo?

Misliš na darila? Mislim, da je dojel, da mora biti prijazen.

Ne bi rekla. Hoče, da ostaneva tukaj.

Brez razloga se sekiraš. - Ferhatu bo težko oditi.

Mislim, da me upravičeno skrbi. Namıku ne zaupam.

Nikomur ni treba zaupati. Če Ferhat pravi, da pojdita, prav.

Samo možu zaupaj. - Saj mu že.

Ga lahko primem? - Tu ga imaš, težek je že.

Živijo, kolega. - Po mleko mu grem. Z njim bodi.

Prav. - Poglej me, kolega.

Torej je res? - Najprej nisem verjel.

Opravil si test. - Ja.

Kaj boš naredil? - Pojma nimam.

Aslı sem obljubil, da se bova odselila,

živela v miru... Še pištolo sem vrgel stran.

Rekel sem, da bova pozabila na preteklost.

Kako naj to zdaj izvedem? Kako bo to šlo?

Kako naj Aslı rečem, da ne morem oditi?

Zelo bo razočarana. - Seveda bo.

Tokrat bo odšla sama in to povsem upravičeno.

Mrzle prstke imaš. Poglejva, kaj bova našla zate.

Te zebe, Necdet?

Glej, odejo sva našla.

Teta? - Vildan, Yeter je šla dol.

Necdetu je šla po mleko.

Si vprašala Ferhata? - Kaj?

Mogoče ti ne bo dovolil, da uporabiš to odejo.

Ga moram vprašati, katero odejo smem uporabiti?

Ne, pozabi. Kako si pa ti? Kako je nosečnost?

V redu.

Lepo. Na zrak grem. - Ji bom povedala.

Ti mi povej, kako nosečnost.

Kdo še vpraša za dovoljenje glede odejice?

Med dvema ognjema si. - Že od nekdaj je tako.

Prej ni bilo težav. Ampak tole zdaj...Čudno je.

Situacija je jasna. - Ko bi bil vsaj oče živ.

Vedel bi, kaj naj. Povedal bi nama, kaj naj.

Zdaj nimava nikogar, ki bi naju podprl.

Veliko srce je imel. - Res je.

Nedolžno srce je imel. Tako kot ti.

Moje je bilo nedolžno do njegove smrti.

Zdaj pa ne vem, kaj naj. - Ne govori bedarij.

Vrnil se boš v službo kot pravi junak. Pravnik si.

Od kdaj smo vsi tako temačni?

Prosim?

Poslušam. To je naslov? Prav, hvala.

Kaj je? - Nič.

Kaj se greš? Povej mi. - Si ti kdaj povedal meni?

Na vprašanje odgovarjaš z vprašanjem.

Oče nama ne bi dal miru, če bi bil živ, ne? - Res je.

Za družino bi tudi umrl.

Jaz bi tudi. Ker sem pač sin brivca Necdeta.

Prav imaš. Za družino človek tudi umre.

Dojenček ima srečo.

Zakaj pa? - O tvojem otroku govorim.

Srečo ima, Namık zanj naredi marsikaj.

Nič nisva potrebovala, ampak g. Namık pač ravna po svoje.

Kot vidim, ti ni všeč. Ne veš, kaj je dobro zate.

Dobro? Ravno nasprotno.

Odslej bi se rada s Ferhatom odločala sama.

Nihče te ne ovira. Revež se je samo potrudil.

Kolikor ga poznam, bo pričakoval protiuslugo.

Kaj pa te lahko Namık prosi? - Nekaj se mi že dozdeva.

Kakorkoli že, v hiši je že dovolj nemira.

Kot veš, se že od tvojega prihoda v tej hiši samo še kregamo.

To pa res.

No, lepo se imej.

Kaj pa je s tabo? Kot vohunka si. - Ne nakladaj.

Na, zdaj pa mi daj mir. - Bravo, vohunka moja.

Upam, da umreš. - Zgodaj bova šla. - Ja.

Nekdo prihaja, zapri!

Zakaj sopihaš? Vse je v redu. Boš sok?

Ne bom, pa tudi tebe nočem več videti.

