All language subtitles for Black and White Love S01E23

ČRNO-BELA LJUBEZEN

23. DEL

Doktorica!

Doktorica!

Doktorica!

Odprite vrata!

Vse v redu?

Ja.
- Težko ti bo.

Zmogla boš, prepričana sem.

Vem, da bo težko,
Uspelo mi bo.

Verjamem.

Odprite vrata!

Odprite vrata!
- Je to on?

Doktorica!

Ja, on je. - Še dobro,
da se ni nihče pritožil.

Ne pritožijo se,
ker se ga bojijo.

Pa ti?

Jaz se bojim samo sebe.
- Če kaj rabiš, pokliči.

Hvala za vse.

Najlepša hvala.
Mi lahko pokličeš taksi? - Seveda.

Pozen si.

Prepozen.

Kako si lahko to naredila?

Brez usmiljenja.

Čisto brez vesti.
Sam si tako hotel.

Otrok bi naju povezal.
Jaz tega nočem, ti pa.

Lažem?

Kaj je?
Si prisluhnil svoji vesti?

Te boli?

Te zelo boli?
Marsikaj si mi rekel.

Nisi se odzval na zdravljenje,
pod katerim se skriva moja sebičnost...

Kaj se je spremenilo?
Sem si prišel tolč in razbijat.

Za kaj? Za otroka.

Mi nisi v bolnišnici rekel,
da upaš, da je še čas za splav?

Ni bilo prepozno.
Ravno pravi trenutek sem prišla.

Ti pa si prepozen.

Takšen sem, jaz, jaz...
Vedno jaz, jaz...

Povej mi, Ferhat Aslan,
kateri od naju je nadut.

Rekla sem ti, da pozabi na jezo,
potem pa izpusti še pištolo.

Rekla sem, da četudi bi malce
pozabil na jezo, ti to ne bi škodovalo.

Mogoče bi se "jaz"
spremenil v "midva".

Prosim?
- Yiğit.

Poišči mi številko taksija
z registrsko 34 DDJ 90.

Kaj je? Zakaj številko?
- Dolga zgodba, ti bom že povedal.

Počakaj trenutek.

Pozor vsem enotam.
Sumljiv avto v smeri Polonezköya.

Bližnje enote, v akcijo.
Gre za rdečo limuzino.

22-34 centrali,
mi gremo do Polonezköya.

Gremo, družba.
- Hvala.

Nisem hotela,
da prideš za mano.

Zakaj to počneš?
Dve številki sta.

Ena je voznikova, druga lastnikova.
Lastnik dela v nočni.

Sporoči mi obe številki.
- Velja.

Prosim?
- Halo? Dajte mi gospo.

Kdo pa si ti?
- Za tabo vozim. Daj mi jo.

Gospa,
tale za nama vas kliče.

Prosim?

Res ne odnehaš, ne?
- Ne.

Dejansko si že odnehal.
- Nič nisem odnehal, Aslı.

Ni malo prepozno za tole?
- Samo... - Samo kaj?

Samo kaj, Ferhat?

Kar pogovarjaj se s svojo vestjo,
ki si jo dolgo časa zatiral,

zato da bi izpadel
močan in ledeno hladen, prav?

Odložila bom.
- Da ne bi!

Se opravičujem.
- Je že v redu.

Oprosti, Jülide, zmedeni smo.
Aslı ni nikoli omenjala nečakinje.

Res je. Še sama nisem vedela,
da imam teto in strica.

Mami mi je povedala.

Povedala mi je,
preden je umrla. - Umrla je?

Zelo mi je žal.
- Hvala.

Samo še njena nečakinja
nam je manjkala.

Kot da nimamo
že dovolj težav.

Gotovo te je pretreslo.
- Res me je.

Zeynep, reci Hülyi,
naj ji pripravi sobo za goste. - Bom.

Nisem vedela, kaj naj.
Nisem imela številke.

Potem sem se spomnila,
da mi je mami pokazala časopis.

Na sliki sta bila teta
in g. Ferhat.

Malce sem povprašala naokoli
in izvedela.

Teta te bo zelo vesela.

Lepo se imejte.

Ferhat, če si se odločil,
stoj za odločitvijo.

Pokliči odvetnika.

Prav, ločila se bova.
Ločila se bova, ampak...

Nič ampak.
Nobenega ampak ne bo.

Pa bo. - Ne bo!
- Pa bo!

Še vedno nosiš moj priimek...
- Sploh ne nadaljuj.

Ne nadaljuj stavka.
Saj tako ali tako nič ne zaključiš.

Prosim te. Čeprav imaš vedno zadnjo besedo,
se tokrat vzdrži.

Nočem, da si tu.
- Nisem te vprašala.

Nisem. Jasno?
- Ni.

Kolega, pomiri se.
Poklical bom policijo. - Pa daj.

Kaj se greš?
- Jih jaz pokličem? - Kaj se greš?

Zdaj živim tukaj.
To so moji sosedje.

Zakaj rad povzročaš nemir?
- Pravim ti, da ne moreš ostati tu.

Govoriš zgolj iz
prepričanja tradicionalne družbe.

Ko bi vsaj govoril zase.
Tu bom ostala.

Pa če sprejmeš ali ne.

Hvalabogu
si se morala samo spočiti.

Kaj pa vem, Ayşegül.

Kot da bi za trenutek odtavala.

Ne vem, če sem sanjala
ali pa se misli poigravajo z mano.

Tudi v nesreči sem jo videla.

Kaj pa?
- Majhno punčko.

Jezna je bila name,

potem pa se je obrnila
in odšla.

Včasih srce ne sprejme
naših prepričanj.

Ni prav, da zdrava ženska,
ki že vse življenje rešuje ljudi...

To bi bila napaka zate.

Boš možu povedala,
da nisi splavila?

Ne bom mu povedala.

Odslej bova sami.

Samo jaz in ti.

Zamenjala sem posteljnino.
Dobrodošli še enkrat.

Hvala.
Kje pa je tetina soba?

Njuna soba...
Soba g. Ferhata je zgoraj.

Komaj čakam.
Kdaj se vrneta? - Ne vem.

Hvala še enkrat.
- Lepo počivajte.

To je od vaše mame.

Podpišite, da ste prevzeli.

Moje sožalje.

Draga hči,

zdaj, ko imaš to pismo in dnevnik,
me nič več ne boli.

No, skoraj nič več.

Z mami so naju iz hiše nagnali,
ko sem imela 12 let.

Nič mi ni bilo jasno.
Mami me je zbudila sredi noči

in mi rekla,
da morava iti.

Oči je mami obtožil,
da ga je izdala. Ni ga.

Mami je bila ponosna ženska.
Tega ni več prenesla.

Mene je odpeljala, Aslı in Cem
pa sta bila še premajhna.

Tvojemu stricu Cemu
je večkrat pisala.

Nikoli ni odpisal.

Večkrat je hotela videti Aslı,
a jo je Cem vsakič ustavil.

Oprosti mi za vse,
kar si morala prestati.

Usodo sem podedovala
po materini strani.

Upam, da je ne boš
po meni še ti.

Mama je umrla osramočena.

Upam, da tako umrejo
tudi tisti, ki so za to krivi.

Govorice uničijo življenje
marsikomu, ljubica.

Začela sem ubijati, mami.

In tako bom nadaljevala.
Počivaj v miru, mami.

Pozdravljen.
- Živijo.

Gostjo imate.

Koga? - Aslıjino nečakinjo.
Simpatična je.