Nič več ne naredim zate. - Glej jo, kako žuga s prstom.

Rekel sem ti, da pridi in pripelji avto, pa si ubogala.

Ne jezi se. - Ti nekaj povem? - Povej.

Abidin ve vse. Ne moreš mi več groziti z njim.

Ti bom pa grozil z bratom. Abidin ve vse, kaj pa Ferhat?

Povedal mu bom. Veš, kaj bo potem, Gülsüm?

Vbij si že v glavo. Če ti rečem, da pridi, prideš.

Spravila me boš v hišo. Tam je tudi moja hči.

Kar privadi se na to.

Raje se ubijem, kot da bi ti pomagala. Razumeš?

Spelji se.

Kako kaže? - Zjutraj je šel ven.

Se je s kom dobil? - Ne. Ni opazil, da ga zasledujemo.

Je notri? - Ja.

Prasec bo hotel ven. Glejta, da ne bo mogel. - Prav.

Pojdita.

Ja? - Ferhat, nisi mi javil.

Česa? - Glede testa. Si ga opravil?

Sem.

Kakšen je izvid?

Mi lahko poveš, prosim? Kaj bova zdaj?

Te bo najina hči klicala oče?

Aslı ne sme izvedeti do poroda.

Potem ji bom jaz povedal. - Kaj to pomeni?

Bo ta čas skrivnost? Bova Özge prikrivala?

Naj Özge ne izve, kdo je njen oče, in misli, da je to tista svinja Cüneyt?

Ko pride pravi trenutek, se bomo pogovorili. Konec debate.

Ni konec debate, Ferhat. Ni.

Aslı, kar pojdi v sobo. Gotovo si utrujena. Daj mi ga.

Takole. Mrzel je bil, pa sem ga malo ovila.

Ležat grem.

Glej, kaj sem ti prinesla.

Kje imaš mleko?

Kje imaš mleko?

Kam greš? - Aslı bom vse povedala, mama.

Ne vmešavaj se! - Si znorela? Zberi se. Hodi.

Kaj ji boš povedala? Se ti sploh slišiš?

Mami, Özge je Ferhatova. To mora izvedeti tudi Aslı.

Özge ga bo klicala oče.

Umakni se! - Nikamor ne greš.

Zmešalo se ti je, sploh se ne obvladuješ več.

Mami, niti stati ne morem več. Vsa ta leta sem živela v temi.

Resnica prihaja na dan, Ferhat pa misli samo na Aslı.

Seveda misli nanjo! - Ampak zakaj?

Tudi Özge je njegova. - Na to kar pozabi!

Kako naj pozabim, mami? Zbolela bom, ne zdržim več.

Vsi mi samo govorite, kaj naj.

Vildan, to, Vildan, ono. Sedi, utihni.

Tega ne prenesem več. Veš, kaj mi je Ferhat rekel?

Da moram biti tiho, dokler Aslı ne rodi. Zakaj?

Je to samo njegova odločitev? Kaj bo z mano?

Kaj pa moje želje? - Aslı ima tvegano nosečnost.

Prav, kar povej ji, pa bo zaradi tebe še splavila.

Ferhat te bo ubil. No, kar pojdi ji povedat.

Očitno se ti res mudi. Kaj pa bo z Özge?

Si pomislila nanjo? Boš še njo spravila ob pamet?

Krava. Res ne znaš uporabljati možganov.

Dajmo, pojdi se umit, potem pa pridi na čaj.

Ob meni boš sedela kot normalna oseba.

Da ne bo koga skrbelo. Dajmo, ne jezi me. Gremo.

Prav.

Oprala sem perilo. - Zlata si.

Zeynep?

Kaj si misliš o Jülide? - Kaj hočeš reči?

Čudna se mi zdi. Zahrbtna. Nisi nič opazila?

Čudna je, ampak ne razumem, zakaj to sprašuješ.

No, včasih reče kaj čudnega. Zato sprašujem.

Uveljaviti se hoče, ker je komaj prišla.

Če bo nesramna, jo ignoriraj. Mlada je.

Je pa Aslıjina nečakinja. - Res je.

Upam, da ne bo nikogar prizadela, za ostalo mi je pa vseeno.