Nečakinja?

Gülsüm?

Se je kaj zgodilo?
- Ne, nič ni.

Utihni, kuzla!

Če me boš razjezila,
te bom zastrupila.

Kako je bilo?
Si se zabavala?

Super je bilo. Ti povem, zakaj?
Ker tebe ni bilo zraven.

Vidim, da ti je
taščin vic še kako všeč.

Kje imaš preljubo ženo?
- Necdeta doji.

Nisi ti njegov očim?
Pojdi poskrbet za sina.

Naredi že kaj zanj.

Mama, boš povedala,
ko se boš dvignila s stola?

Tebe ne moremo zamenjati,
lahko pa zamenjamo stol, ne?

Potrpljenje.

Nisi nič užaljena,
ko otroci tako govorijo s tabo?

Draga Yeter, kolikor vem,

te Ferhat in Yiğit
niti pogledata ne.

Ne razumem,
zakaj si šla na rojstni dan.

Saj res.
Ker ne poznaš sramu, ne?

To se te ne tiče. - Prišla je
nečakinja tvoje preljube snahe.

Četudi je ne vidimo,
vedno povzroča nemir.

Kje je? - Hülya jo je peljala
v sobo za goste.

Preoblekla se bo
in se stuširala, sedla za mizo...

Madona,
postali smo pravi hotel.

Si v redu?

Prišla je Aslıjina nečakinja.
- Kdo je prišel?

Njena nečakinja.
Mlada je.

Kje je ta punca? - Najbrž je
v sobi za goste, g. Ferhat.

Kje je zdaj?
- Prej je bila še notri.

Je pa spraševala
po vaši sobi.

Mati mila...
- Oprosti, prosim.

V sobi za goste ne dela pipa,
pa sem se prišla sem stuširat.

Si ti Aslıjina nečakinja?
- Ja, ti pa si Ferhat.

Oprosti, prav sram me je.
- Ni potrebe.

Mene bi moralo biti sram,
ker sem kar vdrl v sobo, ne?

Saj ni problema.

Dol bom, obleci se.

Ferhat, ne odidi.

Dol je bilo malce napeto.
- Kaj pa je?

Prišla sem nenapovedano,
zato so seveda sumničavi.

Kdo je zdaj ta Aslıjina nečakinja?
Upravičeno. Sram me je iti dol.

Lahko počakaš,
da se malo pogovoriva?

Lahko se obrneš,
pa se bom preoblekla.

Ne bom se obrnil.
Nikomur ne obrnem hrbta.

Ti že veš.
- Zunaj te počakam.

Prav.

Res si prijazen, Ferhat.

Ja?
- Kje si? - Doma.

Lepo.

Res je lepo.

Se še nisi oblekla?
- Ne.

Kako ti je ime?
- Jülide. Me veseli.

Prav, pridem dol.

Adijo.

İdil, ven.

Prosim?
- Rekel sem, da pojdi ven.

Namık, tisti Yeterin posnetek...

Pusti zdaj posnetek in Yeter.
Rekel sem ti, da pojdi ven!

Bolj jasen že ne morem biti!

Prav, potem pa te pustim
samega s sinom.

Kaj je narobe?
- Pozabi nanjo. Sedi.

Super nalogo imam zate,
Ferhat.

Ogromno denarja,
a je tudi nevarno.

Odlični posnetki so,
nihče ni nič opazil.

Tovornjaki so blizu meje.
- Ta posel se bo splačal.

Za ogromno denarja gre,
a je tvegano.

Ne govori o denarju.
Ta del izpusti.

Preidi k bistvu.

Sami bodo prečkali mejo.

Radi bi spremstvo
do bolgarske meje.

Midva jih morava
varno spraviti čez državo.

Ni problema, to se že uredi.
- Ne govori tako.

Rekel sem ti, da je tvegano.
Že najmanjša napaka je lahko usodna.

Ti si...

Največ mi pomeniš, Ferhat.
Ne morem brez tebe.

Če se ti kaj zgodi,
si ne bom odpustil.

Tvegano je, gospod tožilec,
zato se tega nihče ne loti.

Bolgarski kupec benti,
zato je v igri vedno več denarja.

Zadeva je resna.
Mogoče gre za pomemben mejnik.

Lahko jo opraviva in bo mir,
lahko pa tudi nasrkava.

Ne bo pa šlo brez izgub
in prelivanja krvi.

Ustavili jih bomo
ne glede na ceno.

Hočem vaše najboljše može.
Najpametnejše in najspretnejše.

Takšne, ki so pripravljeni na vse.
- Nič ne skrbite.

Kot veste, je lahko to
mejnik v vaši karieri.

Če bo šlo kaj narobe,
pa se lahko razplete čisto drugače.

Kaj pravite, gospod tožilec?

Kaj praviš, Ferhat?

Velja.

Velja.

Lepo.

Veš, kaj? Če ne bi imel tebe,
tega ne bi nikoli sprejel.

Bodi previden, prav?

Nikoli nisem bežal pred ognjem.

Tudi od zdaj naprej ne bom.
- Od zdaj naprej?

Hiša se je spremenila v hlev.
Ne veš, kdo pride in kdo gre.

Samo vrata odpreš,
pa se kar vsujejo.

Dojenčki, izgubljene nečakinje...

Vsi po vrsti prihajajo.
- Prav zataknila si se ob tisto punco, kaj?

Ne razumem,
od kdaj te tako skrbi zame.

Odkar sem opazila
to tvoje zatikanje.

Ta je pa dobra, Vildan.
- Kako si nehvaležna.

Kje je zdaj ta punca?
- Hülya ji je uredila İdilino sobo.

İdil, oprosti Zeynep.

Ene stvari se ne spremenijo,
pa če se še tako trudiš.

Nekaterih ljudi se spomnimo tako,
kot si zaslužijo.

Res?
Kje pa je tvoj brat Namık?

Poglejmo, kaj bo tvoj brat rekel
o novi nečakinji.

Gülsüm?

Mislim, da sem izgubila
Necdetovo dudo.

Ni je v torbi, pa jo iščem.
- Ti pomagam? - Ne.

Ni tukaj,
sedel je na zadnjem sedežu.

Verjetno je tam.

Pogledala bom.

Tudi tu je ni.

Notri mi je padla.

Še gor grem pogledat.

Lahko noč.

V redu,
potem pa dobrodošla pri nas.

Hvala, Ferhat.

Kje pa je teta?
- V očetovi hiši.

Očitno se ne razumeta.
- Vse je v redu. Pripravi se.

Ferhat...

Koliko si stara?
Povej, koliko si stara.

Te to muči? Če te...
- Mene nič ne muči.

Prav. Odslej ti bom rekla
kar svak, prav? - To mi ni všeč.

Prav, kako hočeš.
Klicala te bom brat. Prav?

Odslej si moj brat Ferhat.
Sicer te ne poznam,

a očitno imata s teto težave.
Kar do nje bom šla.

Zakaj bi bila tu,
če nje ni?

Ne beli si glave s tem.

Kaj je? Kam greš?

Daj mi ključe od avta.

Izvoli.
- Natankajo naj ga. - Prav.

Živijo.
- Živijo.

Ti si najbrž Jülide. - Ja.
- Jaz sem Abidin.

Me veseli.
- Enako.

Kam greš? - V dežurno lekarno,
za Necdeta ni več mleka.

Grem jaz. Skoči noter.

Parkrat sem te videla v časopisu,
potem ko mi je mami povedala zate.