Grem, opravke imam. - Upam, da res. Tole bom nesla.

Kaj je to? Ves čas same sladice.

Hočeš, da dobimo sladkorno? Prinesi kaj slanega, ljubica.

Ga. Handan ne mara slanega.

Mogoče, jaz pa. Kaj bova pa zdaj?

Ga. Handan je naročila čaj in pecivo.

Kako se nosimo.

Tako je, ko se služinčad druži z lastniki. To je zdaj normalno.

Zakaj se tako držiš?

Je kaj novega?

Kaj je? Radovedna sem.

Je Ferhat uredil? - Ja.

Je res? - Je, ampak pozabi. - Zakaj?

Kar tako. - Madona.

Čudna si, ne razumem te. Pojdi ga objet.

Žalostna sem, Jülide. - Takole boš samo še bolj.

Kaj hočeš? Da se objemata in te gledata takšno?

Ne razumem te. S tabo ima otroka.

Prvi je vedno najpomembnejši. Če boš tako nadaljevala,

bo res ostal z njo. No, saj bom tiho. Počni, kar hočeš.

Hülya.

Dol pijejo čaj, pa sem vam ga prinesla

Pravilno. Mi daš skodelico?

Hvala.

Nekaj mi hočeš povedati. Kaj je?

Aslı...Ste še kdaj videli Jülidejino mamo? Bili sta sestri.

Ko je mami odšla s sestro, sem bila še majhna.

Ne spomnim se je najbolje, bolj megleno.

Jülide ne poznate najbolje. Pozno sta se našli.

Od kod ta vprašanja? Ne razumem, kaj sprašuješ.

Nič takega ni. Čisto drugačni sta si.

Vi ste prijazni, pozorni, dobri po srcu...

Kaj pa ona? - Teta? - Jülide, pridi.

Prišla sem pogledat... Madona, kako je vse lepo.

Namık ti je kupil same lepe stvari, vse je lepo.

Dol me je že dušilo, kot na pogrebu sedijo.

Nočem se pogovarjati z njimi. - Ne govori tako. - Naj raje lažem?

Uživajte.

Tiho bom. Komaj čakam, da bom lahko crkljala dojenčka.

Ja? - Živijo.

Najbrž me ne poznate. Sem Yiğit Aslan, Necdetov sin.

Brat Ferhata Aslana? - Ja.

Kaj pa je? - Obema je hudo.

Vaš oče je ubil mojega. - Vaš brat pa mojega očeta.

To je dejstvo. Nekaj bi vas vprašal, če smem.

Oči?

Grem. - Po pameti.

Kar naprej.

Ljubčka, kar pančkajta.

Gülsüm, kje si bila?

Zakaj? Kaj je narobe? - Nič, samo zanima me.

Slabe volje sem bila in sem šla na sprehod.

Šla sem po par stvari za Necdeta. - Nič nisi kupila.

Sem. Mleka ni imel, pa sem ga kupila.

V kuhinji je. - Oprosti, če se zdi kot zasliševanje.

Vsem se meša, tebi pa je dolgčas, ne? - No...

Gülsüm, včeraj sem razmišljal. Tako ne gre.

Kako ne gre? - Cüneyt bo očitno hodil sem.

Ferhat noče, da Özge trpi. Cüneyt ti bo najedal.

Pogovoril se bom s Ferhatom. Preseliva se še midva.

Resno? - Ja. Kaj nisva poročena?

Ja, poročena sva. - Torej? Rada se imava. Se nimava?

Seveda se imava, zelo se imava rada.

Potem je čas, da se preseliva na svoje.

Kaj praviš? - To bo super.

Vaš oče je dolgoval mojemu. Ker mu ni vrnil, ga je ustrelil.

To je to. - To je zgodba, ki jo vsi poznamo.

Vi ste bili še majhni, mogoče se ne spomnite,

vaša mama pa se. - Ni res.

Moja mama je invalidna. Ne more govoriti. - Res? - Res.

Vas še kaj zanima?

Nočem težiti, a sem sumničav glede te zadeve.

Zakaj? - Mislim, da je nekdo drug vašega očeta najel za umor.

Kdo? - Poznate Namıka Emirhana?

Prvič slišim.

Mogoče vam je kdaj pomagal. Dal denar.

Moj oče naj bi bil plačani morilec? - Tega nisem rekel.

Ta človek se zrine povsod in si prisvoji vse ter vsakogar.

Hočem reči, da je bil vas oče mogoče ena njegovih žrtev.

Nemogoče. Vašega očeta je ubil, ker mu je dolgoval denar.

Opravke imam.

Prav. Ne bom vas več motil.

Naredite mi uslugo.

Zelo bi bil vesel, če bi o tem povedali svoji materi.

Bomo videli.

Lep dan.

Živijo. - So vsi doma?

Vsi razen İdil. - Pa Vildan? - Danes ni šla nikamor.

Je kaj novega glede Cüneyta? - Nič.

Zakaj stojiš tu? Zmrznil boš. - Ne smem klepetati s prijateljem?

Ne govorim o tem. Videti si utrujen.

Kam te nese? - Samo opravek imam. Takoj bom nazaj.

Kakšen opravek? - Nekaj zasebnega. - Zasebnega? - Ja. Takoj bom nazaj.

Povej mi, kakšen opravek imaš, pa ti bom povedal, če kam greš.

Saj sem rekla, da bom takoj nazaj. Kaj ti ni jasno?

Povej mi. Pomisli in potem povej.

Si že kdaj kam šla, ne da mi bi povedala?

Samo ne smej se. - Prav.

Gozdne jagode bi jedla.

Po jagode grem. Ne smej se.

Saj se ne. - Vidim, da se smejiš. Noseča sem.

Nosečnice imamo včasih takšne napade želja. Ne smej se mi.

Ne smejem se. Greva, če otrok hoče jagode.

Ti se smejiš. Hülyi bom povedala, da ne boš dober oče.

Ne smej se, to ni smešno. Smeje se.

Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje. - Tako je.

Kar smej se.

Živijo, partnerica. - Ne kliči me partnerica, Cüneyt.

Zakaj ne?

Moža si mi zašpecala, torej sva partnerja.

Kaj boš naredil? V hišo že ne boš prišel.

Ferhat te je vrgel iz hiše. Tokrat ne moreš izkoristiti Özge.

Vem, vem.

Če ne bi bilo Ferhata, bi že vse pobil. A kaj, ko je vedno tam.

Preidi k bistvu. - Pomagala mi boš.

Poslovna ženska si. Spoznaš se na mreženje in podobno.

Zakaj?

Zakaj le? Lažni potni list, denar,

bivališče in podobno.

Stran od Ferhata moram. - Nekam zahteven si.

Ni res. Mar zahtevam tvoje življenje?

Kaj če stric izve, kdo je izblebetal o Albini?

Kaj če mu kdo pove?

Kako naj vem, da me ob odhodu ne boš izdal?

To bo še presenečenje. To bo najvznemirljivejši del.

Adrenalin.

Naj bo.

Imaš zelene oči?

Lepe so, ogromno povedo.

Prelepe so. Kar škoda te je.

Kaj pa je? Te Namık zapostavlja?

Ne bi ti bilo treba. Sama bi lahko šla ponje.

Zdravo, dober večer. - Dober večer, gospa.

Imate gozdne jagode? - Mar nimam jezika? Sama ga lahko vprašam.

Mame imajo napade želja, očetje pa jim ustrežejo. - Ljubi bog.

Sama lahko vprašam. Imate mogoče gozdne jagode?

Samo navadne imam. - Ne, to ne bo v redu.

Tiste majcene bi.

Vem, kaj so gozdne jagode, sestra, a jih nimam.

Ste mi rekli sestra? - Ni tega rekel.

Sva skupaj krave pasla? Zakaj mi pravite sestra?

Ti pa mu nisi nič rekel. Se ti to zdi v redu?

Če kaj rečem, ni prav, če nič ne rečem, ni prav...

Kako nimate tudi gozdnih, če imate pa navadne?

Kako, da jih nima?

Gozdnih jagod ne dobiš povsod. To ni nič nenavadnega.