No, zate in za teto.
A moj stric živi s teto?

Ima otroka?

Oprosti, navado imam,
da veliko sprašujem.

Upam, da ne najedam.

Tvoj stric je umrl.

Res?

Torej ga ne bom videla.

Ne vem, če naj bom žalostna.
Čuden občutek je.

Človek si pač želi videti svoje sorodnike.

Teta je del mene.
Zaradi mami.

Kaj pa naj ji rečem,
ko jo bom zagledala?

Živijo, teta, sem Jülide.
Tvoja nečakinja. Ni to čudno?

Kdaj sta se poročila?
Imata otroke? - Ne, nimava otrok.

Upam, da jih bosta imela.

To hišo pa poznam,
tu sem že bila.

Ampak nikogar ni bilo.
Najbrž se je preselila pred kratkim.

Kdo je?
- Odpri.

Rekla sem ti,
da odidi in se ne vračaj.

Odpri, gostjo imaš.
- Kakšno gostjo?

Oprosti.
Prestrašil sem te, ne?

Nisi šel po mleko za Necdeta?
Kako si že nazaj?

Ferhat bo šel ponj,
ko odloži Aslıjino nečakinjo. - V redu.

Gülsüm, si v redu?
- Sem, Abidin.

To me stalno sprašuješ,
še zmešalo se mi bo.

Oprosti,
nisem te hotel prizadeti.

Nič takega nisem rekel.
Zaradi Cüneyta si napeta, ne?

Briga me za Cüneyta. Zakaj
mi ga ves čas omenjaš?

V redu. No zdaj pa grem.

Malo je čudno, ne?

Ne vem, kaj bi rekla.

Tu sem že bila,
ampak potem sem kar odšla.

Nisem vedela, kaj naj,
kako me boš sprejela...

Čudno je,
ko se nekdo kar tako pojavi.

Kdo si? Hčerka tvoje sestre, Jülide.
Čudno je, ampak je res.

Kaj počne sestra?

Je živa?

Umrla je.

Na samem koncu
je omenila tebe in strica

Te lahko objamem?
- Pridi.

Hkrati si zame tujka
in teta. Kako je to možno?

Zelo si podobna Leyli.

To vsi rečejo.

Mami mi je včasih govorila,
da ko me pogleda, se vrne v mladost.

Moj bog.

Povej mi vse od začetka,
prav?

Tudi sama sem radovedna
in imam veliko vprašanj.

Si lačna? Ti kaj pripravim?
- Sem že jedla, hvala.

V bistvu tudi nič nimam.

Si prinesla pižamo?
Lahko se greš gor stuširat.

Teta, jedla sem že
in tudi stuširala sem se.

V redu sem, pomiri se.
- Madona, ne morem verjeti.

Čudno mi je,
ko mi rečeš teta.

Oprosti, lahko te kličem
tudi drugače. - Ne, ni treba.

Kar teta mi reci.
Samo občutek je čuden.

No, po čaj ti grem.

Pozdravljeni.
- Živijo, mleko za dojenčka rabim.

Seveda. Katero?
- No...

Najboljše, kar jih imate.
- Očitno ste novopečen očka.

Raje pokličite ženo,
ker imamo veliko znamk.

Poklical bom sestro.
Mleko je za nečaka. - Prav.

Prosim?
- Gülsüm, katero mleko kupim?

Je kakšna posebna znamka?
- Poslala ti bom sliko škatle.

Prav, bom počakal.

Me boš ves čas gledala,
teta?

Res bi te lahko.

Madona,
kot da je pred mano Leyla.

Je umrla zaradi bolezni?

Dali so ji eno leto,
živela je le pol.

Kje je pokopana?
- V Antaliji, od koder smo.

Razumem. O tebi ne vem nič,

a imava ogromno časa
za pogovor.

V bistvu niti ne.
- Zakaj?

Prijavila sem se za službo
v bolnišnici v Antaliji.

Kako to?
- Medicinska sestra sem. - Prosim?

Se hecaš?
Veš, da sem zdravnica?

Madona. Res čudno.

Torej si sestra.

Takole. Tole rabim.

Pokažite.

Koliko škatel rabite?
- Dajte mi jih par...Štiri, pet.

Koliko sem dolžan?
- 200 lir.

Je fant ali punca?
- Fant.

Naj bo zdrav.

Sam si tako hotel.

Otrok bi naju povezal.
Jaz tega nočem, ti pa.

Kar dajte mi vrečko.
- Izvolite. - Hvala.

Je kaj narobe?
- Ne, samo zaspati ne morem.

Seveda ne moreš spati,
če pa ves čas razmišljaš.

V kaj si se zapletel?

Sploh ne vem,
kaj naj si mislim, Teslo.

Cüneyt je izginil.
Gülsüm je na koncu z živci...

Kaj ima to z njo?

Hočem reči,
da smo vsi živčni, Teslo.

Ne premikaj se.

Pa še tole z Aslı...
To se ne bo dobro končalo.

Odšla je brez besede,
Ferhat pa je šel za njo.

Vrnil se je ves poklapan.
Saj si ga videl.

Peljal je njeno nečakinjo.
- Že, ampak kam jo pelje?

Do hiše Aslıjinega očeta.

Resno?

Teslo, pri nas
smo očitno čisto vsi zmešani.

Madona. Dosegla si,
da se je Abidin zaljubil vate.

Torej me varaš.

V bistvu sva se odločila
za ločitev.

Ne vem, zakaj,
a imela sem tak občutek. - Res?

Tako je najbolje
in tako tudi bo.

Bi še malo čaja?
- Bom jaz.

Jaz ga ne bom.
Ne smem ga preveč piti.

Si noseča?

Hecala sem se,
v resnici je pa res.

Teta, je res?

Počakaj malo.
Ferhat tega ne ve.

Naj uganem.
Ferhat je hotel ločitev,

potem pa si izvedela za otroka,
zdaj pa nočeš, da se ločita.

Ni čisto tako.

Potem se bova pogovorili.
Pojdi po čaj.

Ga res ne boš?
- Res.

Mogoče je pa res tako.

Mama je umrla osramočena.

Upam da tako umrejo
tudi vsi, ki so za to krivi.

Govorice uničijo življenje
marsikomu, ljubica.

Si prepričana,
da nočeš več čaja?

Prav, prinesi še malo.

Ferhat?

Se bo Aslı vrnila?
- Natankaj avto.

Prav.

Gülsüm?

Tu imaš mleko za Necdeta.

Hvala.

Izvoli.

Hvala.

No? Povej?

Brez usmiljenja.

Čisto brez vesti.
Sam si tako hotel.

Otrok bi naju povezal.
Jaz tega nočem, ti pa.

Lažem?

Kaj je?
Si prisluhnil svoji vesti?

Te boli?

Kaj se je spremenilo?
Sem si prišel tolč in razbijat.

Za kaj? Za otroka.

Mi nisi v bolnišnici rekel,
da upaš, da je še čas za splav?

Ni bilo prepozno.
Ravno pravi trenutek sem prišla.

Ti pa si prepozen.

Si poskusil 123456?

Me boš ustrelil?
- Zakaj pa ne?

Ne boš me.
- Zakaj?

Dobro veš, Cüneyt.
Če zaslišijo strel,

ne boš prišel živ iz hiše.
Niti kihniti ne smeš.

Odloži jo.

Kaj se greš?

Kaj se greš ti?

Nič,
samo radovedna sem bila.

Samo preživeti hočem.

Ljudje zagrešijo na tisoče zločinov,
pa se vseeno lepo izvlečejo.

Kaj pa ostali?
Ostali nasrkamo.

Rad bi uničil Namıka, ne?

Očitno te to
ne moti kaj preveč.

Kaj pa vem.
To je odvisno od tebe.

Kako to misliš?

987654.
Nima ravno najboljšega spomina.

Yiğit?
- Jaz sem, Suna.

Kje si bil?
- Rekel sem ti, da bom pozen.

Yiğit, zelo sem žalostna.

Zakaj si žalostna?

Zadnje čase delam
na pomembnem primeru.

Zaradi takšnih me je strah.

Ne skrbi,
pri delu smo zelo previdni.

Ko to zaključimo,
bo vse spet popolno.

Ne vem. Odkar si odšel,
me tukaj prav stiska.

Pomiri se.
Ne skrbi, ni razloga za skrbi.

Zbudi me čez dve uri, prav?
- Prav.

Vedela bom za vsak tvoj korak.
Dober dvojec bova.

To bova pa še videla.

Ne vem, kako si prišel v hišo.
Že veš, kako boš prišel ven?

Če rečem ne,
mi boš pomagala? - Zakaj pa ne?

Ti pojdi na vrt,
jaz pa bom poskrbela za vrata.

Zakaj to počneš?

Ker sem prijazna.

Saj sem vedel.

Dobro jutro.
- Jülide.

Sem te prestrašila?
- Samo nisem te pričakovala.

Oprosti.
Kaj pa sploh počneš tukaj?

Vajena sem vstajati zgodaj.
Greva do stričevega groba?

Lahko.

Bova šli, ampak...

Najprej morava pojesti zajtrk.
Kaj bi jedla?

Kam bi šli? - Istanbula ne poznam
ravno najbolje. Jejva doma.

Lahko greva kupit jajca.
- Kako si srčkana. Prav.

Bova že kaj pripravili.

Zdaj pa se grem umit.

Kaj je, Teslo?
Kam greš tako zgodaj?

Na črpalko.

Hüseyin, na vrtu pušča cev.
Blato je že povsod. - Bom pogledal.

Veš, da boš umrl,
če zdaj zakričim?

To lahko naredim kadarkoli.
Ne pozabi na to. Spokaj.

Če mi boš še kdaj lagala,
ali počela stvari za mojim hrbtom,

te bom ubil.
- Namık, tisti Yeterin posnetek...

Pusti zdaj posnetek in Yeter.

Rekel sem ti, da pojdi ven!
Bolj jasen že ne morem biti!

Dobro jutro.
- Dobro jutro.

İdil.
- Ja?

Oprosti za včeraj.

Za posle gre.

Prej sem o tvojih poslih vedela
več kot ti. Zdaj mi vse prikrivaš.

Ne obremenjuj se s tem.
Vse bom uredil.

Prosim?

Prav, pridem. Pogovorila se bova
o vseh podrobnostih.

Prosim?
- Sem te zbudil?

Ne, malo prej sem se zbudil.
- Ne laži mi.

Prav, klic me je zbudil.
- V redu.

In? Si po novem budilka?
- Točno tako.

Potem pa naj še jaz zbudim tebe.
Tvoja edina skrb je Aslı.

Razumeš? Ne vem,
zaradi mene ji zaigraj serenado.

Lahko jo tudi ugrabiš,
a neki način moraš najti.

Se lahko pogovoriva?
Ampak ne po telefonu.

Lahko prideš k meni.
- Nekje zunaj se dobiva.

Greva na zajtrk kot brata.
- Prav.

Zmenjeno.

Stric mi je pisma
poslal nazaj.

Ne morem verjeti.
Znorela bom.

Kako je mogel?
- Ne govori tako.

Mogoče je imel razlog.

Mogoče je bil jezen, ker je mislil,
da ga je mama zapustila.

Mami mi je vse povedala,
vse, kar se je zgodilo.

Zakaj je babi odšla in podobno.

V pismih vse piše.

Mami mi jih je dala
par dni pred smrtjo.

Hudo je bilo, a je ponavljala:

Umrla bom, ampak ne morem tako...

Mogoče sem zato
tudi razmišljala o tem,

da bi šla v Istanbul do strica.
Seveda sem bila jezna.

Četudi se je babi morda motila...

Ne vem,
mogoče je imel nek razlog.

No, ni mi dalo miru
in sem prišla sem.

Hotela sem videti strica in tebe.
Saj bom šla.

Kam boš šla?

Ti si edino, kar mi je ostalo
od mami in sestre.

Nikamor ne greš,
kar tukaj boš.

Mojbog, ne morem verjeti.

Kam greš, Ferhat?
- Opravke imam.

Opoldne se dobiva z ekipo,
da se zmenimo.

Sinko?

Baje je prišla Aslıjina nečakinja.
Sploh je nisem videla.

Pri Aslı je.
- Kaj pa tisto glede ločitve?

Kaj je Yeter?
Imaš snaho res tako rada?

Vse je končno na svojem mestu.
Nehaj begati sina.

Si poskrbel za avto?
- Sem.

Ferhat?

Ne pozabi na nalogo.

Na Aslı pa pozabi.
To sem ti že rekel.

Sebi boš naredil uslugo,
njej pa še večjo.

Teta, pusti jih, prosim.

Nisem ti jih dala,
zato da boš slabe volje.

Žalostna si, ne?

Nič ne moreš. Reci si,
da je tako usojeno, in pozabi.

Pa ni tako.
- Lahko je.

Nisem jezna na strica, res.
Sploh ne vem, kako izgleda.

To me boli, Jülide.

Da ga nisi spoznala.
- Saj ni pomembno, pozabiva na to.

Kaj boš naredila?
- Glede?

Česa le? Ločitve, dojenčka...
Malce zapleteno je.

Recimo temu usoda
in pozabimo, kot si rekla sama.

No?

Govorila sem
z zasebnimi bolnišnicami.

Čakam, da me pokličejo.

Drugače bom odprla ordinacijo
s prihranki. Ne vem...

Najprej pa bi rada uredila
vse glede ločitve.

Moram si najti odvetnika.
- Torej si se odločila.

Samohranilka boš.
- Točno tako.

V redu. To mi bo pomagalo.
- Rekel sem ti, da mi zaupaj.

Nikomur ne zaupam. - Saj imaš prav,
ker obstaja kopica nepoštenih ljudi.

Preveč gobcaš.

Res je. Vedno povem,
kar mi leži na duši.

Ničesar ne zadržim v sebi.
Nikakršnih taktik se ne grem.

Cüneyt?
- Ja?

Zate imam eno darilo?
- Res? - Seveda.

Nekam sem ga skril,
da bo presenečenje.

Uganeš, kje je?

Glej, tukaj je.

Ugani, kaj je.

Počakaj.

Kaj se greš? Prosim te...
- Počakaj, denar štejem. Ne moti me.

Tole je 40.000 lir.
Na stran jih daj za grob.

Tu je še 200,
da boš imel za pogreb.

To ti na drugi strani
ne bo pomagalo, pa vseeno.

Ne vem, koliko je vredna krogla,
a sem vseeno hotel plačati zanjo.

Lepo prosim, ne počni tega.
Rotim te.

Lahko delam zate. Prosim.
- No, naj ti bog odpusti grehe.

Odprtje.

Sine? Poznaš to molitev?
Al-Fatihah - Odprtje? - Poznam.