Ferhat, utrujena sem. - Jaz bom vprašal.

Pozdravljeni.

Zdravo. - Imate mogoče gozdne jagode?

Ne recite, da imate samo vrtne.

Žena je noseča in vznemirjena. - Ne, kolega.

Ne, ni prava sezona. - Prav nikjer ne rastejo?

Splezal bi na goro. - Ni prava sezona.

Prav, kolega, prav.

Jih nima? - Ni prava sezona.

Ja, veva, da ni prava sezona.

Ti vprašaj. - Ne zapiraje še, prosim.

Imate mogoče gozdne jagode?

Nimam jih. - Še nocoj jih moram najti.

Mi lahko pomagate? - Samo pri Muzafferju jih lahko dobite. - Kje je?

V kavarni tam naprej.

Hvala vam. Hvala.

Kam zdaj?

Pozdravljeni. - Pozdravljeni.

Kdo je Muzaffer? - To sem jaz.

Gozdne jagode bi jedla. Jih imate.

Kako sta me našla? - Zelenjadar nama je povedal.

Gozdne jagode iščeva. Prosim, prodajte nama jih, če jih imate.

Imam jih. Gremo v trgovino. - Moj mož je precej trmast,

ko si nekaj vtepe v glavo.

Oprostite, ker vas motiva.

Hvala vam. Oprostite. - Saj jih nočem več.

Na poti nazaj mi bodo spet zadišale.

Lagal mi je. Lagal je.

Da je njegova mama invalidna... Ženska vsekakor nekaj ve.

Nekaj ve. - Yiğit.

To mi ni všeč. Prosim, odnehaj.

Tudi njima ni lahko. Po vseh teh letih jima odpiraš stare rane.

Nekaj smrdi, Suna. Naj to kar ignoriram?

Nekaj skrivata.

Kaj skrivata? - Ne vem. Ne vem.

A bom izvedel.

Aslı.

Si dobila svoje jagode? - Ja.

Že od jutra govori o njih.

Sta šla v vse trgovine? - Kdo je vzel to odejo?

Jaz. Kaj je? - Koga si vprašala?

Bila je edina odeja v Yeterini sobi, pa sem ga zavila vanjo. Kaj je?

Moja napaka, oprosti. Daj mi Necdeta,

da ga nesem v sobo.

Si vprašala Ferhata? - Kaj? - Mogoče ti ne bo dovolil, da uporabiš to odejo.

Ga moram vprašati, katero odejo smem uporabiti?

Ne, pozabi.

Zebe me.

Vildan, se lahko pogovoriva?

Seveda. - Oprosti,

ker sem se tako vznemirila zaradi tiste odeje.

Nič hudega. Saj nisi mogla vedeti.

Ja. Ferhat se je res razburil.

Bil je jezen.

Se je tudi nate razjezil? Name tudi.

Takrat sva bila še otroka. Bil je dan, ko sva se spoznala.

Živijo, jaz sem Vildan. Kako ti je ime?

Ferhat. - Prijateljevi sorodniki so. Zdaj so tudi naši sorodniki.

Nikakor! Zakaj v hišo voziš ljudi, s katerimi nismo v sorodu?

Sestra, mož njegove mame je umrl.

Namık, ne skrbi. Ne bomo vas motili.

Kako lepo.

Ne, pusti!

Oče mi jo je kupil.

Je umrl? - Poberi se.

Torej je bil že takrat jezen. - Tak je bil, kot je zdaj.

Na zunaj je videti jezen, a je v resnici dober človek.

Že takrat ni veliko govoril, kot tudi zdaj ne.

Vem. To dobro vem, Vildan.

Moj mož je. Ne bom te zadrževala. - Se vidiva.

Torej? Že veš, kakšno službo si boš našel?

Ja.

Ja? Torej?

Mizar bom.

Res? - Ja. To znam delati.

Res. Mojstru Yaşarju iz Eminönüja

sem pomagal kot otrok. Včasih mi je govoril,

da bo zelo uspešen z delavci kot sem jaz.

Resno. Ljubi bog.

Ne verjameš mi.

Verjamem ti. Tudi jaz bom delala.

In hkrati študirala.

Kupila bova malo hišo. Enonadstropno.

Imela bom tudi vrt, ti pa boš izdelal pergolo, mizar.

Seveda.

Za senco. - Super bo.

Necdet bi lahko dobil sorojenca.

Mogoče sestrico.

Kdo ve?

Ferhat?

Premišljeval sem.

Danes sem bil pregrob s tabo. Oprosti. - Nič hudega.

Hvala. Tudi z Özge se bom pogovoril.

Samo malce zmeden sem.

Seveda se pogovori z njo. - Ob pravem trenutku.

Ne skrbi.

Ferhat.

Vildan, veže naju samo otrok.

Na drugo kar pozabi.

Poročen sem.

Še ne spiš?

Premišljujem.

O čem? O čem spet premišljuješ?

O tebi. Bo dovolj?

Kaj sem spet naredil? - Ne vem.

Ne vem. Ne vem, kaj si počel pred mano.

Pred tabo sem samo taval.

Potem si se prikazala ti.

Za vedno. Drugega se ne spomnim. - Spomniš se odeje.

To je drugače.

Očeta ne bom pozabil.

Očeta? - Očeta.

Nič mi ne poveš. Ne o očetu, ne o otroštvu...

Imel sem lepo otroštvo.

Dokler nisem izgubil očeta.

Nisem mogel mirovati. Skakal sem z drevesa na drevo.

Čez potoke. Ves sem bil v modricah.

To sem ti že povedal.

Nisem te hotela vznemirjati.

Nič hudega.

Potem sem moral odrasti.

Otroštva je bilo konec.

Trudil sem se biti tak kot on. Gledati na življenje na enak način.

Trudil sem se mirovati kot on. Biti kot brivec Necdet.

A življenje ni šlo v to smer.

Sploh ne.

Hotel sem ostati v očetovi hiši, a mi niso dovolili.

Zbežal sem. Živel sem na ulici.

A mi ni uspelo.

Mi daste malo kruha? - Izgini!

Nisem tat. Moj prijatelj je bolan. Že tri dni ni jedel. - Poberi se.

Nikar. - Ne boš hodil sem vsak dan.

Izgini? - Niste človek? Vas bo konec, če mi boste pomagali?

Poberi se! Izgini!

Imel sem super prijatelja. Bil je res dober človek.

Bil mi je kot brat. Potem pa mi je umrl v naročju.

Hudo mi je, ko pomislim na to.

Bil mi je kot brat.

Če bi bil še živ, naju nihče ne bi mogel ustaviti.

Bila bi neustavljiva. - Naj počiva v miru.

Amen. - Kar hudo mi je.

Tudi meni.

Mogoče zato ne morem govoriti o otroštvu.

Končalo se je, ko mi je bilo 12 let.

Nisem mogel biti dovolj dober sin.

Nisem mogel biti kot on. Mogoče je usoda, mogoče je življenje...

Ni važno.

Hvalabogu, si prišla ti.

Hvalabogu, sem te našel.

Še vedno sem jezen nase.

Zato se jeziš, če se kdo dotakne tvojih stvari iz preteklosti.

Saj se nočem, ampak...

Imam prav?

Mogoče kdaj nimaš? - Nečesa ne vem. Ne vem, kako biti mama.

A se bom naučila. Ti pa boš odličen oče.

Greva spat. - Greva.

♪ Ustvarjal sem neskončne sanje

♪ Vem, da sem tiho, nič ni nemogoče

♪ Neke noči pa sem ugotovil,

♪ da si mi spolzela med prsti.

♪ Za vse sem sam kriv.

♪ Zidal sem gradove iz neskončnih sanj

♪ Želel sem ubežati ljubezni, a ta ni vedno prisotna

♪ Lažje ni niti s pomočjo lažnivih pesmi

♪ Za vse sem sam kriv.

♪ Naj ti povem, kaj govorijo o življenju?

♪ Raje bom tiho in zgolj opazoval od daleč.

♪ Nenehno se ponavlja, moje oči se starajo

♪ Za vse sem sam kriv.