No, kar začni.
Drugi ne morejo moliti namesto tebe.

Dajmo že.

Začni!

V imenu Alaha,
najbolj milostnega, najbolj usmiljenega

Vsa hvala Alahu,
gospodarju vseh svetov.

Želim si,
da mi ne bi pokazala pisem.

Zmedena sem.

Pogrešam ga.
- Ne bodi takšna.

Že tako mi je žal,
da sem ti jih pokazala.

Ne, saj je v redu.

Samo zmedena sem.

Tako je, ker si noseča.
Hormoni so ti podivjali. Saj veš.

Mislim, da gre za to
tudi pri ločitvi.

Pridi, greva.

Pridi, Jülide.

Greva.

İdil! İdil!
- Kakšna İdil? Kaj ti je?

Namıkova baba.
- Ja, se spomnim.

Ko sem nalagal datoteke,
me je zalotila.

Če bi spregovorila,
ne bi prišel ven živ.

Pa veš, kaj je naredila?

Povej.
- Nič ni rekla.

Očitno imata z Namıkom težave.
Ženske res nočeš za sovražnika.

Nikoli ne veš, česa so zmožne.
Veš, kaj mi je rekla?

Da sva lahko dobra ekipa.
- In?

To je to. To je to
Jaz sem tu, İdil pa je tam.

Tebi se ni treba vmešavati.
Nočeš izvedeti več o Namıku?

Pomisli, İdil lahko vohuni zate,
pa tega sploh ne bo vedela.

Na noge.

Pameten si.
- Glej, da ne zapusti hiše.

Kakor ukažete.

Azad, daj mi tistih 40.200 lir.
Groba ne rabim več.

Poslušaj...
- V redu, nič ne bom rekel.

Saj ni pomembno,
odslej sva ekipa. Kako ti je ime?

Kaj ti je? Si poganjal zibelko?
Kakšne oči so to?

Ti pa nisi slab. Kar siješ.

Ja, lahko bi tako rekli.
- No, prav.

Natakar?

Izvolite. - Nekaj bi zajtrkovala,
nama lahko kaj pripravite? - Seveda.

Prosim?
- Poba?

Zdaj pa poslušaj.
Res sem že užaljen.

Saj sem ti rekel,
da so ves čas neke težave.

Jaz pa tebi pravim,
da se kruh, če ga deliš, veča.

Če s kom deliš težave,
pa so manjše.

V redu, pridem takoj,
ko bom utegnil.

No, pridi. Čakam te.
- Velja.

Je kaj novega o Cüneytu?
- Nič.

Gotovo se je kje skril
in ga ščitijo.

Najbrž me nisi klical
zaradi Cüneyta, ne?

Res je.

Ko sta z Aslı prišla na rojstni dan,
sem začel gojiti upe.

Rekel se mi:
Končno je naredil, kar je prav.

Potem pa je odšla,
ti pa za njo. Kaj se dogaja?

Nekaj se je zgodilo.

Oprosti.

Prosim?
- Utegnete, gospod? - Poslušam.

Pravkar smo nekaj izvedeli.
- Ja?

Našli smo tovornjake.

Popoldne se sestanejo.
- Res? Super.

Bog naj jima da srečo.
Vemo, kdo je ženin?

Tega ne vemo.
- Kje pa se poročita?

Lokacija je poznana. - V
redu. - Kakšna so navodila?

Pošljite jima en lep šopek.

Dva moža naj gresta tja
in vse fotografirata.

Če že ne moremo tja,
bomo imeli pa vsaj spominek.

Razumem.
- V redu.

Kdo se poroči?
- Baje eden od sodelavcev.

Bog naj jima da srečo.
- Upam, da res.

Res se bosta ločila.

Kdo?
- Kdo le? Aslı in Ferhat.

Po mojem pa ne.

Cüneyt je marsikaj ušpičil?
Veš, kaj me je presenetilo?

Yiğit je rekel, da ne gre
za isto pištolo. Tako nekako.

Kako je to možno?

Kako pa to,
da se mama in hči zaklepata?

Kaj počneš tu? - Srček.
Nikoli ne bo spoznal očeta.

Ne dotikaj se mojega sina.
Da se ne bi.

Prav, ne bom se ga dotikala. Očeta
pa ne bo spoznal. Ne, Yeter?

Ti to še najbolje veš. Mislil bo,
da je Abidin njegov oče, pa ni.

Namık ti ni nič rekel pred mano.
Gotovo ti je kaj rekel potem.

Ni. Sploh ni bilo tako.

Smejala sva se. No, zdaj pa vama
dam mir, da se pogovorita.

Ubila jo bom.

Daj mi sina,
da ga malo pestujem.

V isti hiši sva,
a ne čutim njegovega vonja.

Gülsüm? Kam greš?

Če je to kaznivo dejanje,
si ti storilec.

Resno? Kakšna pa je kazen?
- Zakon je ne predvideva.

Trpiš pa vse življenje.

Ti si omenil ločitev in rekel,
da upaš, da ni prepozno za splav.

Če bi te Aslı ustrelila, bi
rekel, da je šlo za samoobrambo.

Jaz bi pa dobil dosmrtno, kaj?
- Ja.

Pozen si, gospod tožilec.
Kazen že prestajam.

Aslı res ljubiš.
Tako zelo jo ljubiš,

da jo skušaš obvarovati
pred sabo.

Ona pa govori ravno obratno.
Pravi, da jo varujem pred vsemi,

samo pred sabo ne. Kako je to možno?
- Tako močno si jo prizadel.

Ve, kaj bi te lahko osrečilo.
Zato ni tiho.

No, kaj boš zdaj? - Zbežal
bom od tebe in Aslı.

Ti pa me boš skušal spraviti
v zapor.

Ne morem te ujeti, težko je.
Ker tega nočeš.

Aslı pa te lahko ujame.
Hudo mi je zate.

Ne greš se igre,
zato raje goljufaš.

Kakšne kozlarije so to?

Saj niso.

Ko stojita eden pred drugim,
kdaj kriči nate?

No...Malo ji najedam.
- Lepo.

Ko ženska utihne, ni več ničesar,
za kar bi se lahko boril.

Dober dan, govorim z g. Cengizom?
- Tako je.

Sem Aslı Çinar.

Kolegica mi je dala vašo številko.
Rada bi se pogovorila

Za kaj pa gre?
- Z možem bi se ločila.

Bi sprožili postopek?
- Razumem. Gre za sporazumno ločitev?

Se z možem strinjata?
- Ja, strinja se.

Potem pa se takole zmeniva.
Do petih imam en opravek.

Vas pokličem na to številko?
- Ja, ta je moja.

Prav, ko opravim,
vas bom poklical.

Nekje se bova dobila
in pogovorila, prav?

Prav, pričakujem vaš klic.
Lep dan želim.

Torej praviš,
da gre zares. - Ja.

Zelo zares.

Ampak...

Ferhatu prikrivaš otroka.
Kaj pa vem, oče je...

Ni to nepravično?
- Če bi otroka hotel,

bi bilo mogoče nepravično.
- Ga ni hotel?

To je dolga zgodba.
Nekaj klicev moram opraviti.

Saj ti ne bo dolgčas, ne?
- Ne, kar v miru opravi.

To moram res urediti.

Dober dan, sem Aslı Çinar.
Rada bi govorila s primarijem.

Pozna me,
samo ime mu omenite.

Bom počakala.
Takoj bom.