♪ Ustvarjal sem neskončne sanje

♪ Vem, da sem tiho, nič ni nemogoče

♪ Neke noči pa sem ugotovil,

♪ da si mi spolzela med prsti.

♪ Za vse sem sam kriv.

♪ Naj ti povem, kaj govorijo o življenju?

♪ Raje bom tiho in zgolj opazoval od daleč.

♪ Nenehno se ponavlja, moje oči se starajo

♪ Za vse sem sam kriv.

Ferhat.

Nekaj me zanima. - Kaj je? Bi spet jedla jagode?

Ne. - Povej.

Ni to. - Kaj pa?

Nekaj mi ne da miru.

Vildan me je opozorila glede odeje, a je nisem poslušala,

ti pa si se razjezil. Se zelo dobro poznata?

Kako naj bi se?

Ne vem.

Prejšnji večer sta dolgo govorila na vrtu.

V preteklosti so se dogajale stvari.

Je mogoče, da kaj čuti do tebe? - Ne, le zakaj bi?

Te stvari se dogajajo. - Ne.

Mislim...

Pridi bližje.

Že navsezgodaj mi težiš. - Ja.

Slišiš? - Ves čas mi samo ukazuješ.

Moški bi moral zjutraj govoriti romantične stvari.

Moja ljubezen, moja petunija... - Kaj?

Petunija. - Kaj je to?

Roža.

Saj ni pomembno.

Pojdiva jest, lačna sem. - Saj sem romantičen.

Pa še kako.

Pridi in ne teži.

V redu. Pridi.

Prosim, greva na zajtrk. - Nikamor ne greš.

To je najina romantika. - Prav.

Kam je šla?

Pustila je sporočilo. Vzela je otroka in odšla. - Odšla je od doma?

Nikamor ni šla. Pogovorili se bomo. - Handan.

Ves čas si ji težila. Nič čudnega.

Ni več zdržala. Prav ima.

Moja hči jo popiha, ti pa takole?

Me boš učila, kako biti človek?

Kaj je spet? - Vildan je pustila sporočilo.

Spakirala je in odšla.

Je odpeljala tudi Özge? - Hudo se je vznemirila.

Prepričana sem, da rabi samo počitek.

Kam je šla? - V hotel v Ataşehirju. Večkrat smo že biti tam.

Napisala je, da sta odšli in naj nas ne skrbi.

Naj si malo odpočije. Padala je v depresijo.

Nihče ne more kar tako oditi. - Saj je rekla, da je v redu.

Zakaj zganjaš paniko? - Ponjo bom šel.

Male ne more kar odpeljati.

Ferhat.

Ferhat! - Kaj je?

Kaj se dogaja? Kam greš? - Saj si slišala. Vildan je odšla.

In? Saj lahko odide. Odrasla ženska je.

Kam greš? Kaj je s tabo?

Nič ni z mano. - Torej ne odhajaj.

Okriviš lahko hormone ali intuicijo ali karkoli,

a ni mi všeč, da greš tako panično po Vildan.

Niti malo mi ni všeč. Nečesa ne vem, je tako?

Nič ni. - Torej ostani tu.

Povedal sem ti, da smo si v družini zelo blizu.

Vildan in njena hči sta del te družine. Odgovoren sem zanju.

Kot sem odgovoren zate. Kot si ti za najinega otroka.

V redu? Pojdi noter.

Dajmo. - Prav, kar pojdi.

Hej, stari. - Cengiz. - Stari!

Lep pozdrav. - Cengiz, model.

Daj sem. - Tu imaš.

Izvolite. Ko vas pokličem, se oglasite. Le glejte. - Prav.

Povej. - Cüneyt je izginil. Ni ga v hotelu. - Kako je izginil?

Sta zaspala? Je odletel iz hotela?

Nisva ga videla.

Ja, Ferhat? - Abidin, Cüneyt je izginil iz hotela.

Prasec.

Baraba se je izmuznila. - Je, kar je. Si doma?

Sem. - V njegovo sobo sem nastavil kamero.

Poglej posnetek. Najbrž se je sestal s svojim vohunom.

Če najdemo njega, najdemo izdajalca. - Prav.

Ga. Handan. - Kaj je?