Kaj nameravaš storiti?
- Najprej me čaka en posel.

Pa potem?

Potem se bo vse spremenilo.
- Spremembe so vedno povezane.

O čem govoriš?
- O pogledu na življenje.

Si se teh prefinjenih fraz
učil na faksu?

Ne, v življenju.
- Jaz živim tako življenje.

Zakopan sem v njem. Ne oziraj se name.
Kakšne načrte imaš ti?

Par načrtov imam.
Z enim primerom se ukvarjam.

Zelo je pomemben. Če ga zaključim,
se lahko predčasno upokojim.

Še preden me ujameš?

S tabo naj se ukvarjajo drugi.
- Prav.

Veš, kaj? Še dobro,
da so Özgürja ugrabili.

A tega ne povej Suni.
Od tistega dne že razmišljam,

kaj je lahko dragocenejše od tega,
da sem z ženo in otrokom.

Hočem, da vsi občutijo roko pravice,
a nisem z ženo in sinom.

Ko zaključiš ta primer,
boš zaključil kariero, ne? - Usoda.

Upam, da res.
- Upam, da ti posel uspe.

Bomo videli, če mi je usojeno.
- Res.

Hvala za zajtrk.

Pridi sem.

Se vidiva.
- Ja.

Ja? - Dobimo se
v restavraciji hotela Morin.

Prosim? - Dobijo se v hoteli Morin.
- Ste poslali koga tja?

Žal ne, je pa natakar
eden od naših. Lahko prisluškuje.

Ne, nikogar ne bomo poslali.
Nekaj slik bo dovolj.

Bodite previdni.
- Kakor ukažete.

Dovolj je.
Pravim ti, da je konec. Razumeš?

Nehaj me klicati.

Odložila bom. Kaj praviš?

Odložila bom.
- Jülide?

Kaj se dogaja?
Kdo je bil to? - Nič ni. Nič.

Kako ni nič? Sedi.

Povej mi, kdo je bil.
- En bivši me je klical.

Dve leti nazaj sva šla narazen,
pa še kar kliče.

Pogrešam te, vrni se...
Očitno me hoče nazaj.

Saj ni nevaren, ne?
- Kje pa, samo kriči.

Tako ali tako je v Antaliji.
- Prav, potem pa v redu.

Ven moram,
ker imam par opravkov.

Pustila ti bom ključ,
a ne hodi daleč, prosim.

Skrbelo bi me zate.
- Prav, ne bom šla daleč.

Ne bom odšla s tujcem,
ker me lahko ugrabi.

Tudi bonbončka
ne bom vzela od njega.

Se delaš norca iz mene?
- Malo pa res.

Ti boš pa res grozna mama.
- No, ne bom se kregala s tabo.

Grem.
- Samo sekundo počakaj.

Imam kaj v laseh?
- Ne, saj ravno za to gre.

Lahko bi si naredila kakšne pramene
ali pa si omislila ombré.

Si nora? Pusti me.
- Kaj pa je? Prelepa si.

Malo pa že lahko poskrbiš zase.
Lahko te malo pobarvava.

Pozabi. Imaš kaj denarja?
- Imam.

Ko sem prišla iz Antalije,
sem si ga skrila v modrc.

Istanbul je velik.
- Za božjo voljo...

Nekaj sem ti hotela reči,
pa sem pozabila.

Ne bom se igrala z vžigalicami
in ne bom požgala hiše. Je to to?

Res se delaš norca.
No, se vidiva.

Srečno pri delu.

Teta?

Romeo je pri vratih.

V bistvu je dobro,
da si prišel.

Nekaj ti moram povedati, pa ne vem,
kako. Niti moje številke nimaš.

Je gor aplikacija za sledenje?
- Ne, Teslo ga je kupil.

On mi je dal številko.
Kaj mi boš povedala?

Jaz?
- Ti si prišla do mene.

Jaz sem prišla do tebe.
- Zdaj si.

Kakorkoli že...
Govorila sem z odvetnikom.

Okoli petih se dobiva.
Bolje bo, če prideš še ti.

Kdo je to?
- Kdo? - Odvetnik.

Oseba, ki je diplomirala iz prava
in dela kot odvetnik

ter je turški državljan.
To je odvetnik.

Kako bi te rada
objela in poljubila.

Nehaj, Aslı. Nehaj.

Prekleti hormoni.
Kaj naj rečem? - Kaj?

Nič.

Pokličem te,
ko se dobim z odvetnikom.

Neumna si, Aslı. Da ne bi.

Naprej!

Priprave so nared, gospod.
Lahko odrinemo. - Gremo.

Prosim?
- Kje si? Do hotela grem.

Pridem.

Vse sva vložila v ta posel.

Tvegano je,
a lahko veliko zasluživa. - Razumem.

Vidiš znamenje na rami?
Takšno imaš tudi ti.

V isti hiši sva,
a ne čutim njegovega vonja.

Hudo mi je.
- Da ne bi niti pomislil.

Abidin se dela,
da je oče mojega otroka.

Jaz sem njegov oče!
Kako naj to sprejmem?

Utihni.

Utihni že!

Ne zdržim več! Utihni!

Gülsüm, kaj je?

Počasi!

Kaj se je zgodilo?
- Gülsüm?

Kaj se dogaja?
- Ne vem.

Gülsüm! Gülsüm!

Gülsüm? Gülsüm!

Gülsüm!
Gülsüm, kaj se dogaja?

Kaj je zdaj?
- Zakaj to počneš? Zakaj?

O čem govoriš?
- O tem!

Gülsüm...
- Utihni.

Utihni, ne glej me!
Nehaj me tako lepo gledati!

Srce me boli,
ko to počneš! Ne morem dihati!

Razumeš? Rada bi umrla!
- Kako to misliš, Gülsüm?

Tega si ne zaslužim!
Zakaj si me rešil?

Zakaj si me rešil?

Gülsüm.
- Pusti me!

Pusti me! Ne zaslužim si
ljubezni in sočutja!

Pusti me, da umrem!
Tako bo najbolje! Pusti me!

Če te pustim, boš šla.

Če te pustim, boš umrla.
Je tako?

Tako je! Tako je!

Če bi vedel resnico,
mi še v obraz ne bi pljunil.

Grozna sem.
Navadna smet sem!

Veš, kaj me najbolj boli?
Ta tvoja prijaznost.

Lepo se obnašaš in to me boli.
Tega ne prenesem več!

Boli me,
kot me ni še nikoli!

Ko bi vsaj vedel resnico.
- Kakšno resnico, Gülsüm?

Kakšno resnico?

Resnico,
da je Cüneyt Necdetov oče.

Kaj? Vedel je!

Tudi jaz sem presenečen.

Gre za to?
Kaj je zdaj drugače?

Lahko te pogledam v oči.
Ne bom ti pljuval v obraz.

Povem ti, da bi požgal ves svet,
samo da ne bi bila žalostna.

Veš, kaj bom rekel, če izvem,
da lahko samo še dvakrat vdihnem?

Da dam en vdih tebi.

Zakaj? Zakaj?

Ker te ljubim.

Ker te ljubim.

Crkni, Abidin.
Zakaj še stojiš?

Nehaj že.
So težave zaradi počene gume?

Kako?

Pa pojdi s taksijem.

To je zaseben sestanek.
- Hotel sem preveriti prte.

Ni treba. Če bomo kaj rabili,
vas pokličemo. - Prav.

Dobrodošli, g. Namık.
- Hvala. - Izvolite.

Kako ste? - V redu, hvala. Pa vi?

Odlično sem. Pozanimali smo se.
Umaknili ste kandidaturo za župana.

Ja. Tako je bilo usojeno.
- Najprej obrijemo vrat.

Nato se lotimo zalizcev.
Brada pa za na konec.

Ne razumem.
- Preveč nakladate.

Preidite k bistvu.

Kaj je zdaj?
- Rad imam zavzete ljudi.

Všeč mi je.
- Ferhat je točno tak.

Lahko preidete k bistvu?

Spijmo nekaj. Žejni bomo.

Sestanek bo dolg
in pomemben.

Ne gre samo za prihodnost,
ampak tudi za naša življenja.

Notri so trije moški.
Dveh nisem mogel posneti...

Nismo ju videli.
- Ja, varnostnik me je ustavil.

Če bodo kaj rabili,
me bodo poklicali.

Prav, sinko,
se pogovoriva doma.

Dajmo, na vrsti si.
- Ja, gospod.

Kaj sledi?

Kaj bi rada?

Nič.

Pozabi na moje besede,
jaz pa bom na tvoje.

Pozabim naj?

Aslı?
- Kako si, Ayşegül?

Nekaj bi te prosila.
- Seveda. - No, če imaš čas.

Bi lahko poslušala
otrokov utrip? - Seveda. Pridi.

To res potrebujem.

Živijo, mami.

Kako je drobčkan.

Bi poslušala utrip?

Lahko.

Srček.

Dajmo, posneti ju je treba.
Moramo videti njun obraz.

Si še vedno prepričana,
da ne boš povedala očetu?

Ja, ker ga noče.
Zakaj bi mu povedala?

Naj pride enkrat s tabo.
Če bo poslušal utrip

in ga ne bo hotel, pojem diplomo.
Vsi se prestrašijo očetovstva.

Kaj bo, kako bo?
Takoj začnejo razmišljati.

Njega ni strah. - Glede na to,
kako je tolkel po vratih,

dvomim, da noče otroka.
Lepo te prosim.

Če ga ne bo hotel, prav,
ampak pravico ima izvedeti.

Saj je vedel. Vedel je.
- Dobro veš, na kaj namigujem.

Moški, ki je tolkel po vratih,
ni moški, ki noče otroka.

Nisi videla njegove reakcije.
Celo ulico je vrgel pokonci,

ker je tako kričal.
Prosim te, premisli.

Kako si mogla?
- Moški, ki je tolkel po vratih,

ni moški, ki noče otroka.

Če ga ne bo hotel, prav,
ampak pravico ima izvedeti.

Prosim, g. Cengiz?
- Pozdravljeni, ga. Aslı.

Pozdravljeni. - Zaključil sem
z delom. Kje bi se lahko dobila?

Premislila sem si
glede ločitve.

Zelo ga ljubim. Otroka pričakujeva
in zdaj se nočem več ločiti.

Ga. Aslı?
- Tu sem.

Zaključil sem. Kje ste?
Kje bi se lahko dobila?

Tako se zmeniva.
Dobiva se v Leventu.

Prav, se vidiva.

Ga. Aslı.

Vidim vas.

Pozdravljeni.
- Pozdravljeni.

Cengiz Ketenli.
- Aslı Çinar.

Oprostite, ker zamujam.
- Tudi sama sem komaj prišla.

Kako ste?
- No...

Lepo vas je spoznati.

Prepričan sem,
da lahko to uredite samo vi.

Se še vidimo, g. Namık.
- Se vidimo, srečno.

Greva na kavo.

To je lahko mejnik v karieri.
Če pa gre slučajno kaj narobe...

Ga. Aslı,
to so dokumenti za na sodišče.

Samo izpolnite in podpišite.
Če lahko pride še vaš mož,

lahko vse uredimo
na enem samem sestanku.

Ga. Aslı?

Pravim, da če lahko pride
še vaš mož, da podpiše.

Prav, takoj ga pokličem.
- Tako bo veliko hitreje.

Samo na stranišče skočim.
- Velja.

To boš lahko uredil
z lahkoto.

Nocoj odrineš.

Tam te bodo že čakali.

Misliš na Aslı?
- To je že mimo.

Lepo.

Ne vpletaj Abidina.

Dober je in vreden zaupanja,
a ta posel je zelo pomemben.

Ne vem, kdo bi bil boljši
za to nalogo od tebe, Ferhat.

Samo pogledal te je
in vedel, da si pravi.

Prosim?
- Halo?

Kje si, Ferhat?
- Izgubil sem se.

Zakaj? - Rekla sem ti, da se dobim
z odvetnikom. Si pozabil?

Ničesar, kar ti rečeš
ne pozabim.

Nisem pozabil.
- Če imaš čas, bi se dobila.

Odvetnik potrebuje tvoj podpis...
- Prav.

Želim si, da bi mi pustil,
da povem do konca.

Koliko želja.
Prav, naj bo še zadnja.

Pridem.
- Poslala ti bom naslov.

Ni malce prezgodaj za tole?
- Prej prepozno, Teslo.

Prepozno.

Hülya, daj mu kozarec.
- Ne, ker me bo kdo videl.

Hülya, daj kozarec.

Povem ti, da bi požgal ves svet,
samo da ne bi bila žalostna.

Veš, kaj bom rekel, če izvem,
da lahko samo še dvakrat vdihnem?

Da dam en vdih tebi.
- Zakaj? Zakaj?

Ker te ljubim.

Gülsüm?

Gülsüm, kaj ti je?

Si v redu?

Zakaj si kričala
in stekla iz sobe?

Kaj se dogaja?
Se ti je zmešalo?

Hülya, si videla İdil?

Že pred časom je odšla.

Madona. Ne vemo,
kdo pride in kdo odide.

Nihče ni tam,
kjer bi moral biti.

Hülya?

Mami se je dvignila s kavča.
Kar zamenjaj ga.

Ali pa ne,
nanj položi jajce.

Ja, kar jajce položi.

Lahko se izvali piščanček,
pa bo mislil, da je njegova mama.

Piščanček se mi bo smilil.

Pijan si
in to že navsezgodaj.

Nič ti ne uide, mami.

Mama, nekaj mi povej.
Sem se rodil v porodnišnici?

Če sem se rodil v porodnišnici,
so me gotovo zamenjali.

Kako je mogoče,
da človek ne mara lastne matere?

In to človek kot sem jaz.

Človek, ki je pripravljen
ljubiti vse po vrsti.

Prav gotovo
so me zamenjali.

Za podpis bi vas prosil.

Tukaj.

Hvala.

Za ostalo bom poskrbel jaz.
Pokličem vas čez tri ali štiri dni.

Prav, hvala.
- Hvala vam. Če smem, bi šel.

Je zdaj konec?

Ga nisi slišal? Rekel je,
da pokliče čez nekaj dni.

Ni to malo preveč?
- Za kaj? - Za vse.

Za vsak vdih.
Koliko sekund traja vdih?

Kaj pa izdih?

Predolgo, ker je toliko stvari,
ki jih moraš še izreči.

Ker se podajaš v neznano.
- Vse veš. Vse.

Mogoče ne več.

Mogoče.
- V redu. - V redu.

Čez nekaj dni bi prišla
po svoje stvari.

Lahko pa rečeš Ramazanu,
naj mi jih prinese. - Ramazanu?

Teslu.
- Teslo ima opravke.

Pa reci komu drugemu.
- Vsi imajo opravke.