Kako, kaj je? Vaša hči je odšla

in vzela svojega otroka. Vam je res čisto vseeno?

Me boš učila, kako naj ravnam s hčerko? - Ne.

Vseeno pa je nekaj narobe in vi veste, kaj.

Vem, kaj ji je. Prav nič.

Ni res. Vildan ima resno težavo.

Že dva dni se čudno obnaša. Zakaj je hčerko kar odpeljala?

Postalo ji je dolgčas. Hudo ji je bilo, pa je odšla.

Res ne pred čim beži? Res nič ne veste?

Saj se bo vrnila. Nikar ne skrbi zaradi Vildan.

Od mene pa nikoli več ne zahtevaj pojasnil.

Ga. Nevin.

Danes niste videti preveč invalidni.

Daj.

Pokaži se.

Dobro veste, da ne gre za to, kar govori vaš sin.

Nekaj drugega se je zgodilo. Povejte mi, kaj. - Poberi se.

Ne poznam te. Poberi se! - Zakaj ste tako jezni?

Pa še kar govori. Nič ti nimam povedati.

Lažete. Nekaj skrivate. - Ne zanima me, kaj veš.

Lahko kaj dokažeš? - Kar molčite.

Vaš vnuk je preprodajalec, jaz pa sem tožilec.

Boste tudi na zaslišanju molčali? - Mi groziš?

Ne bojim se te.

Poberi se. Dajmo, odidi!

Gremo! - Kaj tako skrivate? Še se bom vrnil.

Kaj pa ti tukaj?

Spakiraj. Gremo domov. - Özge spi. Nikamor ne greva.

Ne bom se ponavljal. Spodaj bom počakal. - Rekla sem, da ne.

Ne greva nazaj v tisto hišo. - Je to zaradi sinoči?

Oba sva nekaj izvedela. Težko je sprejeti resnico.

Ne moreš pa otroku vzeti doma. - Dobro sem premislila.

Nisi prebral mojega pisma?

Nisem dobil pisma. - Torej ga boš prebral kasneje. V predalu je.

V mojem predalu? - Ja.

Aslı, ste v redu?

Krče imam. Kje so moja zdravila? - V predalu v vaši spalnici. - Prav.

Vildan je odšla.

Kaj je?

Je kaj narobe?

Ti si bila. Ti si pomagala Cüneytu.

Ti si izdajalka.

Kako si mogla, Gülsüm? Te ni bilo sram pomagati Cüneytu?

Ljubi bog, te ni bilo nič sram? - Prosim, poslušaj.

Kaj naj poslušam? Ves ta čas si me zavajala in hodila k Cüneytu.

Kaj naj poslušam? - Nisem imela izbire.

Prosim, poslušaj me. - Recimo, da nisi imela izbire.

Kako si lahko to naredila meni? Kako si mogla?

Zaradi tvojih solza bi naredil vse! Zate bi dal vse!

Misliš, da si to zaslužim? Kako si mogla? Kako si mogla?

Poslušaj me, poslušaj! Grozil mi je!

Tebi in Ferhatu bi povedal za Necdeta. Ferhat bi me ubil!

Nisem imela izbire! Upirala sem se mu, a mi je kar naprej grozil!

Strah me je bilo! Razumeš? Bala sem se!

Najbolj sem se bala, da bom izgubila tebe.

Mislila sem, da me boš nehal ljubiti, če boš izvedel.

Kaj naj bi naredila? Kaj bi naredil na mojem mestu?

Ljubil bi te ne glede na vse, Gülsüm.

Slišiš? Ne glede na vse.

Kaj pa moj brat? Si mu povedal, da sem bila jaz?

Rekel sem, da nisem videl nikogar. Lagal sem.

Ne skrbi.

Ja, Ferhat? - Si pogledal posnetke?

Ni mi jih treba pogledati. Jaz sem pomagal Cüneytu.

Kako to misliš? Kaj hočeš reči? - Točno to.

Jaz sem izdajalec.

Kam pa kam?

Pomiri se. Pomiri se. - Te je poslal Namık?

Povej!

Te je poslal Namık Emirhan?

KONEC 26. DELA