Prav, bom sama prišla.

Si domačim povedal?
- Kaj?

Kaj je, ljubica?
- Teta?

Pridi domov.
- Jülide, kaj se je zgodilo?

Prosim te.
- Jülide? - Kaj je?

Kaj je?

Kaj je rekla?
- Ne vem. Rekla je naj pridem in odložila.

Ne oglaša se.
- Pomiri se. - Kako naj se?

Prav, pa bodi živčna.
- Mojbog.

Jülide?

Jülide! Kaj je?
- Teta...

Noga me boli.
- Umakni se.

Odpri vrata.

V redu je.

Dobro je.
Te zelo boli?

Kdo ti je to naredil?
- Ercan.

Kdo je Ercan?
Tisti tip, ki si ga omenjala?

Mislim, da me je zasledoval.
Kar vdrl je in me napadel.

Moja noga.
- V redu je, kmalu bomo tam.

Teta, oprosti.
- V redu je, ni pomembno.

Kam gremo, Ferhat?
- Domov.

Na napačni poti si.
- Že kar nekaj časa.

Naju lahko pelješ domov?
- Saj gremo domov.

Prosim, pelji naju domov.
- Ne bom te pustil kar tako!

Teta, kaj če pride ponoči?
- Nikogar ne bo, ne skrbi.

Ti samo sedi.
- Prav.

V redu je, Jülide.

♪ Besede še nikoli
niso imele manj pomena

♪ Zgodbe še nikoli
niso bile bolj osamljene

♪ Samota mesta
pri meni ne bo vzcvetela

♪ Moje besede so
že davno pozabljena pesem

♪ Samo jaz se spomnim besedila

♪ Namesto o meni,
govori o tem, kako te pogrešam

♪ So noči daljše kot nekoč?

♪ Je to konec osamljenosti,
tik preden umrem?

♪ Naveličan sem
vsakodnevnega pogleda v ogledalo

♪ Pridi po svoje oči

♪ So noči daljše kot nekoč?

♪ Je to konec osamljenosti,
tik preden umrem?

♪ Naveličan sem
vsakodnevnega pogleda v ogledalo

♪ Pridi po svoje oči

♪ Samota mesta
pri meni ne bo vzcvetela

♪ Moje besede so
že davno pozabljena pesem

♪ Samo jaz se spomnim besedila

♪ Namesto o meni,
govori o tem, kako te pogrešam

♪ So noči daljše kot nekoč?

♪ Je to konec osamljenosti,
tik preden umrem?

♪ Naveličan sem
vsakodnevnega pogleda v ogledalo

♪ Pridi po svoje oči

♪ So noči daljše kot nekoč?

♪ Je to konec osamljenosti,
tik preden umrem?

♪ Naveličan sem
vsakodnevnega pogleda v ogledalo

♪ Pridi po svoje oči

♪ Pridi po svoje oči

♪ Naj bo spet vse kot nekoč

Nekaj me zanima.

Kaj? - Kolikokrat sva se pogovarjala,
ne da bi pri tem kričala?

Enkrat.
- V koči. - Točno tako.

Samo takrat. Se tudi tebi zdi,
da so od takrat minila leta?

Ne.

No, ko Jülide okreva,
ko ji bo bolje, bova odšli.

Prav, ti kar leži in počivaj.
- Ne, Jülide grem pogledat.

Pusti jo, najbrž spi.
- Pogledat jo grem.

Prav, kaj naj rečem...
- Nič ne reci.

Prav, pa ne bom.

Mogoče ne bom nič več rekel.
Ne bom mogel. - Prav.

Prav. Vsi so srečni

in nobenih težav ne bo več.
- Točno tako.

Je to zadnje,
kar mi boš rekla?

Ja.

Tudi prav.

Ne, ni.
To ni moja zadnja beseda.

Ljubim te. Ljubim te.

Da ne bi, Aslı.

Bratranec.

Kaj pa je s tabo?

Crknil sem.

Rekel sem si, naj crknem,
pa sem res.

Pojdi ležat.

Pojdi spat.
- Kam pa greš ti?

Umret,
če mi je tako usojeno.

Pridi, ne spim.

Kako si?
- V redu.

Ni mi jasno,
kako je mogel.

Ne razmišljaj zdaj o tem.
Te boli? - Malo, a sem v redu.

Rana ni globoka.
Hitro se bo zacelila.

Res mi je žal. Komaj sem prišla,
pa že povzročam težave.

Kar sram me je.
- Nehaj no, zakaj bi te bilo sram?

Važno, da si v redu.

Bi kaj pojedla?
- Ne.

Veš, en čaj pa bi mi res prijal.
- Joj, kako te imam rada. Prav.

Teta ima očitno rada
prikupne ljudi.

Teta?
- Povej.

Nočem biti predrzna,
ampak Ferhat se mi zdi prijeten.

Sploh me ne pozna,
pa me je nesel iz hiše.

Vidva pa se ločujeta.

Mislim, da si zasluži biti oče.
- Po čaj ti grem.

Takoj bom.

Kaj počneš tu?

Kam greš?
- Prvi sem te vprašal.

Jaz bom spraševal.
- A res, gospod tožilec?

Samo sprehajam se.
Je to nezakonito? - Je.

Razumem. Si tudi ti pijan?

Ne hodi tja.
- Kam naj ne grem?

Tja, kamor si namenjen!

Abidin?
- Aslı.

Abidin, si v redu?

Sedi.

Če sem v redu.

Ne vem.

Sem v redu?

Povej mi,
kaj se je zgodilo.

Ti pa meni povej, kako naj bo
človek v redu, če ga boli srce.

Lahko diha,
če pravi, da umira?

Ferhat, na primer.

Zanj gora ni gora,
če na vrhu nima snega.

Zanj ogenj ni ogenj,
če mu ne ožge roke.

Upa, da mu je usojeno,
da gre umret.

Povej mi,
kako naj bo v redu?

Kaj to pomeni?

Kam je šel?
Abidin, kaj to pomeni?

Saj sem ti rekel.

Rekel je, da gre umret,
če je to njegova usoda. In odšel.

Sredi noči
si se mi postavil na pot. Zakaj?

Ne hodi tja.

Razumem.

Jaz sem vstopnica
do tvoje predčasne upokojitve.

Ne hodi tja, brat.

Pustite mojega brata!

Pustite mojega brata!

Pustite mojega brata!
Pustite mojega brata...

Bratec moj!

Poslušaj.

Vsak si izbere svojo pot.
- Rekel sem ti, da ne hodi tja.

Hvala.

Teta?

Nič ni.

V torbi bi morala imeti sladilo.
Mi ga daš?

Prav.

Doma sem ga pozabila,
ni treba.

Če ti je tako všeč...

Rekel je, da gre umret,
če je to njegova usoda. In odšel.

Ni to malo preveč?
- Za kaj? - Za vse.

Za vsak vdih.

Predolgo, ker je toliko stvari,
ki jih moraš še izreči.

Ker se podajaš v neznano.

Mogoče ne bom nič več rekel.
Ne bom mogel. - Prav.

Prav. Vsi so srečni.

in nobenih težav ne bo več.
- Točno tako.

Je to zadnje,
kar mi boš rekla?

Ja.

Tudi prav.

Ne odhajaj!
Ne pusti me spet samega!

Ne pusti me spet samega!
Rotim te, ne hodi tja!

Ferhat, oglasi se.

Oglasi se.

KONEC 23. DELA